Mateja Peršolja, superfinalistka za svetovni izbor Global Teacher Prize: “Verjamem v učence”

Mateja Peršolja je Primorka, ki je svoje mesto našla v okolju, ki jo spodbuja, motivira in podpira na poti k uresničevanju zastavljenih ciljev. Kakor tudi ona na OŠ Preserje pri Radomljah spodbuja učence k negovanju hobijev in zasledovanju želja in ciljev, ki jih imajo.

Čeprav je odraščala v učiteljski družini, si nikoli ni predstavljala, da bo tudi sama nekoč učiteljica. Iz zadržane in tihe mladostnice, ki je rada nastopala na gledaliških odrih, je postala izjemno komunikativna, dostopna, navdušena in spontana učiteljica. Učiteljica, okrepljena z entuziazmom, ki si prizadeva v učencih vzbuditi občutek vrednosti in zavedanje o pomenu in vlogi, ki ju vsak izmed njih ima, pri oblikovanju svoje lastne prihodnosti. S pomočjo inovativnih metod jim pomaga prepoznati potencial, ki ga imajo, ga razvijati in tudi izraziti.

Kot velika ljubiteljica gora, narave in izletov se je že kot otrok srečala z gorništvom. Bil in ostal je njen največji hobi, ki ga z veliko strastjo ter vnemo razvija in goji še danes. Izkušnje v planinski organizaciji je začela pridobivati kot mentorica in vodnica Planinske zveze Slovenije. Bila je tudi vodja mladinskega odseka PD Nova Gorica ter organizatorka tekmovanj Mladina in gore.

Ni se odrekla ideji, ki jo spremlja že od nekdaj, in sicer, da je šola vsekakor pomembna, ni pa ena in edina pomembna stvar v življenju. Obstajajo namreč tudi hobiji, s pomočjo katerih lahko človek najde samega sebe, se razvija in izrazi na način, ki mu je blizu.

Šolanje na daljavo je bil tudi zanjo svojevrsten izziv, pred katerim ni klecnila ter iskala razloge in izgovore, zakaj se nekaj ne da, ampak je oborožena s še več entuziazma in vneme zavihala rokave. Pobrskala po spominu, kaj vse je že počela, katera orodja je pri tem uporabljala in kmalu ugotovila, da poseduje spretnosti in veščine, s katerimi se lahko s pomočjo tehnologije približa učencem. Prizadeva si, da bi se spoznanja in izkušnje, ki so se v tem času pokazale kot perspektivne, dobre in obetavne, ohranile in da bi se prenesle v razrede takoj, ko bo pouk v živo spet mogoč. Je tudi med petimi superfinalisti za svetovni izbor Global Teacher Prize. Tekmovanje, kjer ji želimo veliko uspeha in katerega rezultati bodo znani marca 2021.

Odraščali ste v družini učiteljev, kar pogosto vpliva na odločitve, ki jih glede poklica sprejmejo otroci. Seveda obstaja tudi možnost za povsem drugačno življenjsko smer, ki ste jo sicer začetka imeli namen ubrati tudi sami, vendar ste se pozneje odločili drugače.

Čeprav sem odraščala v družini učiteljev, si nikoli nisem predstavljala, da bi bila nekoč učiteljica. Od nekdaj me je zanimala psihologija, vendar me je pot zanesla v pedagoške vode in tudi sama sem tako vendarle postala učiteljica matematike. Izkušnje, ki sem jih kot učenka imela, so me nagovorile, da sem si zastavila vprašanje: ‘Kakšna si želim biti kot učiteljica?’ Kot prioritetno sem si postavila željo in namero, da učenci ne bi čutili strahu, da jih bom presenetila s kakšnim spraševanjem. Da ne bi imeli nočnih mor, da jih bom snela iz klopi in jih pred tablo vprašala. Občutek, ko si vprašan pred tablo, je res grozen. Ko zamrzneš in je glava prazna. Izziv mi je bilo poiskati način, kako bi to spremenila.

