Katja Pervinšek, podpoveljnica GZ Lukovica: “Gasilstva ne jemljem kot hobi, temveč kot način življenja”

Gasilstvo v Sloveniji je najbolj množična organizacija, saj šteje več kot 160 tisoč članov, od tega je več kot 50 tisoč članic. Med njimi je čedalje več operativk z ustreznimi znanji, ki se udeležujejo intervencij, vedno več je poveljnic, predsednic in namestnic poveljnikov. Položaj gasilk ni bil vedno ustrezen, kot bi si ga zaslužile, seveda pa se to spreminja skozi čas in okolje. Napredek pri vključevanju gasilk v enakopraven položaj v gasilski organizaciji je viden, mnogo pa se da še izboljšati. Morda si moški v svojem egu težko priznajo, a na marsikaterem področju svojega dela so gasilke mnogo uspešnejše, nepogrešljive, predvsem s svojo natančnostjo in vztrajnostjo.

Med zelo aktivnimi gasilkami je 31-letna Katja Pervinšek iz Krašnje, kamor se je s starši iz Domžal preselila pri enajstih letih. Kmalu zatem jo je v domače prostovoljno društvo vpeljal njen oče, ki je ravno tako gasilec. Kot mladinka se je udeleževala tekmovanj, ko pa je z leti prišel čas za korak naprej, se je odločila, da bo postala operativna gasilka, za kar je leta 2010 uspešno opravila tečaj. Še več. Svoje znanje je z leti nadgrajevala z izobraževanji in usposabljanji, za kar je bilo potrebno veliko časa, volje, energije in odrekanja. Danes ima čin gasilskega časnika ter opravljene skoraj čisto vse specialnosti. V PGD Krašnja opravlja funkcijo podpoveljnice, ravno tako je podpoveljnica Gasilske zveze Lukovica ter tudi inštruktorica. Kadar se odpravi na intervencijo, opravlja funkcijo vodje enote. Katja gasilstva ne jemlje kot hobi, temveč kot način življenja. Rdeča nit njenega življenja jo spremlja tudi v službi, saj je zaposlena na Regijskem centru za obveščanje Celje.

Na svoji gasilski poti ste veliko svojega časa, energije in volje porabili za izobraževanje in usposabljanje, zato predvidevam, da gasilstva ne jemljete kot hobi?

V PGD Krašnja sem od enajstega leta delovala kot mladinka, kar je bil moj hobi. Ko sem dopolnila potrebno starost in me je pot pripeljala do odločitve, da se izobrazim za operativno gasilko, sem morala kar dobro premisliti o tem. Ker operativnega gasilstva nikoli nisem jemala kot hobi, sem se po tehtnem premisleku odločila, da bo to postalo delo mojega življenja. Ker se nisem šla polovičarstva, sem v to vložila veliko energije in znanja. Zaključno vajo za pridobitev čina operativni gasilec smo imeli ravno na dan maturantskega plesa, meni pa je bolj rojilo po glavi, kako bom opravila vajo, kot pa kako bo potekal maturantski ples. Lahko rečem, da sem se zaradi tega marsikateri stvari odrekla, tudi kasneje, ko sem opravljala nadaljevalne tečaje in specialnosti.

Kako je za posameznega gasilca pomembno izobraževanje in usposabljanje, če želi delovati na intervencijah?

V gasilstvu je izobraževanje in usposabljanje zelo pomembno. Takrat, ko si mlad, te žene adrenalin, vendar z leti ta usahne in gasilstvo postane rutina. Zato je zelo pomembno, da sam ugotoviš, kje moraš znanje nadgraditi. Pri gasilstvu vidiš veliko stvari, tudi stresne, zaradi tega polovičarstva pri tem ne more biti. Nikoli namreč ne veš, kdaj bo kdo rabil tvojo pomoč. Zaradi gasilstva gledaš drugače na svet, z njim tudi odrasteš. Vse stvari, ki se jih naučiš, ti pridejo prav tudi v privatnem življenju.

