Janez Evangelist Rus: »Iskreno sem se vedno veselil, da sem kaplan v Domžalah«

Po dobrem letu dni službovanja v župniji Domžale na novo poslanstvo odhaja duhovnik Janez Evangelist Rus. Škof ga je pred kratkim imenoval za novega župnijskega upravitelja dveh župnij, Blagovice in Šentožbolta. Janez Evangelist Rus, ki že od nekdaj ne skriva veselja, da so ga starši poimenovali z izjemnim imenom, ki ga je nosil Jezusov ljubljeni učenec, je svojo mladost s starši in še tremi brati preživel v Trbovljah.

Že zgodaj v otroštvu je začutil klic k duhovniškemu poklicu, ki pa je skozi njegovo mladost zorel vse do zaključka študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po študiju se je za leto dni umaknil v Belgijo, kjer si je vzel čas za temeljit premislek. V tem času je spoznal, da je poklican, da služi kot duhovnik. Tri leta je Teologijo študiral v Ljubljani, nato pa še dve leti v Belgiji, kjer je tudi diplomiral. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 2011, nato pa je tri leta služboval kot kaplan. Leto dni je bil kaplan v Domžalah, kjer je svojo službo opravljal z velikim veseljem in hvaležnostjo, da ga je pot pripeljala tudi v Domžale. Ob zaključku njegovega službovanja v Domžalah, smo z njim opravili pogovor, ki ga objavljamo v nadaljevanju. Lahko rečemo, da gre za izjemno zanimivega sogovornika, ki ne skriva veselja in velike hvaležnosti, da mu je bil zaupan duhovniški poklic.

Kako se spominjate svojega otroštva?
Star sem 34 let. Stalno ne živim doma, saj že od štirinajstega leta živim v internatih, študentskih domovih in semeniščih. Na mojo mladost je spomin kar malo oddaljen. Je pa všečen. S starši smo živeli v bloku. Ker mi je šlo v osnovni šoli dobro, sem imel na voljo kar veliko prostega časa, ki sem ga namenil različnim krožkom. Seveda pa sem se kot otrok zelo veliko potikal naokoli. Trbovlje so namreč zelo razpotegnjene, zato je bilo za raziskovanje na voljo veliko terena. Otroci smo sem ter tja tudi kakšno ušpičili, seveda je bilo to vse skupaj otroško navihano.

Kdaj ste začutili klic za duhovniško pot?
Prvič sem klic začutil v sedmem razredu osnovne šole, ko smo se z ministranti odpravili na duhovni vikend, kjer smo imeli duhovne vaje. Na tem duhovnem vikendu sem prvič Jezusa doživel zelo osebno. Sprejel sem ga v svoje srce. Želel sem živeti z njim in za njega. To sem sicer takrat izvedel bolj na otroški način, mi je pa ta spomin ostal jasen in prisoten tudi kasneje.

Jasno pa je, da se mi je v srednji šoli in nato na fakulteti po mladostniško pojavljal dvom o tej svoji prvi izbiri. V tretjem letniku fakultete, študiral sem na Filozofski fakulteti v Ljubljani, sem dokončno stopil predse in pred Boga in si dejal: »Česar se moje srce veseli in to Gospod kar ti želiš zame.« To je bilo drugič in dokončno pri mojih 22-tih letih. Diplomiral sem leta 2004 iz etnologije in kulturne antropologije. Nato sem se za leto dni odpravil v Belgijo, kjer sem skupaj s še nekaj fanti živel v skupnosti. Našel sem namreč socialno in osebno molitveni program, ki je potekal v tej skupnosti. Gre za poseben program, kjer si vzameš leto dni in se umakneš iz vsakdanjega življenja z namenom, da se na koncu odločiš, če bi bil duhovnika ali pa ne. V bistvu gre za leto razločevanja. Po tem sem se odločil, da grem študirati bogoslovje. Prve tri letnika sem študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani, druga dva letnika pa v Belgiji, kjer sem tudi diplomiral.

Kako se spominjate svojih študijskih dni?
Sam sem študiral enajst let, kar predstavlja kar velik del mojega življenja. Študiral sem namreč od svojega 18. pa do 31. leta. Osebno zelo rad povem mlajšim generacijam, da so študijska leta najlepša leta. Jaz sem blazno užival na fakulteti, tako na Filozofski, Teološki kot tudi v Belgiji. Obdobje študija je bilo krasno. Ko sem pisal drugo diplomo pa sem ugotovil, da je bilo študija dovolj, da smo konec koncev ljudje ustvarjeni za delo.

