Ob omembi bolšjega sejma v Ljubljani, najprej pomislimo na tistega ob Ljubljanici, ko so, vsako nedeljo, na ogled starine z dodano »zgodovinsko« vrednostjo. Redni obiskovalci so kako domači firbci tako tujci, predvsem Italijani. Na ogled je malodane vse, od uhanov do pohištva, a so cene na tem bolšjaku precej zasoljene.
V mestu pa živi še en bolšji sejem, tisti na Cesti dveh cesarjev, nedaleč od novega golf igrišča in avto sejma. Pogled na eno stran ceste ponuja živahno, trgovsko sceno, na drugi pa umirjeno letenje žogic, ki so prezenca višjega razreda. Prav ta nenavaden spoj dveh skrajnosti me vedno znova opomni, da v istem času obstajajo različni svetovi, ki nimajo veliko skupnega. No, razen rojstva in smrti.
Nedelja je bila pravšnja za obisk bolšjega sejma in nakup drobnega zidarskega orodja, ki sva ga rabila in sva upala, da ga bova dobila iz druge roke, po ugodni ceni. Obiskovalcev sejma je vedno več kot je na voljo brezplačnih parkirišč, zato se je bolje podvizati in ujeti zgodnejšo uro. Na vratih sejma vas dočaka varnostnik, ki vas opozori na nujno nošenje mask in razkuževanje rok. Z vstopnico, ki stane borih 1 €, se vam odpre vhod v Alisino Čudežno deželo Vidi in kupi!
Ponudba je raznovrstna: od perila in nogavic, uvoženih ali izdelanih v Sloveniji, do starih plošč, knjig, igrač, orodja, koles, posod, pripomočkov za to in ono … Ni da ni!
Na sejmu lahko prodaja vsak, ki si rezervira prostor za 15 €, najsi je to prava stojnica ali le plahta na tleh – zdi se, da vsaka stvar išče in tudi najde svojega novega lastnika. Cene so primerne za najbolj plitev žep, od 0,50 centov do 30 €, za nove stroje in kolesa pa je treba odšteti nekaj več. Kupci so, prav tako kot prodajalci, od vsepovsod. V babilonski mešanici jezikov in kultur se kupčije sklepajo brez težav in v zadovoljstvo vseh. Treba je vzeti v zakup, da ni vse zlato, kar se sveti, a če imaš dobro nakupovalno žilico, lahko marsikaj dobiš za primerno ceno. Jaz sem bila srečne roke in sem našla, kar sem iskala. In še več – našla sem, česar nisem iskala, a sem potem odlično izrabila.
Na izhodu s sejma se prodaja zelenjava in sadje, tam je tudi preprosta kavarna in novo javno stranišče. To ni prostor za nobleso, je pa prostor, ki vabi k ekološkemu pristopu rabe predmetov – zakaj bi kupovali novo, če tudi staro še dobro služi namenu? Kot piše na eko vrečki neke prodajalke: O boljšem svetu ne sanjamo, temveč ga skupaj z vami ustvarjamo!
Še zanimivost o cesarskem imenu ulice: Leta 1910 so poimenovali cesto, ki je potekala od Opekarske ceste do cesarskega paviljona v Mestnem logu, kot Cesta dveh cesarjev v spomin na ljubljanski kongres leta 1821. Cesta pa je dobila ime na tak način, da sta po kongresu, ki je bil na trgu (današnji Kongresni trg), ruski car in avstrijski cesar odšla vsak s svojo kočijo na vožnjo in sta se srečala na poti oziroma cesti, ki so jo potem poimenovali Cesta dveh cesarjev.
Avtorica: Mimi Šegina; Foto: Mimi Šegina (https://miomira.si/)
