Bela palica simbol poguma in moči

Tudi, če ljudje s svojim stereotipnim razmišljanjem in obremenitvami, ki so si jih naložili sami, komentirajo belo palico, se več ne oziram na to. Postala je simbol moje zmage nad samo seboj in nad omejitvami, ki sem si jih postavila sama in tudi drugi. Dan bele palice je 15. oktober, ki jo najlepše opiše aforizem izpod peresa Valteja Čučkoviča. »Celo v temi se daleč pride, če si svetiš z belo palico.«

Skupaj s prijateljico Ireno Temlin in nekaterimi našimi prijatelji se večkrat srečamo in pogovor nas tudi zanese na pripomočke za slepe in slabovidne, kajti v to tako imenovano kategorijo sodiva obe. Zakaj tako imenovano kategorijo? Po letih, ko nič ne vidiš ali pa zelo malo, ugotavljamo, da je veliko več ljudi bolj slepih kot smo mi, ki zares imamo hudo okvarjen vid z majhnimi ostanki ali pa tisti, ki nimajo niti teh. V globlje debate o tem se sedaj ne bom spuščala, ker v tem sestavku to ni tema, sem pa želela ta stavek za nadaljnjo izhodišče za moje razmišljanje in tudi za razmišljanje marsikaterega izmed nas, ki smo se znašli nehote v tej oviranosti.

Meni osebno in tudi drugim slepim so krizo, ki nastopi ob izgubi vida, pomagali prebroditi prav slepi s svojimi izkušnjami . Veliko bolj zaleže, če ti reče nekdo, ki hodi po isti ali podobni poti kot ti sam ali pa nekdo, ki te izkušnje nima. Ne mislim, da videčih strokovnjakov ne potrebujemo, ampak to, da bi delo s slepimi v današnji dobi ob ustrezni izobrazbi in tehnični podpori v večji meri lahko opravljali tudi slepi ljudje in to kvalitetnejše kot videči, saj bi bili svetel primer dobre prakse, ko se ti sesuje svet in moraš graditi vse od začetka.

V daljni preteklosti sem bila vodja skupine za samopomoč na društvu slepih in slabovidnih v Ljubljani. Imela sem še mogoče osem procentov ostanka vida. Ob veliki koncentraciji zbranosti in previdnosti sem še vozila kolo po Ljubljani. Skupaj s prijateljico Modic Katrin sva organizirali dva kuharska in istočasno samooskrbna tečaja, pripravljala sem izlete ter ljudi ozaveščala, kako pomembna je bela palica. Marsikdo mi je rekel, da jaz lahko o tem govorim, ker še vidim, pa sem videla slabo, saj so mi krvavitve močno okvarile center vida, močno kratkovidna sem pa bila že od otroštva. Zdelo se mi je čudno, da mislijo, da še lepo vidim, če sem pa človeka po obrazu spoznala, ko je stal tik pred mano in še to nisem bila sigurna, če je pravi, če se ni oglasil.

Zgodilo se je, da mi je življenje pripravilo kar nekaj težkih preizkušenj v kratkem času in vid je posledično tudi v kratkem času močno opešal. To vam pripovedujem zato, da boste razmislili o tem, kakšna je razlika med teorijo o slepoti in beli palici in kaj se človeku zgodi v praksi nenadejano, ko se težave naenkrat povečajo. Ista situacija, o kateri si prej imel jasno stališče, v hipu postane skoraj nerešljiv problem.