Kje vse ste službovali?
Že leto dni pred posvečenjem sem nastopil diakonat, ki sem ga opravljal v Žireh. Moje služenje cerkvi je uradno od takrat. Po posvečenju sem dve leti kot kaplan služboval v Trnovem v Ljubljani, zadnje leto pa v Domžalah. Sedaj pa se odpravljam v Blagovico za župnijskega upravitelja. Pet let po posvečenju si namreč mladi duhovnik, po teh letih pa šele postaneš župnik. Glede na to, da bom prevzel župniji v Blagovici in Šentožboltu, bo moja odgovornost ista, kot če bi bil župnik.

Seveda sem pričakoval in si želel, da bi bil v Domžalah vsaj dve leti. Ko sem že spomladi opazoval razporejanje duhovnikov sem vedel, da bom zagotovo tudi jaz razporejen. Škof se je odločil, da grem v Blagovico.

Kaj je za vas bistvo duhovnikovega poslanstva?
To kar je bistvo Jezusovega poslanstva. Duhovnikova naloga na tem svetu je, da mora vse tisto kar je zapisano v Evangelijih narediti iz tega en izvleček. Lahko je to samo en stavek, ki pa pove izredno veliko. Za primer lahko povem stavek iz Evangelija, ki ga bomo brali v nedeljo pri sveti maši: »Potem, ko je Jezus zve, da je bil Janez Krstnik usmrčen, se umakne v samoto.« Bil je vzrok, da se je Jezus umaknil v samoto. In ta vzrok je bilo nerazumno sovraštvo. To pomeni neko njegovo držo in njegov odnos do nerazumnega nasilja. Iz takšnega kratkega stavka lahko zelo veliko povzamemo.

Moje poslanstvo je tudi, da v imenu Boga delim odpuščanje. Seveda pri tem velikokrat naletimo na očitek »Kdo si pa ti, da boš odpuščal grehe?« Jezus je izrekel besedo odpuščanja grehov. Danes vidimo to več kot samo frazo. Jezusovo poslanstvo je bilo odpuščanje grehov.

Duhovnikovo poslanstvo je Jezusovo poslanstvo je na treh področjih:

• Uvajanje v odnosu z Bogom očetom – V Jezusu imamo ljudje dostop do očeta in Jezus nas uči na kakšen način mi sprejemamo, da smo ljubljeni od očeta.
• Srečevanje s tem kar imenujemo institucija religije – Vstopanje v skrivnost svetega pisma in nauka Cerkve. Moje poslanstvo tukaj je, da sem prinašalec in posrednik žive besede svetega pisma nauka Cerkve
• Krščanska ljubezen, ki ima svoj izvir in vzor v ljubezni, ki je Bog – Ob tem je potrebno poudariti, da ni nujno, da je vsako dobro delo krščansko. Velikokrat se zgodi, da se dobra dela izrabljajo tudi za osebno promocijo.

Ali ste se kdaj srečali s kakšnimi težavami pri svojem delu?
Duhovnik opravlja Jezusovo delo, kar predstavlja zelo širok spekter. Pri svojem delu velikokrat vidim ozdravljena srca, telesne slabosti … Na drugi strani pa so tudi trenutki, ko je Jezus razočaran. Največje razočaranje je trdosrčnost. Bog želi razložiti ljudem, da bi ljudje razumeli. Da ni bistvo v kopičenju materialnih dobrinah in imetja, da ni bistvo v zamerah in v kupčkanju … S tem si namreč ne moremo kupiti življenja in ne moremo ničesar spremeniti. Lahko si ga samo zagrenimo. Bistvo življenja je v tem, da vse podarimo, kajti v Bogu imamo vse. Smo ljubljeni. To je tisto kar potrebujemo. Lahko to razlagaš, to živiš in se trudiš. Vendar obstajajo ljudje, ki ne sprejemajo tega in se vedejo, kot bi govoril kamnu. Temu pravimo trdosrčnost in to je težava.

Težava med Kristjani v Sloveniji je tradicionalizem. Gre za delovanje v skladu z neko formulo, ki obstaja že od x časa in ne v skladu s tem kar je prav. Želimo nekaj narediti, pa takoj sledi odgovor, da tega ne bomo tako naredili, ker nikoli tega nismo tako naredili. Ali se sprašujemo kako smo to delali? Ali se sprašujemo kaj si želimo in kaj je prav v božjih očeh? Tradicionalizem predstavlja berglo, ki je včasih naporna. Je pa tradicionalizem po drugi strani zelo žlahtna zadeva. Gre za korenine in izročilo, brez katerega človek ne more živeti. To je hkrati vir navdiha. Ob tem lahko rečem, da je vsaka težava dvorezna.