Sama si prizadevam učence slišati in jih videti. Biti do njih dostopna in odprta, da lahko pridejo do mene. V tem se izjemno trudim, čeprav verjamem, da mi verjetno z vsakim to ne uspe. Če sodim po tem, da si vseeno upajo priznati, da nečesa ne vedo in da ne znajo, ter sočasno priti na govorilne ure z iskreno željo, da bi to znali in s prošnjo za pomoč, se mi zdi, da je to že veliko. Že s tovrstnim korakom zmorejo ogromno. Vem, kako težko je priznati, da nekaj ne znaš ali prositi za pomoč.

Čeprav vam je bila šola pomembna, niste zanemarjali pohodništva, ki je še danes vaš hobi. Občutek imam, da so danes pričakovanja staršev izjemno visoka. Družba je usmerjena v perfekcionizem in edino, kar zares šteje, je uspeh. Dosežek.

Z učenci se o temu veliko pogovarjamo. Koliko jim pomeni šolski uspeh? Kako in v kolikšni meri so zanje ocene zares pomembne na poti skozi življenje? Tudi o izsledkih raziskav, ki jih opravim, se z učenci rada pogovarjam. Kdaj pa kdaj si pogledamo tudi kakšen film o procesu učenja in se o njem pogovarjamo.

Učencem bi rada sporočila, da se nihče ne rodi kot talent za nekaj in da v življenju štejejo predvsem priložnosti in izkušnje, ki jih imamo. Nekdo jih je imel več, drugi morebiti manj. In tudi zaradi tega si je nekdo lažje zgradil boljšo prostorsko predstavo kot pa nekdo, ki tovrstne možnosti ni imel. Pa najsibodi govorimo o igranju z lego kockami ali o oblikovanju gradu iz peska. Kar zares šteje, je vztrajnost. Da se oseba ob oviri ne umakne in se smili sama sebi, ampak da išče pot in rešitve za naprej. Zato se z učenci učimo si postavljati cilje (kaj bi radi znali in kaj dosegli). Učimo se načrtovanja poti in iskanja načinov, kako priti do tja, kamor si želimo in nenazadnje dosežke ter napredek evalvirati. Za to potrebujemo merila, ki učencem pomagajo pri samopresoji in evalvaciji kakovosti doseženih ciljev.

Vedno znova me fascinira, kako realni so učenci pri pisanju samopresoje in refleksije o svojem znanju. Z njimi se pogovarjam o njihovem napredku in kaj bi lahko pri učenju še spremenili, da bi bili uspešnejši. Včasih me tako zelo gane, kako iskreni in kako strogi so lahko do sebe. Zelo so si različni in v velik izziv mi je, kako jih na tej poti vseeno spremljati ter jih popeljati še malo naprej. Da, verjamem v njih. Verjamem, da zmorejo več. Samo poiskati moramo način, ki jim je blizu. Način, ki jim pomaga, da lahko pridejo tja, kamor si želijo.

Odraščala sem v prejšnjem sistemu in občutek imam, da so takrat od nas pričakovali predvsem poslušnost in tišino. Ni bilo zaželeno, da smo kreativni. Ustvarjalni. Cenili so pridnost in niso nam dopustili, da bi svoja mnenja lahko izražali ali jim na kakršenkoli način ogovarjali. Danes se otroci mnogo bolj zavedajo svojih pravic, kot pa dolžnosti, zaradi česar jih je treba ‘peljati’ po drugi poti. Z učenci nimam slabih izkušenj. Je pa treba postaviti meje in biti pri tem dosleden. Najprej si je treba pri sebi razčistiti, kakšne so in bodo tiste meje, ki jih boš kot učitelj skušal vzdrževati, in to zato, da bomo lahko kot skupnost, kot skupina funkcionirali.