Ker želim čim več ljudi seznaniti o vrednosti bele palice, bom izhajala iz svoje izkušnje, da mi kdo ne bo zameril ali očital zlorabe, saj so taki časi, ki ovirajo zdravo komunikacijo. Ko se otrok rodi slep, praviloma nima težav z belo palico, ker z njo zraste in, ko jo vzame v roke takoj začuti, da mu je z njo v življenju lažje, če jo ima. Ko ga jo naučijo uporabljati, postane neločljivi del njegovih poti. Okolica tudi ve, da je slep, pa največkrat glede palice nima težav. Ko se potreba po tem pripomočku pokaže v kasnejši dobi, se pa situacija lahko v trenutku spremeni tudi, če si poln teorije, kot sem bila jaz, dokler me sila ni prisilila, da sem jo morala vzeti v roke in jo tudi uporabljati za lastno varnost, predvsem pa v okolju, ki mi ni bilo znano ali pa ga brez palice ne moreš obvladati. Pa pojdimo k izkušnji potrebe po palici. Ko sem se zavedla, da se s svojim vidom več ne počutim varna, sem najprej morala odložiti moje nadvse priljubljeno kolo. Hodila sem še lahko brez palice, vendar se nisem več počutila povsem varno, celo v okolju, ki mi je domače. Velikokrat sem si poiskala spremstvo, ko bi kam rada šla. To je trajalo kar precej dolgo obdobje preden sem na vzpodbudo domačih in prijateljev začela koketirati s palico, ki je že nekaj časa bila varno pospravljena doma v omari. Odločila sem se, da naj stane kar hoče, da se moja odvisnost zmanjša vsaj v okolju, ki mi je domače. Preko društva slepih sem stopila v stik s tiflopedegogom, ki me je začel izobraževati na domačem terenu. Najtežje je bilo priti s palico iz domačega bloka na ulico. Prej je le malo ljudi vedelo, da je moj vid šibek, saj so me videli na kolesu. Nekateri so vedeli, da vrtnarim in še bi lahko naštevala. Šok je bil velik, tako zame kot za ljudi, ki prej niso vedeli kako je z menoj ali so pa jemali informacijo, da slabo vidim, kot dejstvo s katerim se niso preveč obremenjevali, saj sem bila kar spretna pri gibanju in delu. Napočil je dan, ko sem se z veliko muko in cmokom v grlu prvič po dolgem času sama odpravila na sprehod. Vsa mokra, ranljiva a vseeno srečna sem se bližala domu. Kar naenkrat sem zaslišala glas neke majhne deklice. Babi zakaj ima ta teta palico? Odprla sem usta, da bi otroku sama odgovorila, a me je babica prehitela s tako glasnim komentarjem: »Veš, ta palica je za slepe a za to teto nihče ne ve, ali vidi ali ne.« Skoraj sem se zrušila, tako me je prizadelo spoznanje, da sem verjetno postala kar priljubljena tarča ljudi, ki jih sploh nisem poznala. Hudo mi je bilo tudi za otroka, ki je v ranem otroštvu dobil takšno informacijo. Dolgo sem se spraševala v kakšnega človeka jo bodo vzgojili. Zgodilo se je to, da je moja palica spet za lep čas pristala v omari, jaz pa spet odvisna od domačih in od ljudi, ki so me hoteli vzeti s seboj, ko so kam šli. Hvaležna sem svoji sosedi, ki me dolga leta spremlja na sprehodih, kamor greva brez palice, da se mi spočije komolec, ki mi ob uporabi palice precej trpi. Ko sem ponovno zbrala pogum, da poskusim znova, sem izbirala okolja, kjer me ljudje niso poznali, da sem se v miru in brez komentarjev navadila nanjo, saj ta komentar ni bil edini. Pa pustimo to. Sedaj si mislim svetopisemsko: »Bog jim odpusti, saj ne vedo kaj delajo.« Potem sem se nekega dne potožila naši popolnoma slepi sotrpinki, ki je v orientaciji zelo spretna in tudi odločna in direktna gospa. Napisala bom tako, kot mi je rekla in me naučila plavati po novih in hkrati starih vodah mojega življenja. Rekla mi je: »Ana, a si ti res tako neumna, da se oziraš na take samovšečne kretene? Življenje je tvoje in že končno nekaj naredi iz njega. Drugič takega s palico vžgi, da mu bo dovolj in mu reci, da se kaj takega lahko zgodi vsakomur, če mu sreča ne bo mila.« V trenutku mi je postalo jasno, da v tem obdobju nisem živela svojega bistva. Končno sem začela graditi na novo, predelovati krivice, ki so me zelo bremenile in ponovno zaživela. Palice se več ne sramujem, postala je moja spremljevalka takrat, ko sem sama ali sem pa na poteh, ki jih ne poznam ali pa sem preprosto v malo slabši koži. Tudi, če ljudje s svojim stereotipnim razmišljanjem in obremenitvami, ki so si jih naložili sami, komentirajo, se več ne oziram na to. Postala je simbol moje zmage nad samo seboj in nad omejitvami, ki sem si jih postavila sama in tudi drugi.

