Nisem stara šara
Takšen naslov je imel izhod odraslih domžalskih skavtov, naslov izziva, ki sta nam ga že lani prvič predlagala Maja in Matija, voditelja domžalske Bratovščine. Na pot v Emavs, s kolesi iz prejšnjega tisočletja in nekateri, ki so z iskalno žilico našli oblačila svojih staršev, dedkov in babic, smo se dobili na Viru, kjer so nas domačini Malijevi sprejeli odprtih rok. Kot popotniki, romarji, smo se počutili pod njihovo streho, pred mizo polno dobrot. Tudi Brat Tone iz bratovščine Celje dve se nam je pridružil. Seveda je kolo pripeljal s seboj, naprej pa je šel s kolesom, kot mi.
Na velikonočni ponedeljek, 6. aprila 2014, smo se tako opravljeni podali na pot, ki nas je najprej pripeljala k pol enajsti sveti maši v farno cerkev Svetega Martina v Dob. Razpoloženje je bilo enkratno, pozitivne energije, veselja in smeha pa je bilo kar osupljivo veliko. Ponosni, da smo zbrali pogum že drugič, nekateri so našli zapuščino svojih staršev, si jo nadeli ter jo z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo nesli oblečeno k sveti maši. Kot je dejala Blaženka: "Brez tega, kar je bilo nekoč, ne bi moglo biti tega, kar imamo danes!" Dobski župnik Jure Ferlež je uvodoma dejal, da so učenci šli v Emavs, na potovanje, tako kot tudi odrasli skavti iz Domžal, ki gredo s kolesi po cestah in znamenitostih sosednjih župnij.
V Dobski cerkvi smo si ogledali Plečnikovo krstilnico, zatem pa so nas kolesa z našo pomočjo ponesla proti gradu Češenik, kjer smo za trenutek postali, saj nam je Matija pripovedoval o tem nekoč lepem dvorcu, ki je sedaj kljub vseljenim prebivalcem v zelo klavrnem stanju. Izvedeli smo, da je v dvorcu lepa poslikana kapela, ki pa so jo nekoč zalili z betonsko ploščo, a so skozi odprtino spustili v notranjost najmlajšega člana, da je vse freske poslikal in so sedaj v pokrajinskem muzeju, ter v knjigi, kjer so v Dobski župniji poslikana vsa znamenja in križi. Kapela pa je še naprej nedostopna. Pot nas je vodila mimo gradu Črnelo, skozi Radomlje pa pod Homškim hribom in naprej čez polje do Križa pri Komendi. Po kakšni uri vožnje, nekaj snežinkah, čeprav je skoraj neverjetno, da smo se vozili v soncu, čeprav so vse okoli nas bile dolge zavese padavin.
Končno smo prispeli do Komende, kjer smo imeli pri družini Lončar malico, zatem pa smo si ogledali neverjetni muzej vseh sort stvari, od lončevine, starih traktorjev, kmečkega orodja, starih mopedov in motorjev, klavirja, pisalnih strojev … Če se boste kdaj znašli tam, vam Janez Lončar vse rade volje pokaže in tudi pove marsikatero zgodbo o razstavljenih eksponatih.
Ker je bilo že pozno popoldne, smo se počasi odpravili skozi Suhadole, Topole in Mengšu ter proti domu na Viru, kjer smo imeli še zaključni krog. Maja in Matija pa sta od skavtskega trenerja iz bratovščine Celje dve, Tonija Rozmana dobila našitek in diplomo o uspešno opravljeni skavtski akademiji. Čestitke.
Bilo je lepo. Lep izhod. Malo je sicer pihalo, a se je dalo pripeljati okoli po poteh sosednjih župnij.
