Ko se ženske srečamo brez potrebe, da smo karkoli drugega

Ko smo se prvič zbrale v Parku Martina Krpana v Domžalah, je bilo v zraku čutiti mešanico radovednosti, pričakovanja in rahle zadržanosti. To verjetno pozna vsak, ki je kdaj stopil v skupino ljudi, ki jih še ne pozna dobro. Nekaj treme, nekaj previdnosti. Pa tudi vprašanja: Koliko lahko povem? Koliko lahko pokažem sebe? Bo to, kar prinesem s seboj, sprejeto? To se mi zdi povsem naravno.

Ženske se v vsakdanjem življenju velikokrat srečujemo skozi svoje vloge. Kot sodelavke, mame, partnerke, hčere, prijateljice in sosede. Veliko redkeje pa samo kot ženske, ki imajo nekaj časa in prostora, da se vprašajo, kako v resnici so.

Prav zato me je toliko bolj presenetilo, kako hitro je začetna zadržanost začela popuščati. Začutile smo, da nam ni treba ničesar dokazovati. Ni nam treba biti bolj odprte, samozavestne, urejene ali pogumne, kot smo v tistem trenutku bile.

Nekaj se je sprostilo. Vsaka je lahko prišla s tem, kar je bilo zanjo tisti dan živo. Počasi smo lahko odložile predstavo o tem, kakšne bi morale biti.

Rdeči šotor 21. stoletja je povezal različne generacije žensk

Tako se je začela zgodba študijskega krožka Rdeči šotor 21. stoletja, ki je povezal ženske različnih generacij. Namenjen je bil prav temu, da se srečamo nekoliko drugače.

Ideja ni bila, da bi starejše ženske učile mlajše ali da bi mlajše starejšim razlagale, kako se danes živi. Želela sem ustvariti prostor, v katerem lahko različne življenjske izkušnje stojijo druga ob drugi in se med seboj poslušajo.

Nekdo je določene poti že prehodil. Nekdo je šele na njihovem začetku. Spet nekdo se z istimi vprašanji srečuje v povsem drugem življenjskem obdobju.

Prav v tem je zame lepota medgeneracijskega srečevanja. Ni ene pravilne zgodbe o tem, kaj pomeni biti ženska. Obstaja veliko različnih zgodb, med katerimi lahko prepoznamo tudi svojo.

Zakaj je Rdeči šotor nastal prav v Domžalah?

Domžale sem izbrala zelo zavestno, ker so moje domače okolje. Tukaj živim in delujem. Tukaj poznam ljudi in čutim pripadnost.

Hkrati imamo v Domžalah čudovit park in veliko narave. Takšno okolje samo po sebi ustvarja drugačen občutek kot zaprta učilnica ali sejna soba.

V Parku Martina Krpana se dogaja veliko povezovalnih in srčnih stvari. Želela sem, da tudi takšen prostor za ženske nastane doma, v okolju, ki nam je blizu.

Srečale smo se trikrat, vsakič skoraj za ves dan. Prav daljši čas, ki smo ga preživele skupaj, se je pokazal kot zelo pomemben.

Če se srečamo samo za uro ali dve, pogosto ravno začnemo odlagati vsakodnevne obveznosti in se umirjati, pa je srečanja že konec. Ko smo skupaj osem ur in pol, je drugače.

Imamo čas, da se odnos razvije in da se skupina umiri. Privoščimo si lahko skupen obrok, sprehod, pogovor, tišino in trenutek brez programa. Takrat se veliko stvari začne dogajati bolj organsko.

Ženskost, ženska linija in zgodbe, ki jih nosimo s seboj

Na prvem srečanju smo se veliko pogovarjale o ženskosti in ženski liniji.

Spraševale smo se, kaj smo prejele od svojih mam, babic in drugih žensk, ki so nas oblikovale. Katere vrednote nosimo s seboj? Kateri načini razmišljanja so nam pomagali? Katere zgodbe v nas še vedno živijo?

Razmišljale smo tudi o vzorcih, ki morda niso več naši, čeprav smo jih dolgo doživljale kot nekaj samoumevnega.

Ni šlo samo za pogovor. Raziskovale smo tudi skozi telo, somatske prakse, refleksijo in skupen ritual.

Pomemben del celotnega prostora je bil dogovor, da se poslušamo brez popravljanja in brez potrebe, da druga drugi svetujemo. Vsaka je lahko govorila iz svoje izkušnje. Povedala je samo toliko, kolikor je bilo zanjo v tistem trenutku varno.

