Na sončno energijo do Monte Carla

Ste že slišali za kolo na sončno energijo, ki vas lahko v svoji neomejenosti popelje kamorkoli, samo da sije sonce? To področje zelo dobro pozna Andrej Berlec z Duplice pri Kamniku, ki je svojevrsten izumitelj. Sam je sestavil kolo na sončno energijo, ki jo uspešno zajema na posebnih sončnih panelih. Vozi jih na posebni prikolici, ki je pripeta h kolesu.

Andrej se je že srečal z abrahamom, pred petimi leti pa so se začele neprijetne bolečine v kolenu. »Ortopedi mi niso znali pomagati,« je povedal Andrej. »Zato sem začel iskati rešitev, da bi bil spet lahko aktiven. Bil sem jamar, alpinist in kolesar. Kot mladi fantje smo šli s kolesi celo do Dubrovnika, zato sem bil pri svojih petinštiridesetih zelo šokiran, ko sem spoznal, da se ne bom mogel več normalno gibati. Obljubljali so mi operacijo kolena, na koncu koncev pa so mi svetovali, naj kolesarim, vendar naj pri svojih letih ne pretiravam. Zato sem si omislil električno kolo, ki sem ga sam sestavil. Spet sem začel uživati življenje.«

Na spletu je opazil solarna oziroma sončna kolesa. Leta 2013 so celo pripravili tekmovanje solarnih kolesarjev iz Francije v Kazahstan. »Na njihovi poti po Sloveniji sem jih ustavljal, saj sem bil njihov navdušenec,« pripoveduje Berlec. »Takrat sem spoznal veliko novih prijateljev in sem se zaobljubil, da si bom napravil solarno kolo. Gradil sem ga dve leti in že prvo leto za sestavne dele odštel 4000 evrov. Kupil sem si močno gorsko kolo, saj sem vedel, da bom le tako lahko na kolo montiral močno baterijo in prav tak motor. Vse to se je dogajalo v moji dnevni sobi in na balkonu, pozimi tudi s kapo na glavi in z rokavicami na rokah. Tako je najprej nastalo električno kolo, s katerim sem večkrat obiskal hčerko, ki študira v Kopru. Lani sem kolesu priključil še prikolico in v taki kombinaciji prišel do avstrijske Koroške, celo do Beljaka in nazaj. Naslednje poti so bile že daljše, na primer do Vidma (Udine) v Italiji in nazaj do Duplice pri Kamniku.«

Na meji z Italijo.

Lani jeseni se je odločil, da bo naredil solarno prikolico, torej bo električno energijo pridobival med vožnjo s kolesom. Na neki kitajski spletni strani je naročil panele za sončno energijo, vendar Andrej potarna, da so bili kar precej dragi. »Vsak tak panel stane 600 evrov, nato pa sem zaradi evropskih predpisov plačal še stoodstotno carino oziroma davek,« pravi sončni kolesar.

Ko je spremljal tekmovanje solarnih kolesarjev, se je veliko tudi naučil, predvsem pa spoznal vse dobre in slabe lastnosti takih koles. Spoznal je tudi težave, s katerimi so srečevali na dolgi poti do cilja v Kazahtstanu.

Andrej je torej na prikolico montiral dva sončna panela. Ko se ustavi, panela razpre, tako pa polni svoji bateriji, ki ju lahko uporabi, ko ne sije sonce, torej tudi v oblačnem vremenu ali ponoči. »S soncem se premika skoraj 160 kilogramov, če seštejem kolo, sebe in vso prtljago,« pravi navdušeni kolesar. »Sončne panele uravnavam z daljinskim upravljalnikom, moč sonca, izkoristek in polnost baterij pa spremljam na zaslonu, pritrjenem na krmilu kolesa. Z dvema baterijama ob znatni pomoči sonca in lastni energiji in moči lahko prevozim tudi do tristo kilometrov naenkrat. Če bi na daljšem potovanju naletel na dolgotrajno oblačno vreme in polnjenje s soncem ne bi zadostovalo, baterije lahko napolnim tudi na električnem omrežju.«

Letos poleti se je odločil za najdaljšo, skoraj dva tisoč kilometrov dolgo pot, ki ga je z Duplice prek Italije vodila vse do Monte Carla. Na prikolici je imel poleg panelov še približno 30 kilogramov prtljage in šotor, čeprav je zaradi utrujenosti vsak večer raje prespal v hotelski sobi. Še pred to potjo se je s solarnim kolesom in prikolico podal na potovanje po Madžarski, ko je v enem dnevu obkrožil Blatno jezero in napravil 200 kilometrov.

Veliko zanimanja za kolo s sončno prikolico.

Andrej Berlec je torej svojevrsten inovator, saj je pri takem potovalnem pripomočku ustvaril kar nekaj izumov, ki so mu olajšali poti. Med drugim je na prikolici uredil priključke za računalnik ali mobilni telefon, prek posebne GPS naprave pa so ga domači lahko spremljali, kje se nahaja oziroma po katerih cestah se vozi. Poskrbel je tudi za lastno varnost in dobro vidnost samega sebe, saj na vožnji nosi živo majico, kolo pa je opremljeno z odlično razsvetljavo, tako da je v prometu dobro opažen.

Andrej še dodaja, da je na vseh poteh, torej po Madžarski in do Monte Carla požel veliko zanimanja, saj so ga povsod navdušeno pozdravljali in se zanimali za njegovo sončno čudo na dveh kolesih s prikolico.

Zdaj že razmišlja, da bi ustanovil podjetje. K sodelovanju želi povabiti sodelavce za različna področja, saj meni, da bi bilo tako kolo s prikolico in sončnimi paneli za pridobivanje električne energije zanimivo za širše množice. Še nekaj je pomembno: v službo v ljubljanski Šiški se po stranskih poteh s svojim kolesom pripelje za deset centov, za enako pot z avtomobilom pa bi zapravil kar nekaj dragocenih evrov.