Niso bile sanje, slepi planinci so res stali na Triglavu

Seveda so bile najprej sanje. Sanje o tem, da bi slepi in slabovidni planinci sploh lahko hodili v hribe, kaj šele na Triglav. A 61 let po tem, ko so slepi in slabovidni prvič organizirano osvojili Triglav, smo sanje znova spremenili v resničnost. V okviru prostovoljskega projekta Slepi in slabovidni po Slovenski planinski poti, ki ga izvajata odbor inPlaninec pri Planinski zvezi Slovenije ter Kulturno-prosvetno in športno rekreativno društvo slepih in slabovidnih »Karel Jeraj«, smo znova dokazali, da za nas ni nobenih ovir.

Sledimo svojim sanjam in osvajamo vrhove, četudi ne vidimo poti. Skupaj premagujemo razdalje, ne glede na ovire in izzive. Srce nam bije enotno, medtem ko sledimo poti, ki nas vodi v objem gora. S pogumom v srcu in vztrajnostjo v korakih dosegamo cilje. Pohoda na Triglav se je udeležilo 64 inPlanincev, med njimi je bilo 17 slepih in slabovidnih, štirje nevrorazlični in gluhi pohodnik, spremljali so jih planinski vodniki, alpinisti in spremljevalci – prostovoljci.

Pot iz doline Krme smo začeli še v objemu noči. »Razdelili smo se v skupine. Na vrsti je bilo še zadnje preverjanje planinske opreme in obutve in že se je naša kolona odpravila na pot proti planinskemu domu Planika pod Triglavom, ki je bil naš prvi cilj. Že na začetku poti mi je postalo jasno, da se bom morala zelo potruditi, če želim prispeti na tako želeni cilj,« pripoveduje Ana Oražem, vodja delovne skupine Odločen korak. »Veliko kamenja, skalovja, korenin in tudi kravjih iztrebkov je bilo treba obiti. Za to sta poskrbela moja spremljevalca Ana in Martin, pa tudi Marjana, vodja naše skupine. Ana mi je po poti opisovala spreminjanje rastja in podrastja, povohala in otipala sem nekatere rože, slišali smo svizca in ptiče. Ure so hitro minevale.«
»Vreme je bilo primerno za dolg pohod, super je bilo, da nam sonce ni žgalo v hrbet, ko smo se vzpenjali po meliščih. Pri vodenju Anje sem se izmenjevala z Nino. Ker imam že dve leti izkušenj z vodenjem slepih in slabovidnih, težav ni bilo,« dodaja spremljevalka Natalija Spark.

V koči Planika pod Triglavom smo si odpočili in okrepčali in se potem v skupinah podali proti vrhu. »Moja želja povzpeti se na Triglav ni popustila. Spremljevalci so se odločili za spremembo v mojem spremstvu, saj sem počasnejša kot mlajši pohodniki. Ludvik in Jože sta me navezala in začeli smo se vzpenjati. Že v koči so me oblile solze sreče, da sem zmogla do tja, v vznožju Triglava pa me je prevzel čuden mir in pripravljenost na plezanje po skalovju. Gora me je vabila v vsej svoji moči in mogočnosti,« pravi Ana.

Korak za korakom smo premagovali strmino, skale, kamenje, korenine, kline in sledili jeklenicam. Na poti na vrh so nas vodili vztrajnost, dobra priprava vseh udeležencev, pozornost spremljevalcev, prostovoljcev, vodnikov in želja po uresničitvi sanj. »Bilo je malo strahu in malo treme, sploh na grebenu, kjer so levo in desno samo prepadi, tam res pomaga roka spremljevalca,« pravi Tina Ušeničnik.

»Bila sem v transu. Stopala sem proti Aljaževemu stolpu. Tistemu Aljaževemu stolpu, ki sem ga od malega gledala po televiziji. Tega, za katerega si nikoli v življenju nisem drznila niti pomisliti, da bi ga kdaj prijela. Jaz že ne! In ravno jaz sem tu. Solze tečejo v potoku, ko ga objemam. Hlipam. Jaz na vrhu Triglava pri Aljažu … Jaz, Nataša. Naslednje solze pa so bile rezervirane za slepe in slabovidne, ki so za mano in ob meni prispeli do vrha. Z vso ljubeznijo, ki jo premorem, sem jih objemala in pokala od ponosa za njih!« pripoveduje Nataša Privošnik.

Skupaj nam je uspelo. Stopili smo na vrh Triglava in se dotaknili Aljaževega stolpa. Delili smo srečo, ki nas je prežemala ob doseženem cilju. Sreča, ki jo občutiš na Očaku, je pač brezmejna. »Na vrhu gora srce nam zaigra,« poje tudi naša himna Odločen korak.

