Gorniški večer z Nežo Rus: Srčni lonec – delo oskrbnika koče je zahtevno in hkrati tudi sanjsko

Planinsko društvo Domžale in Knjižnica Domžale sta na Gorniškem večeru, ki je potekal v torek, 2. februarja 2016, gostila Nežo Rus, s katero se je pogovarjal Borut Peršolja. Petindvajsetletna Neža Rus iz Ljubljane je najstarejša izmed petih otrok, univerzitetna diplomirana gradbenica, skavtska voditeljica, mlajša pripravnica alpinističnega odseka PD Rašica in oskrbnica Pogačnikovega doma na Kriških podih.

»Delo oskrbnika je zahtevno in traja ves dan. Nikoli nisi sam, kar je lahko krasno, lahko pa tudi obremenjujoče. Je pa hkrati tudi sanjsko, o čemer se strinja večina oskrbnikov«, je v uvodu dejala Neža Rus.

V Pogačnikovem domu na Kriških podih je lani službovala izredno mlada štiričlanska oskrbniška ekipa, katerih povprečna starost je bila 23 let. Njihova šefica je bila Neža Rus, diplomantka fakultete za gradbeništvo. V domu je skrbela za finance, za vpisovanje v knjigo gostov, za inventuro in za dobro vzdušje v ekipi, kar je – kot se večkrat izkaže v praksi – tako ali tako najpomembnejša stvar na svetu. »Če si slabe volje, pač ne moreš delat«, pove Neža in nadaljuje: »Ko je čas za inventuro v trgovinah, so te zaprte, ko jo izvajajo v planinskih kočah, morajo normalno obratovati naprej«. Nežina desna roka je bil Matic. V krog njegovih zadolžitev je spadalo vse, kar je dišalo po tehniki. Naslednji nepogrešljivi člen v oskrbniški vrsti je bil Janez, sveži maturant, po poklicu kuhar. Skrbel je za naročilo živil, razporejal delo v kuhinji – in sicer tako, da je vpletel vse, zato so vsi lupili krompir ali rezali čebulo – in bil zadolžen za kulinarično ponudbo na Kriških podih. In seveda Anja, ki je bila deklica za vse. Sprejemala je naročila, stregla, pospravljala sobe in čistila stranišča. »No, tako kot mi vsi«, pravi Neža, ki je v koči pomagala že tretjo sezono. Začela je kot kuharica, nadaljevala kot pomočnica, letos pa je bila prvič glavna in odgovorna. »Seveda je drugače, obremenjuješ se, kadar gre kaj narobe in moraš to urediti. Ni ti vseeno, a mislim, da nam kar lepo uspeva.«

Z oskrbniško ekipo je izredno zadovoljna: »Vsi vidimo delo in to je velik plus. Nikomur ni treba težiti, kdo naj pomije posodo, ker tako ali tako vsak ve, da je delo treba opraviti. Po eni strani je to zame sanjska služba, težko pa si predstavljam, da bi jo opravljala vse življenje«, še zaupa gostja. "Ko je delo, si ves dan v službi. No, ko ga pa ni, si ga pač najdeš. Nikoli nisi sam, kar je po eni strani super, po drugi strani pa je lahko tudi naporno.« Tudi gostje so taki in drugačni: »Lahko so zelo zahtevni in mislijo, da jim beremo misli, lahko pa so tudi izredno prijazni. Še posebej če vidijo, da jim gre naša ekipa nasproti.«

Pogačnikov dom na Kriških podih je vrata zaprl 4. oktobra lani, po tem datumu pa je odprta samo zimska soba, v kateri je mogoče prespati tudi pozimi.

Še veliko več smo na Gorniškem večeru izvedeli o Neži. Pripovedovala je o sestrah, bratih, o skavtih, o hoji v hribe, o Triglavskem narodnem parku, o zgodah in nezgodah v koči in še in še … Pogovor z njo si lahko ogledate v zgornjem videu!