Ekipa sedmih članov BK Mengeš se je sredi julija odpravila na 9-dnevno avanturo – Maša Jeraj, Nina Ifko, Helena Šinkovec, Andrej Bensa, Jure Šinkovec, Peter Ifko, Uroš Bregar in prijatelja Mitja, Damjan ter vodič Marko. V soboto, 16. julija 2022, smo odpotovali v Turčijo, da osvojimo njen najvišji vrh – 5137 metrov visok Ararat.
Ararat leži v vzhodnem delu Turčije, na meji z Armenijo in Iranom. Gre za mirujoč vulkan, katerega vrh je vedno pokrit z ledom in snegom. Za večino Armencev je gora Ararat “mater sveta”. Številni kristjani, pa tudi številni muslimani, verjamejo, da je to kraj, kjer se je Noetova barka ustavila po veliki poplavi in od koder je oživljeno človeštvo. Perzijci so to goro imenovali “Ararat Noah”. Ararat v turščini pomeni “Gora bolečine”, v kurdskem jeziku je to “Ognjena gora”, Armenci pa ga imenujejo “Masis”.
Naše doživetje v Turčiji je bilo nepozabno. Prvi dan smo izkoristili za ogled Istanbula, v zgodnjih jutranjih urah pa smo z letalom že odrinili proti vzhodu – do letališča v Igdirju, ki je eno od manjših letališč v Turčiji. Od tam smo se odpeljali do mesta Dogubayazit – in tudi tega smo »prečesali« in se spoznali z domačini. Mesto Dogubayazit leži jugozahodno pod goro Ararat in je širše izhodišče za organizirane vzpone na vrh gore.
V ponedeljek pa je šlo zares. Z minibusom smo se pripeljali do izhodišča, do vasi Cevirme na nadmorski višini 2200 metrov, kjer so našo opremo naložili na konje. Ti so nas spremljali do tabora 1 in kasneje do tabora 2. Prvi tabor leži na 3400 m, drugi tabor pa na približno 4100 m nadmorske višine. Zaradi ustrezne klimatizacije vzpon na Ararat traja 5 dni:
- 1. dan: izhodišče – tabor 1
- 2. dan: tabor 1 – tabor 2 – sestop v tabor 1
- 3. dan: tabor 1 – tabor 2
- 4. dan: tabor 2 – vrh Ararata – sestop v tabor 2 – sestop v tabor 1
- 5. dan: tabor 1 – sestop do izhodišča
Prvi del poti do tabora 1 je bil nezahteven, saj je teren dokaj položen. Prehodili smo približno 8 km, za kar smo potrebovali 4 ure. Lokalni vodiči že od samega začetka diktirajo tempo in ta je res počasnejši, kot smo ga sicer vajeni pri naših pohodih. Je pa tak tempo resnično primeren, predvsem ko se prehaja na višje nadmorske višine. Tam je zračni tlak nižji in posledično je dihanje zelo oteženo (kot bi hodil in dihal skozi slamico).
Tabor 1.
Pot proti taboru 2 je bila že malce bolj strma, polna prahu, ampak še vedno tehnično nezahtevna. So se pa nad 3000 metrih pri nekaterih že pojavili prvi znaki nižjega tlaka (glavobol, vrtoglavica). Počutje se večinoma izboljša po sestopu na nižjo nadmorsko višino ali z zaužitjem aspirina. Na pot smo se odpravljali ob 9. uri zjutraj, le za vzpon na vrh smo vstali res zgodaj, da so bile vremenske razmere ugodnejše – ob 2.00 smo že stopicali proti samemu vrhu.
Na poti do tabora 2.
Pot do vrha je še malo bolj strma, sem in tja se je bilo treba prijeti za kakšno skalo … Višje si, težje je dihanje, zato smo potrebovali več pavz, da smo se nadihali. Na približno 5000 metrih smo si nataknili dereze in se podali proti zasneženemu vrhu. Takrat smo bili že srečni, saj je vsak pri sebi vedel, da je to to in da bomo vsi uspešno stopili na tega pettisočaka. Na vrhu Ararata je bilo glede na napoved približno 0 stopinj Celzija, veter je pihal okoli 40-50 km/h, zato je bil občutek mraza nekje med -10 in -15 stopinj. Ob 7.00 smo stali na vrhu – vsi, celotna ekipa! Nebo je bilo brez oblačka, res smo imeli srečo!
Proti vrhu – na Ararat.
Izkušnja je bila vrhunska in za vsakega posameznika edinstvena. Vsak je po svoje doživljal nadmorsko višino, spanje v šotorih, WC, vročino, mraz, veter, prah … Vsi pa smo si enotni, da sta bila hrana in prijaznost naše spremljevalne ekipe več kot odlična.
Po sestopu z najvišjega vrha Turčije in ponovni namestitvi v hotelu v Dogubayazitu (in tušu), smo imeli spet nekaj časa za uživanje in spoznavanje vzhodne Turčije, kjer živi ogromno Kurdov. Obiskali smo mestece Diyadin, ki je znano po zdravilnih vrelcih tople vode. Termalna voda ima okoli 40 stopinj in je bila kot nalašč za regeneracijo. Zadnji večer pred odhodom domov pa smo izkusili še, kako se zabavajo domačini. Res nam ni žal, da smo bili priča spektakularnem Mount Ararat Music festivalu na stadionu v mestu Dogubayazit, kjer se je zbralo nekaj deset tisoč glav. Festival je brez vstopnine, brez pijače, le povsod vojska in policija in seveda energična elektronska glasba, laser show, baloni, ognjemet …
Dokazali smo, da smo super ekipa in znamo držati skupaj tudi visoko v gorah. Do začetka nove sezone je še nekaj tednov in do takrat zagotovo osvojimo še kakšen nov slovenski vrh. Jeseni pa se vračamo na badmintonska igrišča in gremo novim zmagam naproti.
Avtor: Helena Šinkovec; Foto: člani odprave na Ararat