Šola bi morala razvijati bistveno več kreativnosti in ustvarjalnosti. Nuditi priložnosti, da lahko posameznik najde tisto nekaj, v čemer je močan in kjer si želi naprej ustvarjati, ter tista področja nekako razvijati. Tam bo namreč prihodnost njihovega poklica. Njihovega preživetja.

Biti izpostavljen možnosti povratne informacije ni lahko. Sprejeti jo, pa je še veliko težje. Ko učenci zgolj poslušajo učiteljevo predavanje, brez možnosti kakršnekoli konfrontacije, je učitelj na ‘varnem’. Situacija kot takšna pa tako učitelju kakor tudi učencem odvzame možnost nečesa novega. Drugačnega. Možnost za nova spoznanja in tudi osebno rast. Kar je velika škoda.

Se strinjam. V začetku je mogoče mnogo bolj udobno, če učitelj uči pridne in poslušne učence, če uporabiva tovrstna izraza. Osebno so mi v večji izziv bolj živahni razredi, kjer učenci ne sprejmejo takoj vsega, kar jim rečeš. Učenci, ki morebiti na prvo žogo česa tudi ne razumejo ali pa ne sprejmejo vsega. Ravno pri njih je največji izziv. Ko jih srečam, se sprašujem in iskreno me zanima, ‘kako razmišljajo ter zakaj nečesa ni(so) razumel(i)?’ Če se ozrem nazaj in malce pomislim, ugotovim, da sem se od tistih, ki sedijo v zadnjih vrstah in ki imajo nekako izzivalen pogled ter odnos na način ‘pa da vidimo, kaj se bo zgodilo’, mnogo več naučila, kot pa od tistih, ki sedijo v prvi vrsti in pri miru. S svojim ‘provokativnim’ vedenjem so mi postavili ogledalo in spoznala sem, da sem bila v svojih informacijah, ki sem jih sporočala, precej nekonsistentna. Ko sem začela razvijati svoje pristope k ocenjevanju, sem jim na začetku rekla, ‘da jih bom počakala’, v resnici pa sem si vse beležila in medtem premišljevala, kako in kakšno oceno bi jim dala, da bi bila poštena. Začetka jim tudi nisem zaupala. Pri domačih nalogah in izdelkih, ki so jih prinesli v šolo, sem se pogosto spraševala, če so jih resnično izdelali sami, ali so jim pri izdelavi pomagali starši. Ob tem sem si postavljala številna vprašanja in nekako prišla do odgovorov, ki so mi pomagali pri poznejšem postopanju. Našla sem način, kako drugače preverjati znanje, ne le s testi in ustnim ocenjevanjem. Danes učenci pripravljajo dokaze o znanju, pišejo samopresoje in načrtujejo izboljšave. Znanje lahko spremljam bolj kontinuirano in jim lažje podam povratne informacije, ki jim pomagajo pri izboljšanju znanja (namesto točk in ocen).

Prepričana sem, da ste se v teh 20 letih tudi sami v marsičem spremenili. Najverjetneje ste ravno s poučevanjem ozavestili marsikateri vzorec, v spremembo katerega so vam pomagale tudi izkušnje z učenci. Spoznavanje njihovega sveta in načina razmišljanja odpira marsikatera vprašanja, ki kličejo po odgovorih.

Vsekakor mi niso pomagali samo učenci, ampak tudi okolje, v katerem delam. Zahvala gre ravnateljici, njenemu načinu vodenja in pa tudi kolektivu, s katerim delam. Res imam odlično okolje za rast in razvoj. Resnično imam veliko priložnosti za usposabljanja in izobraževanja, kar mi izjemno veliko pomeni.

