Kako naj ogrejem tvoje srce?
V soboto, 26. novembra 2016, so se v zgodnjih dopoldanskih urah zbrali otroci, animatorji in odrasli domžalski skavti v veroučnih učilnicah na Adventni oratorijski dan, ki so ga poimenovali "Kako naj ogrejem tvoje srce"?
Kar 110 otrok, 15 animatorjev in 12 odraslih domžalskih skavtov se je zbralo pred prvim adventnim tednom, ko bo na venčkih zagorela največja, prva svečka, ki bo ob molitvi prižgala iskrico bližine, upanja in ljubezni do bližnjih in soljudi.
Na oratorijski dan so bili povabljeni vsi otroci od 5. do 13. leta starosti. Zbrali so se v cerkvi, kjer so dan začeli z jutranjo molitvijo in igrico ter nadaljevali s katehezo. Nato so se skozi različne delavnice lahko preizkusili v ročnih spretnostih. Tako so izdelovali adventne venčke. Zelenje, svečke, ogrodje za venčke so priskrbeli odrasli skavti in župnik mag. Klemen Svetelj, otroci pa so se preizkusili v pletenju papirnatih trakov, izdelavi lesene ograjice za jaslice, na novoletne kroglice so lepili okraske, z čopičem in barvami so slikali in pisali po kroglicah, izdelovali so novoletne voščilnice, iz "DaŠ" mase so izdelovali okraske za novoletne smrekice, pletli so zapestnice, iz perlic so izdelovali rožne venčke, iz filca so izdelovali ovčke, iz razbitih ploščic pa so naredili enkraten mozaik. Seveda pa so si vsi izdelali svoj Adventni venček, poskrbeli so tudi za otroške želodčke. Dan so začeli ob 9. uri, ob 14.uri uri pa so zaključili z blagoslovom izdelkov v cerkvi.
Otroci in odrasli so z vso vnemo začeli izdelovati okraske in adventne venčke. Teh nekaj ur skupnega dela in druženja sta minili izredno hitro. Vsak je imel svoje delo. Najboljše je bilo pri Adventnih venčkih. Otroci so ob pomoči odraslih rezali vejice, jih povezovali skupaj, lepili okraske, vezali mašnice, pritrjevali svečke. Na dan je prišla vsa otroška sposobnost in domišljija. In rezultat? Venčki so kar pokali od zelenja, okraskov in sveč. Vsak venček je bil nekaj posebnega. In najlepša je bila tista iskrica v otroških očeh, da so sami zmogli narediti take umetnine. Hvala vsem za pomoč, hvala otrokom in animatorjem, ki ste si vzeli čas in polepšali sobotno dopoldne otrokom in sebi.
Začenja se adventni čas – čas, ko se narava zagrinja v temo in mraz, v naših domovih in predvsem v naših srcih pa z vsakim tednom in novo prižgano svečko na adventnem vencu postaja vse bolj svetlo in bolj toplo. Začenja se pričakovanje deteta in z njim obljubljenega odrešenja sveta. V veselem pričakovanju torej odprimo svoje srce. Pripravimo v svojih srcih mesto za sočloveka, kot jaslice za detece. Naj bodo srca topla, mehka in skrbno postlana, da bo sočloveku pri nas lepo in bo čutil našo ljubezen ter pripravljenost, da ga sprejmemo. V časih, ki so za marsikoga med nami težki, lahko pomagamo, če se držimo najlepše in najpomembnejše besede. Ljubite se med seboj. Kajti ljubezen rodi dobroto, ponižnost, spoštovanje in svetost. Naj nas nagovori. Saj ni tako težko pa se vendar vedno znova izgubljamo v preveliki navezanosti na materialne dobrine, zaradi katere pozabljamo na prave vrednote. Morda pa bi le zmogli porabiti nekaj časa, da se namesto pred ekran skupaj s svojimi najbližjimi ali pa sami usedemo za mizo, prižgemo svečko in zmolimo kakšno desetko rožnega venca. Morda skupaj zapojemo in se pogovorimo kaj lepega kot nekoč, ali pa preprosto v tišini pogledamo v svoja srca in se vprašamo, kaj dobrega bi lahko naredili za druge, kako bi jih lahko razveselili ali jim olajšali trpljenje. Eno najlepših človeških izkustev je pričakovanje, večkrat je celo lepše od izpolnitve. Ali ni otroštvo tako lepo prav zato, ker otrok vedno nekaj pričakuje in si to v domišljiji naslika v najlepših barvah in podobah? Kakšen žar je v očeh otrok, ko prihaja Miklavž. Lepo je tudi gledati ljudi, ki koga hrepeneče čakajo in dočakajo.
Tem bolj pretresljivo pa je opazovati starejše ljudi v velikih hišah. Sami so, mladi so šli na svoje. Ko greš mimo takih hiš, te spremlja cel ducat obrazov, na katerih bereš pričakovanje in upanje. Drugje opaziš za oknom ali na balkonu človeka, ki gleda iz svoje osamljene sobe in nekoga pričakuje, včasih dneve, tedne, mesece … Spet drugi strmijo v prazno, ker ne pričakujejo nikogar več. Pravzaprav danes začenjamo advent, ki je resnični prihod. Le kaj lahko pričakujemo od nekaj dni, ki so preveč razkošno obarvani in pozunanjeni? Največkrat ravno taki dnevi pustijo okus praznine in nepotešenosti. Modro bi bilo, da Božič začnemo praznovati takrat, ko na adventnem vencu prižgemo prvo svečo. Če imamo neprijeten občutek, da smo v iztekajočem letu prevečkrat zapirali vrata pred svetom, je zdaj čas, da to popravimo. Morda so tečaji naših srčnih vrat zarjaveli in sami nimamo dovolj moči, da bi premaknili oviro med seboj. Le malo dobre volje potrebujemo, da uporabimo eno od pomagal in ta so resnična sprava z brati, pa tudi sprava s samim seboj;
Adventni čas je zato čas dejavnega pričakovanja, ko moremo na novo stopati na pot dobrega in se očiščevati od vsega, kar nas priklepa na zemeljsko in minljivo.