Prav občutek, da ni treba ničesar pojasnjevati ali dokazovati, je po mojem mnenju ustvaril prostor, v katerem je lahko zelo hitro nastalo zaupanje.

Različne generacije, a presenetljivo podobna vprašanja

Pred začetkom sem pričakovala, da bomo ob srečanju različnih generacij veliko govorile o razlikah. Seveda so bile prisotne.

Ženske smo odraščale v različnih obdobjih in z različnimi pričakovanji glede partnerstva, materinstva, kariere, telesa, spolnosti in skrbi za druge. Razlikujejo se tudi predstave o tem, kaj pomeni biti dobra ženska.

Toda bolj kot razlike me je presenetilo, koliko vprašanj je ostalo podobnih.

Kako poskrbeti zase, ne da bi ob tem čutila krivdo? Kako reči ne, ne da bi imela občutek, da sem nekoga razočarala? Kako ostati zvesta sebi v odnosu? Kako sprejeti svoje telo? Kako prositi za pomoč?

In kako se nehati nenehno dokazovati ter si dovoliti, da ni treba vsega zmogli sami?

Življenjske okoliščine se spreminjajo. Nekatere notranje teme pa ostajajo zelo človeške in zelo skupne.

Skrb zase, postavljanje meja in sposobnost reči »ne«

Na drugem srečanju smo še bolj odprle vprašanja skrbi zase in za druge, meja ter sramu.

Ena od praks je bila zelo preprosta. Vsaka je nekaj časa samo prejemala pozornost in podporo druge ženske, brez potrebe, da bi to takoj vračala.

Na prvi pogled se to ne zdi nič posebnega. Pokazalo pa se je, da je za marsikatero žensko prejemanje lahko skoraj težje kot dajanje.

Navajene smo skrbeti, organizirati in držati stvari skupaj. Navajene smo opaziti potrebe drugih. Veliko težje pa včasih ostanemo v trenutku, ko nekdo nekaj ponudi nam.

Raziskovale smo tudi telesni občutek svojega DA in NE. Opazovale smo, kako telo pokaže, da nam nekaj ustreza, da potrebujemo več časa ali da smo že šle čez svojo mejo.

Govorile smo o napetosti, umiku, nelagodju, jezi in drugih signalih. Telo jih pogosto pokaže veliko prej, kot si jih dovolimo priznati z besedami.

Ko spregovorimo tudi o sramu

Posebno mesto je dobila tema sramu.

O njem veliko ljudi težko govori. Zelo hitro nas lahko prepriča, da je z nami nekaj narobe in da smo v svoji izkušnji same.

Ko pa nekdo v varnem prostoru izgovori nekaj, kar je znano tudi tebi, se lahko zgodi nekaj zelo preprostega in hkrati močnega.

Namesto občutka, da si drugačna ali čudna, pride olajšanje. Ugotoviš, da tvoje doživljanje ni samo tvoje.

Tudi zato se mi zdi, da potrebujemo več prostorov, kjer ni treba takoj reševati, popravljati ali svetovati. Včasih je veliko že to, da smo slišane. Da lahko ob drugi ženski ostanemo točno tam, kjer smo.

Katere modrosti želimo predati naslednjim generacijam?

Na zadnjem srečanju smo se vrnile k vprašanju, kaj želimo odnesti naprej in kaj želimo pri sebi ustaviti.

Udeleženke so zapisovale modrosti, ki so jih prejele od žensk pred njimi. Razmišljale so o vzorcih, ki jih ne želijo več prenašati na naslednje generacije. Spraševale so se tudi, kaj bi želele povedati mlajšim ženskam ali drugim ženskam v svojem življenju.

Iz teh anonimnih zapisov je pozneje nastala Zbirka medgeneracijskih modrosti Rdeči šotor 21. stoletja.

Ko sem brala vse zapise skupaj, me je znova presenetilo, kako preprosta so bila nekatera najmočnejša sporočila:

Poskrbi zase. Sledi sebi, ne večini. Tvoje telo je vredno sprejemanja. Ni ti treba ves čas dokazovati, da si dovolj vredna. Postavi se zase. Poišči svoj krog žensk.

Ena od udeleženk je zapisala:

»V meni je moč, da prekinem vzorce, ki sem jih dobila, in si ustvarim življenje, ki ga želim živeti.«

Ta stavek se me je posebej dotaknil. Zelo dobro povzema nekaj, kar smo skozi srečanja vedno znova raziskovale.