V vsem tem času sem skupaj z njimi rastla. Imam tudi izkušnjo, kako je nekaj razvijati in pri tem biti sam. Takrat si negotov. Zdaj, ko nas je v projektu več, je marsikaj lažje. Veliko lažje pa je, če te okolje podpira ne samo načelno, ampak tudi praktično. Ravnateljica spremlja moje delo, naše napredovanje, razvoj. Rast v takšnem okolju je resnično super, saj tudi če narediš napake, zanje nisi kaznovan. Spoznala sem, da se tudi ob napakah lahko nekaj naučiš in tovrsten pristop sem vnesla tudi v razred, saj želim učencem prenesti sporočilo in jim omogočiti izkušnje, da četudi narediš napako, ti ta omogoča rast.

Prepričana sem, da če ne bi bila na tej šoli, kjer bi lahko stvari počela z učitelji, ki so mi zaupali in s katerimi smo skupaj krenili na to pot, sočasno pa jih ne bi imela priložnosti voditi, ob svetovanju in delu z ravnateljico, ne bi bila tukaj, kjer sem.

Koronavirus in šolanje na daljavo sta bila in bosta še nekaj časa velik zalogaj. Kakšna je bila prva misel, morda celo pomislek, ki ste ga imeli v trenutku, ko ste izvedeli, da se bo pouk iz učilnic preselil na splet?

Bilo je zanimivo, kako so se stvari spreminjale. V petek smo imeli občutek, da bomo doma in da bomo imeli več časa za branje in študiranje. O tem smo premišljevali takrat, ko smo knjige nosili domov iz knjižnice. V soboto in nedeljo smo padli v drugo realnost, ker smo bili primorani v spletne učilnice nalagati gradiva. Imela sem srečo, da sem se vseskozi izobraževala ter usposabljala, zato mi spletno okolje in delo v njem nista predstavljala posebnega zalogaja. Takoj sem odprla svojo spletno stran, da sem lažje začela z delom, kajti na začetku smo se še nekako lovili, nisem pa želela predolgo čakati, da se stvari zorganizirajo.

Zame je bil izziv, kako prenesti tako duh, kakor tudi praktično medsebojno pomoč v spletne učilnice. Kako prenesti delo v skupinah ter sodelovanje na splet in kako jih spremljati, jim pomagati, da so aktivni? Veliko je bilo možnosti brezplačnega izobraževanja o tehnologiji, kar mi je bilo v veliko pomoč, čeprav sem se sčasoma precej utrudila, saj sem si želela kar se da največ vedeti in vsega se preprosto ni dalo.

Ste ena izmed petih superfinalistov za svetovni izbor Global Teacher Prize. Kaj vam pomeni ta prehod v superfinale kot človeku, ne glede na končni izid? Kako doživljate tovrstno nominacijo?

Vesela sem, da je nekdo opazil (ne le) moje 20-letno delo, predanost in spremembe, ki jih dosegamo v našem šolskem prostoru. Začela sem v inovacijskih projektih pri Zavodu za šolstvo, zdaj pa že tudi sama izobražujem učitelje. Želim si doseči kar se da širok krog učiteljev in tako pozitivno vplivati na življenja še večjega števila otrok. Zato sem izdala priročnik Formativno spremljanje znanja v praksi in skupaj z učitelji soustvarjamo spletišče www.formativno.si.

Nominacija mi pomeni ogromno, ne glede na to, kaj se bo zgodilo potem. Še več mi pa pomeni podpora, ki mi jo v teh dneh izrekajo tako kolegi, s katerimi sodelujem, ravnatelji širom po Sloveniji, zdajšnji in pa tudi nekdanji učenci in starši. Vsi skupaj potrjujejo to, za kar sem si prizadevala. Ko so tovrstne priložnosti, da imajo možnost podeliti to, kako oživljajo šolo in pouk, je resnično fantastično. In potem vidiš, da dejansko vidijo, in da to, kar počneš, deluje. To mi pomeni več kot kakršnakoli druga nagrada in imenovanje.

Vabljeni h glasovanju

Matejo lahko podprete in ji namenite svoj glas na povezavi tukaj. Hvala za vašo podporo in vaš glas!

Avtorica: Petra Petravič; Foto: osebni arhiv Mateje Peršolja