O klišejih potovanja: Zakaj bi moral vsak nekaj časa preživeti sam in na tujem?

Mark Twain je nekoč zapisal, da je potovanje usodno za predsodke, fanatizem in ozkoglednost ter, da široki, celoviti, velikodušni pogledi ljudi preprosto ne morejo biti pridobljeni z »vegetiranjem« na enem majhnem koncu sveta. Obstaja ogromno klišejev o tem, zakaj bi ljudje morali potovati. Kaj vse doživeti, da lahko rečejo, da »so zares živeli«. Da so zares izkusili življenje in dosegli svoj maksimalen potencial. V zgodnji mladosti sem imela srečo, da sem lahko veliko potovala, a tega nikoli nisem storila sama. Vedno je bil nekdo ob meni; nekdo, ki je delil moja doživetja in jaz njegova. Letos je prvič odkar sem sama, na svojem, a na tujem. Spoznala sem, da klišeji o potovanjih še kako držijo. In mislim, da bi jih moral vsak od nas vsaj enkrat v življenju izkusiti na lastni koži.

Odhod v tujino je velika in pomembna odločitev, ki pa si je veliko ljudi pravzaprav ne more privoščiti – zaradi finančnih ali pa emocionalnih razlogov. Menim, da za veliko ljudi potovanje ni nekaj, kar si ne bi želeli, ampak potrebujejo le manjšo spodbudo. Ker vse kar pride potem, je vredno. Mnoge doma drži družina, ljubljena oseba, domača žival … za druge pa to pomeni boleč izhod iz »okvira udobja«. A prav izhod iz tega okvira je kar človeka nagradi in obogati. Potovanje, življenje v tujini je odhod v neznano in neznano je na prvi pogled in občutek zastrašujoče. Spoznavanje novih ljudi, spoznavanje novega jezika ali nove kulture je zastrašujoče. Potovanja nas osvobodijo teh strahov. In tu pridemo do prvega klišeja. Moja izkušnja me je pripeljala do seznanitve z ljudmi, ki jih nikoli v svojem življenju ne bi spoznala, če ne bi zapustila svojega »udobnega okvirja«.

Življenje v drugi državi prinese tudi pomembno spremembo pogledov in občutkov o družbi in ljudeh. Medsebojni odnosi postanejo bolj jasni in so veliko bolj odkriti. Ko prideš v tujino, postaneš veliko bolj iskren tudi do samega sebe. Ne oziraš se toliko na to, kaj si bodo o tebi mislili drugi. Osvobodiš se vsega, kar te doma drži nazaj in na nek način začneš na novo. Ne skrbiš, ostali sprejmejo tvoje napake z lahkoto, saj se tudi sami še kako zavedajo svojih. Nekako ti postane vseeno, a kljub temu hodiš po svetu z željo narediti dober vtis na vse osebe, ki ti pridejo nasproti – potovanje potegne iz tebe najboljše. Postaneš (naj)boljša verzija samega sebe in ta verzija tebe rezonira tudi potem, ko odideš domov.

In tu pridem do naslednjega klišeja – spremembi perspektive. Perspektive življenja in perspektive svojih misli o družbi, ljudeh, odnosih. Začneš razmišljati o svojih napakah in spoznaš, da niso niti tako napačne, kakor se ti je zdelo. Lenoba postane nekaj kar te še bolj prisili v delo, negativnost postane nekaj kar te še bolj sili v pozitivnost in žalost te sili v veselje. Na koncu se to izravna, postanemo uravnoteženi in se sprijaznimo z lastno situacijo.

Najpomembnejša izkušnja, ki sem jo spoznala v zadnjih mesecih življenja tu je, da smo vsi v osnovi enaki. Ni pomembno iz kje prihajamo, iz Singapurja, Združenih držav, Norveške ali Turčije, vsi imamo enake predsodke in enake negotovosti o sebi. In vsi rastemo skupaj. Vegetiranje tu nikakor ne pride v poštev.

Na zgornji fotografiji: Turkinja, Nemec, Američanka, Norvežanka, Slovenka, Singapurec in Slovakinja.