V vašem matičnem društvu PGD Krašnja ste orali ledino kot prva operativna gasilka. Kako so vaše aktivno udejstvovanje sprejeli fantje?

Za mojo generacijo v našem gasilskem društvu lahko rečem, da je bila res dobra generacija. Smo se zelo povezali in ustvarili neko svojo zgodbo. Sem pa orala ledino kot prva operativna gasilska v društvu. Najprej je bilo veliko čudnih pogledov, če bom zmogla. Prav zaradi tega sem morala veliko dokazovati, da mislim resno. Ni mi bilo za imidž in da sem gasilka samo zato, ker je moderno, ampak sem si to želela delati. Hvaležna sem tudi za svojega mentorja Jureta Čokla, na katerega sem se lahko vedno zanesla, tudi v trenutkih, ko mi je bilo težko. Dal mi je varnost, zaupanje in verjel je vame od prvega dne. To je bil zame nek pogon, če veš, da nekdo verjame vate in da se lahko nanj obrneš v težkih trenutkih.

V zadnjem času se premika tudi v tej smeri, saj je v gasilstvu čedalje več deklet in žensk. Obstaja kakšna meja, kaj dela moški in kaj ženska?

To sem najbolj opazila letos poleti, ko smo gasilci iz vse Slovenije posredovali na velikem požaru na Krasu. Tam sem opazila zelo veliko deklet. Sem zelo vesela, da ni več takšne meje, kaj dela moški in kaj ženska. Pomembno je, da vsak pozna svojo mejo. Vsak mora pri sebi vedeti, kje je njegova meja in do kam lahko gre. Pomembno je tudi, da veš, kje se pojavljajo tvoji strahovi. Če včasih nisi dovolj močan, je bolje stopiti ob stran. To moramo imeti vodje na intervencijah vedno pred očmi. Vsak gasilec ima svoje privatno življenje in vsak s seboj nosi svoj nahrbtnik.

V našem društvu imamo trenutno dve gasilki pripravnici, ki bosta opravljali tečaj za operativni gasilki. Opažam tudi, da so tudi naši fantje postali bolj odprti za dekleta. Seveda upam, da se bodo dekleta v naslednjih letih še odločala, da postanejo operativne gasilske, saj imamo sedaj v društvu zelo veliko otrok. Se pa zavedam, da v obdobju odraščanja pridejo marsikatere ovire. Večina mladih srednje šole obiskuje v Ljubljani. Vožnja tja in nazaj jim vzame veliko časa. Potem je tu še učenje. Zato se marsikdo zelo težko odloči, da bi se izobraževal še za gasilca oz. deloval v gasilstvu. Je pa tudi tako, da je odvisno od generacije do generacije. V nekaterih jih je več, v drugih manj. Se pa v gasilskih vrstah spletajo tudi prijateljstva, kar je zelo pozitivno.

Ste tudi podpoveljnica Gasilske zveze Lukovica. Kako poteka sodelovanje med društvi in gasilsko zvezo?

Mislim, da Gasilska zveza Lukovica z ostalimi gasilskimi društvo zelo dobro sodeluje. Veliko vlagamo v posodabljanje opreme in vozil, prav tako naša gasilska zveza zelo veliko da na izobraževanje in usposabljanje. Nikoli ni nobenih težav, če se kdo želi izobraževati ali nadgraditi svoje znanje. V okviru gasilske zveze se izvajajo programi izobraževanja, usposabljamo pripravnike, operativne gasilce, višje gasilce … Počasi delamo korak za korakom. Treba se je zavedati, da nobena stvar ne gre čez noč. Res pa je, da nikoli ne bo vsem vse všeč. Lahko tudi rečem, da je vedno zelo dober odziv, kadar naša gasilska zveza prejme prošnjo za pomoč drugje. Recimo, ko je bila toča v Domžalah, požara v Preddvoru in na Krasu. V vseh društvih naše gasilske zveze se člani vedno radi odzovejo. V takšnih primerih jih seveda vedno nekaj ostane doma, da je poskrbljeno tudi za naše občane, če bi potrebovali našo pomoč.