S čim se ukvarjate v prostem času? Imate kakšen hobi?
Jaz tega s čimer se ukvarjam v prostem času ne imenujem oziroma nimam v zavesti kot hobi. Sam se v prostem času zelo rad umaknem v tišino in samoto. To kar počnem razumem sam pri sebi in v svojem srcu umik v tišino v območje nebeškega očeta. Zato je potrebno imeti čas in treba biti drugje, kot je je vsakdanje okolje. Za to sta potrebna dva pogoja. Moraš it od doma in nekam, kjer ni vsakodnevnega »šundra«. Jaz to počnem v hribih. In sicer odkar pade prvi sneg. To pomeni, da od oktobra do junija hodim v hribe. To počnem redno enkrat tedensko. Tega si ne pustim vzeti. Skladno s stvarjenjem – šest dni dela, sedmi dan počivaš in počneš to kar te veseli.

Kako ste se počutili v Domžalah?
Super. V nedeljo sem pri maši povedal, da če bi pred letom dni vedel, da bom domžalski kaplan bi se še bolj veselil.

Kakšna posebna dogodivščina?
Spominov je zelo veliko. Še najbolj mi odzvanja to, da so naši mladi zelo izpostavili, da si jaz redno delam smoothije, da sem ljubitelj smoothijev. To so vedno omenjali v raznih šalah. En primer lepega spomina. Seveda je to ena bolj zabavna zadeva. V Srcu pa mi ostajajo mnoga srečanja z ljudmi. Zelo pogosto pri spovedih in kakšnih osebnih pogovorih, kjer sem videl in doživel, kako je delovanje Boga resnično. Ne samo v tem kar beremo v Evangeliju temveč v resničnih primerih. Videl sem ljudi, ki se jih je Bog dotaknil, ko so bili v solzah veselja in solzah odrešenosti. Pa jaz nisem nič naredil, bil sem samo tam poleg in sem videl kako je Bog konkreten in kako deluje. To je pa v bistvu potrditev mojega duhovniškega služenja.

Vaš nov izziv bosta župniji Blagovica in Šentožbolt, kamor odhajate za župnijskega upravitelja. Kakšna so vaša pričakovanja?
Škof mi daje dvojno poslanstvo. Prvo poslanstvo je, da bom župnijski upravitelj v Blagovici in Šentožboltu. Drugo moje poslanstvo pa je moje sodelovanje in delo v mednarodni skupnosti Emanuel katere član sem.

Dejansko jaz nimam nikoli kakšnega pričakovanja. Jaz namreč vem kaj bom počel. Zjutraj bom vstal, molil, čez dan bom delal, zvečer bom maševal in šel spat. To bom počel. Kaj se bo pa iz tega rodilo, bomo pa videli.

Župnijska cerkev v Blagovici ima eno posebno znamenitost in sicer ob vhodu v cerkev se nahaja posebna niša, ki je pravi biser. Imam željo, da bi se to nišo preuredilo v krstni kamen, da bi postala krstilnica, ki je nekaj izredno redkega v slovenskih cerkvah in izredno lepa. Cerkev, ki ima krstilnico je izjema, vendar je že zaradi tega takšna cerkev nekaj izjemnega. Plečnik je v Sloveniji naredil približno 10 krstilnic. Najbližja je v Stranjah. To so sedaj prave znamenitosti.

Kaj bi za konec radi sporočili Domžalcem?
Domžalkam in Domžalcem želim sporočiti naslednje: »Veselite se, ker je tukaj super živeti, ker je tukaj življenje res lepo. Jaz sem se bivanja tukaj zelo veselil. Ko sem smučal v gorah sem velikokrat vriskal od veselja. Iskreno sem se vedno veselil, da sem kaplan v Domžalah.«

Ko človek odide se velikokrat zgodi, da takrat spozna, da je bilo lepo. Imamo pa tendenco, da tega ne vidimo ali pa ne izrečemo takrat ko to traja. Ker poznam Jezusa tudi izkustveno, vem, da je življenje lepo. Če kadar ni, ali pa ga kaj dela neznosnega v kakršnem koli smislu, bo pa Jezus to uredil. Jaz imam to izkušnjo. Zato sem šel v duhovništvo, sem kristjan in imam izkušnjo, da Bog res deluje. Zato, postane življenje zares lepo.

Janezu Evangelistu Rusu se zahvaljujemo za pogovor in mu želimo vse dobro na novi službeni dolžnosti v župniji Blagovica in Šentožbolt.