Naše ženske linije niso samo breme in niso samo modrost. V njih je oboje.

Nekaj lahko z ljubeznijo vzamemo s seboj. Nekaj lahko spoštujemo, ker razumemo, iz kakšnih okoliščin je nastalo, vendar tega ne potrebujemo več živeti na isti način. Nekaj pa lahko morda prvič zavestno izberemo same.

Česa ženske ne želijo več predajati naprej?

V zapisih se je pokazalo tudi, česa si ženske ne želijo več predajati naslednjim generacijam.

Med temi stvarmi so bili sram do telesa, potreba po stalnem dokazovanju lastne vrednosti, nepostavljanje zase in neizražanje svojih potreb. Omenjene so bile tudi zavist, tekmovalnost in ljubosumje med ženskami.

Namesto tega so želele negovati skrb zase brez krivde. Želijo si jasnega stika s telesom in svojimi mejami, več podpore med ženskami, poguma za svojo pot ter zaupanja vase.

Ko te misli bereš eno za drugo, postane jasno, da medgeneracijsko povezovanje ni samo pogovor o preteklosti.

Je tudi vprašanje, kakšno skupnost želimo ustvarjati danes in kaj želimo pustiti ženskam, ki prihajajo za nami.

 

Ženske si želimo prostora za pristno povezovanje

Mene osebno je skozi ta proces najbolj presenetilo, kako močno si ženske želimo takšnih druženj. In kako malo je včasih potrebno, da se začne ustvarjati občutek pripadnosti.

Na začetku je bilo nekaj treme, živčnosti in previdnosti. Nato smo počasi videle, da je v redu, če smo samo to, kar smo.

Ni se bilo treba pretvarjati, da imamo vse urejeno. Ni bilo treba priti z zanimivo zgodbo ali pametnim odgovorom. Vsaka je lahko prišla s tistim, kar je bilo zanjo v tistem trenutku aktualno.

Ko smo spustile pričakovanja, je postalo vse bolj preprosto in bolj resnično.

Ta izkušnja me je utrdila v prepričanju, da nam danes ne manjka želje po povezanosti. Pogosto nam manjka predvsem prostor, v katerem se ta povezanost sploh lahko zgodi.

Skupnost, v kateri ni treba ničesar dokazovati

Zdi se mi, da smo skozi sodoben način življenja del te skupnosti nekoliko izgubile.

Veliko stvari urejamo same. Veliko problemov rešujemo individualno. Pogosto se srečujemo predvsem skozi naloge in obveznosti.

Ženske pa imamo velik vpliv na svoje odnose, družine in širšo skupnost. Če smo same izčrpane in nimamo prostora, kjer lahko odložimo svoje vloge ter prejmemo podporo, je veliko težje biti prisotne.

Kot mame, partnerke, prijateljice, sodelavke in preprosto kot ženske.

Zdi se mi, da bi se lahko veliko bolj podpirale, če bi imele več prostorov, kjer ni treba tekmovati in kjer ni treba ničesar dokazovati.

Ena od misli, ki je ostala v zbirki, pravi:

»Najdi svoj krog žensk. Naj bodo tvoje podpornice, ogledala in varen pristan.«

Meni se danes ta stavek zdi še pomembnejši kot pred začetkom programa. V teh treh srečanjih sem videla, kako hitro lahko tak krog začne nastajati, če mu damo čas, varnost in nekaj skupnega prostora.

Rdeči šotor 21. stoletja se z zadnjim srečanjem ne končuje

Rdeči šotor zato zame ni zgodba, ki bi se zaključila z zadnjim srečanjem.

Želim si, da bi se podobne vsebine v Domžalah nadaljevale. Sčasoma bi se vanje lahko vključilo še več žensk iz našega okolja.

Morda v drugačnih oblikah, z novimi temami in tudi z večjim vključevanjem širše skupnosti.

Vsekakor pa želim ohraniti bistvo, ki se je pokazalo kot najdragocenejše: ustvariti prostor, kjer se lahko srečamo brez mask, brez potrebe po popolnosti in brez občutka, da moramo vse zmogli same.

Skupnost se včasih res ne začne z velikimi načrti.

Začne se z nekaj ljudmi, ki sedejo skupaj, si vzamejo čas in si dovolijo biti malo bolj resnični. Potem ugotovijo, da marsičesa, kar so tako dolgo nosili sami, pravzaprav nikoli niso nosili samo oni.

Avtor: Maja Grintal; Foto: Maja Grintal