Adventni oratorijski dan

Leto je naokoli in prišel je adventni čas. Po medijih nam razna nakupovalna središča že napovedujejo, da prihaja “čarobni čas" adventa, ko bomo mogli v blišču lučk in predbožičnih okraskov že hoditi po trgovinah, kupovati potrebne in nepotrebne stvari in čakati, da pride čas Božiča in Novega leta. Prihaja čas, ko so nam pomembna razna prednovoletna praznovanja, ko mislimo na darila, čestitke, obisk poslovnih partnerjev in podobno.

A v vrvež “veselega decembra” vstopa neko novo sporočilo, prvotnejše in globlje od modernega nemira. To je sporočilo o pričakovanju odrešenja, ki je v obliki tihega hrepenenja vsajeno v vsako človeško srce. Res je, po nemirnem decembru in času novega leta bo prišel tudi čas zunanjega miru, ko “se nič ne dogaja”, ker so ljudje izčrpani in utrujeni od praznovanj. Zagnali se bomo v novo koledarsko leto, da bi ga na koncu ponovno bučno pospremili v zgodovino. Drug in drugačen mir se nam napoveduje po adventu: to je mir v ljubezni; ne tisti, ki se meri po imenitnosti daril, ampak oni drugi, z neba prihajajoči; tisti, ki jo rosijo oblaki z nebes. To je Ljubezen, ki je postala človek. 

Župnišče pri cerkvi Marijinega Vnebovzetja v Domžalah je v soboto, 28. novembra 2015, napolnilo veliko pričakovanje 110 otrok, ki so z svojimi zvedavimi očmi prišli na adventni oratorijski dan. Tako se je trideset animatorjev, med katerimi je bilo tudi 12 odraslih domžalskih skavtov namenilo združeno z otroci Izdelovati adventne venčke, hlevčke in hišice iz lesa, novoletne voščilnice, svečnike iz risalnega papirja, zapestnice in ogrlice, okraske iz testa za na božična drevesca, steklene svečnike, ki so jih okrasili z bleščicami … predvsem pa so se skupaj družili in se pripravljali na prihajajoče praznike " veselega decembra".

Adventni čas je še posebej zaznamovan s pričakovanjem in upanjem. Človek vedno nekaj pričakuje in vedno upa, da se njegovo pričakovanje uresniči. Res je, da včasih pričakujemo nemogoče, pa tudi, da se naše upanje vedno ne izpolni. In vendar ne moremo živeti, ne da bi česa pričakovali, ne da bi upali. Kako bomo mi pripravljeni je povsem odvisno od nas samih. Od nas je odvisno, kako bogat bo naš Advent. Naj nas razsvetljene ulice ne oropajo za čar pričakovanja in priprave, kateremu je namenjen Adventni čas. Slednji nas opominja, kako lepo je pričakovati in v tej zavesti se je človek sposoben tudi čemu odreči, da bi se posvetil medsebojnim odnosom, v družini in soseski, dobrim delom in molitvi. Praznik bo lepši, če se bomo nanj pripravili. Dlje ko neko stvar pričakuješ, bolj se je veseliš.

Poslušajmo klic Adventa, ki nas vabi. »Pripravite pot Gospodu!«, zato, da bomo po njej mogli hoditi tudi mi sami. Zakaj je sploh potrebno podati se na pot za Jezusom. Odgovor daje pesnik Tagore: »Čas potreben za mojo pot, je dolg in cesta se vleče … Najdaljša je pot, ki te pripelje najbližje k sebi, in najtežje je vaja, ki rodi najpreprostejše stvari. Popotnik mora potrkati na vsa tuja vrata, preden pride do svojih in preromati mora vse zunanje svetove, da pride nazadnje do najgloblje kamrice v sebi. Zares, Gospod, na pot odhajam praznih rok in s pričakujočim srcem, ki bo romal skupaj s Teboj po praznih cestah sive vsakdanjosti!«. V nedeljo prižgemo prvo svečko, tisto najdaljšo, Naj nam plamen da upanja in pričakovanja ob tihi molitvi in poglobljenosti vase.

Vesele adventne praznike v pričakovanju Njega vam želim.