Zelo pomembno vlogo pri delovanju gasilstva ima lokalna skupnost. Kako poteka sodelovanje z Občino Lukovica?

Lahko rečem, da je sodelovanje z občinsko Civilno zaščito in Občino Lukovico zelo korektno. Z Občino Lukovica smo podpisali Dogovor o nakupu osnovnih gasilskih vozil za obdobje 2020–2024 ter Dogovor o izvajanju projekta zagotavljanja prostorskih pogojev za delovanje gasilske javne službe v občini Lukovica. Vozila se namreč starajo, treba je kupiti nova in tu nam Občina priskoči na pomoč s finančnimi sredstvi. Prav tako je glede opreme, saj je naša gasilska zveza zelo dobro opremljena. Vlaga se tudi v gasilske prostore. PGD Blagovica je nedolgo nazaj dobilo nov gasilski dom, gasilci PGD Krašnja smo v Društvenem domu v Krašnji dobili nove prostore in garažo, na Trojanah pa so dozidali gasilski dom.

V Sloveniji imajo v gasilskih vrstah kar nekaj prvih posredovalcev. Kakšna je njihova vloga?

Prvi posredovalec je posameznik, ki praviloma nima zdravstvene izobrazbe in se odzove na poziv dispečerske službe zdravstva ter pride na kraj dogodka z namenom izvajanja ukrepov za ohranitev življenja. Veliko občin ima prve posredovalce iz gasilskih vrst, ki se jih aktivira na regijskih centrih za obveščanje. Podpisa z Občino in prvimi posredovalci v naši občini še nimamo. Lahko pa rečem, da Zdravstveni dom Domžale zelo dobro pokriva našo občino in da so časovno zelo hitri. Imamo pa v gasilskih vrstah kar nekaj gasilcev bolničarjev, ko nas reševalci NMP ZD Domžale aktivirajo pri prenosih ali oživljanjih.

Omenili ste, da imate v vaši gasilski zvezi tudi nekaj bolničarjev, znanje s področja prve pomoči in temeljnih postopkov pa preko tečajev želite posredovati čim širši javnosti. Kako so ljudje ozaveščeni glede tega?

Kot bolničar sama opažam, da se ljudje zelo bojijo pomagati drugim. Lahko povem primer, ko sem čisto po naključju med vožnjo opazila eno osebo, ki je ležala na tleh. Na prvi varni lokaciji sem obrnila avto in se odpravila do nje. Ker ni imela utripa, sem jo začela oživljati. Ker sem bila sama, je bilo zelo težko. Nihče mi namreč ni prišel pomagat. Zato si želim, da bi ljudje dali več na to in se seznanili s temeljnimi postopki oživljanja. Nikoli ne veš, kdo bo rabil tvojo pomoč. Lahko je nekoč nekdo od tvojih najbližjih, prijateljev, znancev …

Me pa veseli, da so ljudje čedalje bolj ozaveščeni tudi glede tega. Ko sva pred časom z Maticem Dolinškom za krajane pripravila prikaz temeljnih postopkov oživljanja, me je presenetilo, koliko ljudi je prišlo in s tem izkazalo svoj interes. Pri sebi sem čutila veliko hvaležnost, da me poslušajo in da tudi sami sodelujejo. Dobiš občutek, da si res nekaj dobrega naredil in da si s tem mogoče nekomu rešil življenje. Če imaš znanje, znaš opazovati, predvideti in veš, kaj lahko narediš v določenem trenutku, je zaradi tega vse lažje. Strah postane čedalje manjši in enkrat izgine.

Kakšno izobraževanje mora opraviti nekdo, ki želi postati gasilec bolničar?

V Gasilski zvezi Lukovica pri izobraževanju bolničarjev sodelujemo z UKC Ljubljana. Tečaj, ki vsebuje teorijo in prakso, traja okrog 70 ur, nato pa sledi izpit. Ker obnovitvenega tečaja ni, je vse na nas, da te stvari treniramo sami. Velikokrat izvedemo vaje, da obnovimo temeljne postopke oživljanja ter imobilizacijo različnih poškodb. Pri tem se poslužujemo lutke, ki nam jo prijazno odstopijo poklicni gasilci CZR Domžale. Ni pa v naših vrstah prav veliko bolničarjev, saj nekateri ljudje ne prenesejo krvi. Niso vsi za vse. Je pa v vrstah bolničarjev veliko žensk. Te imajo tudi boljši čut za ljudi.

