Odrasli domžalski skavti prehodili del Jakobove poti
Jakobova pot je kot deblo drevesa z vejami in listjem, ki sega skoraj v vsako slovensko vas, se vije na griče in hribčke, po skritih dolinah in s pomočjo Jakobove poti tako spoznavamo našo slovensko zgodovino, kulturo, umetnost, ljudi in kraje, vse to s počasnim romarskim korakom popotnika, ki bi rad spoznal vse to.
Tudi domžalski odrasli katoliški skavtinje in skavti smo se v dveh letih, odkar spoznavamo slovensko podeželje, pridružili mnogim pohodnikom, ki so prehodili slovenski del Jakobove poti. Jakobova pot je označena z rumeno školjko ter z rumenimi puščicami, ki romarju kažejo smer poti. V torek, 2. januarja 2018 se nas je 13 odraslih domžalskih katoliških skavtinj in skavtov odpravilo na že deveto etapo Jakobove poti. Začeli smo v Polzeli ter se skozi Braslovče podali do Podvrha, tik pred Vranskim.
Lepo speljana pot nas je vodila mimo Gradu Komenda v Polzeli, čez mostičke potokov in reke Savinje, po poteh čez polja in gozdove, hmeljevih nasadov do Cerkve Marije Vnebovzete v Braslovčah, kjer nas je sprejel tamkajšnji župnik Maksimilijan Gosak. Romarjem je vtisnil žige v knjižico po Jakobovi poti, zatem pa nam je prijazno spregovoril o župnijski cerkvi Marijinega Vnebovzetja v Braslovčah. V osnovi je cerkev romanska, pozneje gotizirana. Župnijska cerkev je večjo pozidavo doživela po požaru leta 1600 s pozidavo kapel in zvonika. Današnja podoba je iz 18. in 19. stoletja. Ob cerkvi so ohranjeni ostanki turškega obzidja iz 2. polovice 15. stoletja. Veliki oltar je leta 1766 izdelal Ferdinand Galio, oltarno sliko pa je naslikal Leopold Layer. Stranska oltarja sta delo Matije Tomca, oltarni sliki pa je naslikal Matevž Langus. Bogato poslikano notranjščino ladje pa je leta 1882 poslikal Tomaž Fantoni. Ogledali smo si še notranjost župnijske kapele ter dvorišče župnišča, ki ga krasi vsa pozidava še iz stoletja nazaj, tam imajo pa tudi 17 m globok vodnjak. V cerkvi in kapeli pa smo zapeli tudi božične pesmi.
Po slovesu smo se podali v smeri proti Vranskemu. Sledili smo rumeni školjki, znamenju Jakobove poti in kar hitro smo prišli do gradu Žovnek, ki ga lepo obnavljajo, v obnovljenem stolpu pa že potekajo tudi poroke v starinskem stilu. To je bil družinski grad svobodnih gospodov Žovneških, pozneje Celjskih. V osnovi romanskemu obodnemu gradu, prvič omenjenem 1130 so v 13. in zgodnjem 14. stoletju dodali še gotski stolp. Grad je bil gotiziran, kar pričajo številni kamnoseški elementi iz 15. stoletja. Grad so opustili leta 1816, zato je grad z izjemo vhoda in okroglega obrambnega stolpa danes razvalina, ki pa ga od leta 1993 postopoma obnavljajo. Grad je zelo obiskan, saj je bilo ob našem prihodu tam kar nekaj družin na ogledu gradu.
Podali smo se mimo vinogradov po pobočjih do vasi Podvrh, kjer smo pri cerkvi Sv. Martina, ki zaradi močvirnatega terena stoji na pilotih, končali našo etapo Jakobove poti. Brane Bitenc, ki je že vseh devet etap vodja domžalskih skavtov romarjev, je že imel vse dogovorjeno pri kmečki družini Lukman, kjer sta nas sprejela Roman in Damjana Lukman. Postregli so nam z okusnim toplim domačim čajem, degustirali smo domači sir z domačim bučnim oljem, vmes zaplesali na zvoke harmonike, katero je raztegnil njihov najmlajši sin. Na koncu pa smo si ogledali še cerkev Sv. Martina, ki nam jo je lepo predstavila Damjana Lukman.
Cerkev Sv. Martina je še iz časa Žovnekov. Sicer stoji v občini Vransko, kmetija Lukman, ki je le nekaj metrov od cerkve, pa je že v občini Braslovče. V osnovi je cerkev poznogotska podružnična cerkev s triosminskim prezbiterijem in na jugu prizidanim baročnim zvonikom, ki je bila temeljito prenovljena v letih 1861-1862. V letu 2006 so bili odstranjeni vhodna lopa, zahodni del cerkve in zakristija. Veliki oltar in prižnico je z izjemo posameznih kipov leta 1862 izdelal Andrej Cesar, stranska oltarja sta v osnovi baročna, a predelana v 19. stoletju.
Lep dan je minil v molitvi in z mislimi na naše bolne brate in sestre, ki zaradi bolezni niso mogli z nami na to res lepo romarsko Jakobovo pot. V zahvalo vsem prijaznim ljudem na poti je vredno hoditi po tej romarski poti, ki je polna gostoljubnih domačinov.