O svojem vzponu na Triglav je navdušeno govorila Marjeta: »Nisem verjela, da mi bo uspelo priti na vrh Triglava. Presegla sem samo sebe. Uspelo mi je. Hvala iz srca Jurčku, Marjeti, vsem, ki ste pomagali pri izvedbi. Še posebna zahvala pa Marjani Brezavšček in Ani Gradišar, ter tudi Mariji Metlika.«

Nekaterim sicer ni uspelo priti prav do vrha, a že Nejc Zaplotnik je rekel, da ni važen cilj, važna je pot. »Do Malega Triglava mi je šlo plezanje nekoliko počasneje, a vseeno dobro. Cilj smo imeli že dobesedno pred nosom, ko je Ludvik je vzel telefon in preveril vremensko napoved. Seznanil me je, da se moramo vrniti, ker je napovedano neurje. Kljub moji vroči želji priti na vrh, smo se nemudoma obrnili nazaj proti koči, saj sem Ludviku in Jožetu zelo zaupala in tudi mogočnosti gore in vremena ne podcenjujem. Dež in veter sta bila hitrejša od nas, a kljub temu smo se srečno vrnili v kočo. Bila sem srečna, da mi ni zmanjkalo moči in da sem pravilno ravnala, ko sem upoštevala predlog za vrnitev, tudi ko na nebo še ni bilo videti znakov za preplah.«

»Ta vzpon mi bo za vedno ostal v spominu zaradi srčnih in predanih planincev, ki so kljub svojim oviranostim uspeli osvojiti vrh Triglava. Tura je bila uspešno izpeljana z vsemi vodniki, spremljevalci in usposobljenim osebjem. Imeli smo vso potrebno opremo, vse je bilo ok. Presenetil pa nas je vremenski preobrat, težko rečem, ali pričakovan ali nepričakovan. Rad bi pa poudaril, da smo odreagirali previdno, pametno, trezno, brez panike,« pravi vodnik Štefan Matjaž.

Po vrnitvi v kočo Planika smo naprej slekli mokra oblačila, dobesedno izlili vodo iz čevljev, se ogreli, okrepčali in se zadovoljno utrujeni kmalu odpravili k počitku, saj nas je naslednji dan čakal še dolg in zahteven sestop v dolino. Triglav smo v svojih srcih nesli s seboj.

»Pri sestopu se je pokazalo, da moraš biti pri vodenju slepih še bolj pazljiv, saj si tudi sam že bolj utrujen. Sestopati v neznano v globino je težje kot hoditi navzgor. Več je težav, nesigurnosti, nestabilnosti, vse traja dlje. Tako se na teh pohodih učim tudi potrpežljivosti. Vedno bi nekaj hitro, hitro, hitro, ampak ravno invalidi ti pokažejo, da vse počaka. Nič na svetu ni takšnega, da ne počaka. Od invalidov se učim tudi notranjega miru. Tako da ne pomagam jaz njim, oni pomagajo meni, da postajam boljša,« pravi spremljevalka Natalija.

Hitrejše skupine so še suhe prišle v dolino Krme, kjer so nas čakali avtobusi in kombiji, tisti počasnejši pa so bili deležni še enega »tuša«, a kaj hudega ni bilo. Seveda takrat še nismo vedeli, kakšno opustošenje je neurje, ki smo ga mi doživeli le kot ploho, za seboj pustilo v spodnjem delu Krme. »Zaradi podrtih dreves je bila cesta neprevozna, ostali smo pri Kovinarski koči v Krmi, kjer so za nas izvrstno poskrbeli in našo dogodivščino podaljšali za en dan,« pravi Ana.

V najlepšem spominu sta nam ostali srčnost in dobra volja osebja v Kovinarski koči. Zahvaljujemo se oskrbnici Miri in kuharici Maji za gostoljubje, počutili smo se sprejeti. Dobro smo sodelovali z oskrbnico.

Zahvaljujemo se gasilcem in vsem delavcem na cesti iz Krme za hitro posredovanje in sprostitev ceste za našo vrnitev domov. Zahvaljujemo se GRS Mojstrana, ki so nam dostavili zdravila in kruh za zajtrk. Zahvaljujemo se civilni zaščiti Kranjske Gore in Gorenjske, da smo bili ves čas obveščeni.

Naslednje jutro je bila dolina Krme obsijana s soncem, še bolj pa so žarele naše oči. Hvaležni gori, da nam je podarila te dragocene trenutke in nepozabno izkušnjo, smo se skozi od vetroloma povsem razdejano dolino odpeljali v Mojstrano in naprej proti domu.

»Za nami je zelo zanimiv vzpon. Večkrat sem že bil na Triglavu, ampak ta je bil poseben. Nismo vedeli, kaj bo z vremenom. V soncu smo šli gor in se vrnili v težkih razmerah, ampak srečno. Ponosen sem na vse, da smo tako zaključili. Nekaj okenc v Dnevniku Slovenske planinske poti je še praznih, a prepričan sem, da jih bomo zapolnili do 23. septembra, ko končujemo projekt Slepi in slabovidni po Slovenski planinski poti,« sklene Marjan Bogataj.
Hvala vsem, ki ste pripomogli k našemu vzponu in verjeli v nas, še posebej vsem prostovoljcem.
Podpore pa smo deležni tudi s trani Skupine Emil Frey in se zahvaljujemo za izkazano zaupanje.

Zaključek poti – Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti na Debelem Rtiču 23. septembra 2023, ob slovenskem dnevu športa in mednarodnem dnevu znakovnih jezikov. Ta dan bo praznično obarvan še z obeležitvijo 70. obletnice Slovenske planinske poti in 130. obletnice Planinske zveze Slovenije. Rezervirajte si datum 23. september in pridite z nami!

Avtor: Zvezdana Bercko, PZS; Foto: Arhiv Odbora inPlaninec