Omenili ste mi, da ste se na intervencijah že dvakrat srečali z žalostnimi zaključki, saj je prišlo do dveh smrtnih primerov. Kako je takšna situacija vplivala na vas?

Sama sem že sodelovala na dveh intervencijah, kjer sta bili smrtni žrtvi. Smrtni primer sem doživela na svoji prvi intervenciji v domačem kraju. Takšni dogodki te zaznamujejo, zato je potreben čas, da to sprejmeš in ozavestiš. S časom sem si vzela to v čast, da je nekoč nekje nekdo določil, da bom jaz tista, ki bo določene ljudi videla v njihovih zadnjih trenutkih. Narediš najbolje, kar lahko in verjeti moraš vase in v svoje znanje, ki si ga pridobil. Kjer so vpletene tragične zgodbe, ni lahko, težko je tudi zaradi svojcev, ki bi jim rad pomagal, pa jim ne moreš. Vsi vemo, kako je, če izgubiš nekoga bližnjega. Vem, kako to vpliva na gasilce. Prav zaradi tega sem opravila tečaj za psihološkega zaupnika. Mogoče bodo moje izkušnje in znanje nekoč pomagali, da bom lahko opravljala pogovore z gasilci, kadar se znajdejo v takšnih situacijah.

Zaposleni ste na Regijskem obveščanju Celje. Se pravi, da ste tudi službeno nekako povezani z vašim življenjskim poslanstvom?

Moja želja je bila, da bi postala poklicna gasilka, vendar mi ni uspelo. Potem pa se je nekega dne pojavila priložnost za delo v Regijskem centru za obveščanje Celje. Takrat sem si rekla, da je to zame. Sem srečna in me to delo zelo veseli. Regijski center za obveščanje Celje je drugi največji v državi. Glede na vrsto intervencije klice prevežemo na zdravstvo, aktiviramo gasilce, jamarje, kinologe, ribiče …

Pri svojem delu ste v komunikaciji z ljudmi, ki kličejo na telefonsko številko 112. Na kaj moramo biti posebej pozorni in kako ravnati, kadar kličemo to interventno številko?

Zelo pomembno je, da ljudje, ki kličejo na telefonsko številko 112, ostanejo čim bolj mirni in zbrani. Operater postavlja vprašanja glede na vrsto klica, klicatelj pa naj odgovarja čim bolj točno. S tem dobimo informacijo, ki jo potrebujemo. Zelo pomembno je, da klicatelj ve, kje je njegova lokacija. Tudi če opazijo nek dogodek, recimo prometno nesrečo, da ustavijo, pokličejo na številko 112 in dajo podatke, koliko vozil je udeleženih v nesreči, morebitne ujete osebe v vozilih … Takšne informacije so za nas zelo pomembne, saj se na podlagi tega določa, katerega in koliko različnih enot bomo poslali na kraj.

Je med vašim delom na regijskem centru za obveščanje prišlo do kakšnega dogodka, ki vam je še posebej ostal v spominu?

Nekega dne sva imela s kolegom klic o poškodovanem planincu, katerega točne lokacije ni bilo mogoče določiti, niti ga prenesti oz. prepeljati do reševalnega vozila. Treba je bilo aktivirati helikopter. S pomočjo istočasnega pogovora preko UKV postaje in telefonskega klica s klicateljem smo usmerili helikopter do poškodovanega in mu tako nudili pomoč. Sodelovanje s helikoptersko ekipo je bilo res dobro in usklajeno.

Kaj pa vam je najbolj ostalo v spominu z intervencij, na katerih ste posredovali?