Ponovno sem začela delovati v društvu KPŠRD »Karel Jeraj«, kjer sva obe z Ireno članici izvršnega odbora, jaz pa sem zadolžena za pohodništvo. Po tej poti sem prišla v stik s planinsko zvezo, kjer sodelujem dejavno pri projektu slepi in slabovidni po slovenski planinski poti. Tukaj sodeluje tudi Irena in še več naših članov, ki smo skupaj z Jurčkom in Marjeto organizacijski odbor pod pokroviteljstvom Planinske zveze Slovenije in KPŠRD »Karel Jeraj«. Nič manj niso pomembni pohodniki in spremljevalci v vseh vlogah, ki jih imajo, saj brez njih ne bi bilo mogoče v takem številu izvesti naših zamisli.

Irena je še dejavna na Društvu slepih in slabovidnih kot članica izvršnega odbora in vodja skupine za ženske in samopomoč. K sreči je z belo palico imela boljše izkušnje kot jaz. Le enkrat jo je neka gospa hotela čez palico prehitevati pri vstopu na avtobus. To vam pripovedujem zato, da boste tisti, ki nimate izkušenj s slepoto, lažje razumeli pomen bele palice, ki je naš osnovni pripomoček in hkrati zaščitnik, ki namesto nas govori, da naj bomo previdni, ker mi ne vidimo, hkrati pa opozoriti na to, da smo sposobni ob primerni podpori doseči tudi na videz nemogoče. Ravno tako kot videči, tudi mi imamo različne sposobnosti in spretnosti, zato bi bilo krivično gledati na vse enako. Vsem slepim in slabovidnim želim, da ob dnevu bele palice poiščejo svoje močno področje in tam poizkusijo najti svoj smisel. Planinska zveza Slovenije – odbor planinstvo za invalide in osebe s posebnimi potrebami, je svetel vzgled, kako se s povezovanjem in z empatijo da pri ljudeh doseči, da najdejo pogum pri doseganju svojega maksimuma na področju, ki jih privlači. Lahko smo vsi uspešni, če se ne dela s figo v žepu. Pomoč je dobrodošla, če jo dobimo v obliki, kot si jo želimo ali jo potrebujemo. Meni osebno sta Planinska zveza in KPŠRD »Karel Jeraj« dali novo priložnost na večih področjih, posebno na področju ozaveščanja o slepoti in slabovidnosti. To se je zgodilo ravno takrat, ko sem mislila, da so mi »potonile vse ladje«. Le v slogi je moč in upam, da bodo ljudje spoznali, da je lepše življenje, če tam, kjer je srce, čutiš toplino, ne glede na to kakšen položaj zasedaš ali kakšen je bančni račun.

Ob dnevu bele palice vsem uporabnikom, pa tudi tistim, ki je k sreči ne potrebujejo, želim srečno pot – po Jurčkovo: »varen korak«.

Na Mrzlici sem se domislila izziva za gluhe in naglušne planince, da s prevezo premagajo pod od koče na Mrzlici do vrha Mrzlice. Vsem trem je uspelo osvojiti vrh s spremljevalcem in belo palico. Povedali so, da ni bilo preprosto, ter da spoštujejo vsak korak slepih in slabovidnih. Dogajanje je ujela tudi kamera Spletne TV.

V videu prispevek o akciji Gluhi strežejo v planinskih koča, ki so jo obiskali slepi/slabovidni na Mrzlici in izzivu za planince na vrh Mrzlice s povezo, Spletna TV

Avtorica: Ana Oražem; Foto: Planinstvo za invalide/OPP