Vsaka intervencija pusti svoj pečat. Nekatere ti spremenijo pogled na svet, nekatere tudi dodobra nasmejijo. Treba je vedeti, da sta tudi humor in pogovor razbremenilni del vsake intervencije. Najbolj mi bo ostala v spominu moja prva intervencije, z njo sem prebila led v svet gasilstva. Bi pa položila na srce vsem bralcem, da se intervencije velikokrat zgodijo zaradi malomarnosti ljudi. Prihaja kurilna sezona in velikokrat se gasilci srečamo s situacijo, ko razmere v sami kurilnici niso takšne, kot bi morale biti. Naj nam ne bo škoda časa, ki ga porabimo, da očistimo del okoli peči in samega dimnika. Kakor tudi upoštevanje prepovedi kurjenja v naravi, saj si nihče ne želi, da se dogodek s Krasa in Preddvora ponovi. Bodimo z glavo pri stvareh, ne dovolimo, da nam malomarnost zaradi tempa življenja vzame tisto, za kar smo živeli in gradili celo življenje.

Vaše matično društvo je PGD Krašnja. Kako poteka sodelovanje med gasilci in kako vas sprejemajo krajani?

Gasilstvo v Krašnji je zelo podprto s strani krajanov Krašnje in okoliških vasi, ki zelo veliko pripomorejo k temu, da gasilstvo živi in se razvija. Moram jih zelo pohvaliti. V naših vrstah imamo zelo raznolike člane. Nekateri delujejo na operativi, drugi pa pomagajo pri raznih opravilih, čistilnih akcijah in podobno. To je zelo dobro, da imamo pokrit tudi organizacijsko podporni del. Zelo dobro sodelujemo tudi z drugimi društvi in organizacijami v kraju, zato lahko rečem, da smo na vasi vsi prepleteni. Pomembno je, da vas živi. Da je temu tako, je treba stopiti skupaj in si pomagati.

Na kakšen način bi spodbudili dekleta in žene, da se pridružijo gasilskim vrstam?

Veriga je močna toliko, kot je močan njen najšibkejši člen. Gasilstvo je tako raznoliko, da se ne moremo deliti na mlade, stare, moške in ženska. Ima en bistven cilj, pomagati ljudem. Dekleta pa lahko k temu cilju veliko pripomorejo. So zelo dobrodošla v gasilskih vrstah. Punce prinesejo košček ženstvenosti, mehkobe, empatije. Nobena ženska se ne sme bati, da ne zmore kot moški. Vsako delo je pomembno, da intervencija uspe. Ženske lahko delujejo na intervencijah, preventivi, kot bolničarke, inštruktorji … Ženska je bolj razumna, se zna pogovarjati, najde besede v težki situaciji … Prinese mirnost… Moj mentor me je pred svojim odhodom opogumil z mislijo, da si človek pot izbere sam, na koncu je pa pot tista, ki definira človeka. In to me vodi ves čas moje gasilske poti. Jaz pa pravim, da bo vsaka ženska v življenju dosegla tisto, kar si bo želela in zadala.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

V mesecu oktobru me je čakalo novo dodatno usposabljanje gasilskih inštruktorjev, ki poteka v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje Ig. Moja tiha želja je, da naredim še tečaj za modul C, potem pa se moje pridobivanje specialnosti počasi zaključi, saj sem opravila vse. Seveda pa bo treba opraviti tudi kakšen tečaj obnovitve specialnosti. Čakajo me tudi izobraževanja na službenem področju.

Svoje pridobljeno znanje tako na nivoju gasilstva kot službenem nivoju bom delila kot inštruktor na tečajih ter pomagala gasilcem kot psihološki zaupnik.

Z dosegom čina gasilski častnik je moja največja želja ta, da toliko fantov in deklet, kot jih peljem na intervencijo, pripeljem tudi domov. Zato je treba imeti znanje, da znaš oceniti intervencije, kot tudi to, kdaj ima kdo slab dan in kje so v znanju močni. Sama sem zelo ponosna na ekipo, ki jo imam za sabo. V prihodnosti si želim, da bi za menoj prišle generacije, ki bi želele delati v gasilstvu in pomagati ljudem.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Osebni arhiv Katje Pervinšek