65 let skupne življenjske poti Marije in Franca Vavpotič s Količevega
Iskrene čestitke ob diamantni poroki
Ena od prijetnejših dolžnosti je novega župana Tonija Dragarja čakala že drugi dan po izvolitvi. Na Količevem je namreč obiskal zakonca Marijo in Franca Vavpotiča, ki v letošnjem letu praznujeta diamantno poroko. Ob tem jubileju, ki pomeni 65 let skupnega življenja, jima je župan iskreno čestital in jima zaželel še veliko prijetnih skupnih let v zdravju, sreči in v družbi najbližjih. Zakonca Vavpotič sta bila obiska vesela in sta županu, ki je skupaj z njima obudil nekatere pomembnejše trenutke iz njunega življenja, ob ponovni izvolitvi zaželela veliko uspeha.
Njuni življenjski zgodbi sta si bili sprva kar precej podobni, saj je bilo delo v obeh otroštvih in zgodnjih mladostih stalnica življenjskih poti. Oba sta bila vzgojena v skromnosti, pa tudi prepričanju, da si v življenju največ pomagaš sam. S pridnostjo jima je to uspelo in ata Franc še danes rad na glas pove, kako pridno ženo je dobil.
Jubilant Franc Vavpotič se je 27. julija 1927 rodil na Količevem, ob 7. uri zvečer. »Sedmice so kar pomembne za moje življenje,« malce na šalo obrne pogovor nezakonski edinec z boleznijo zaznamovane matere, ki je bil, v začetku druge svetovne vojne že pri 14 letih poslan v Avstrijo na tedanji arbajdiest – prisilno delo. Od tod je odšel v partizane in se boril dobri dve leti in pol. Ostal je v vojski, bil poslan v Beograd ter v šolo v Rusijo. Nekaj časa je služboval na letališču v Cerkljah – kot komandir eskadrile 12 letalcev in srečal bodočo ženo.
Jubilantka Marija je bila rojena 23. aprila 1930 v Gorici pri Krškem. Očetova mnogo prezgodnja smrt je od mame zahtevala še več dela in skrbi – tako za tri otroke, ki so ji poskušali pomagati po svojih otroških močeh, kot za manjšo kmetijo z vinogradom. Še več trpljenja je družini Simončič prinesla druga svetovna vojna, saj so bili izgnani v Nemčijo, po vojni pa so skušali zaživeti normalno življenje na domačiji.
Mlada sta se srečala ob obisku jubilanta na domačiji bodoče žene in se v letu 1949 odločila za poroko. Ta je bila v Leskovcu pri Krškem, skupno življenjsko pot pa sta začela na jubilantovem domu na Količevem. Domača hiša je bila sprva zelo zasedena, po krajšem času pa sta ustvarila prijeten dom trem hčerkam: Mariji, Francki in Jani. Jubilant Franc je sprva služboval v Papirnici, kjer ni bil zadovoljen. Nato je delal kot mojster v Induplati, kjer je kasneje našla delo tudi gospa Marija. Ob tem sta skrbela še za manjšo kmetijo, kjer je bilo treba zgodaj vstajati, vendar jima nikoli ni bilo težko. »Samokolnica je bila včasih edino prevozno sredstvo,« je obujal spomine gospod Franc, ki je ob službi in kmetiji »vrtel« filme v Induplati in priložnostno tudi v Radomljah. Mama je veliko vlagala in skupaj sta pomagala hčerkam, ki so si ustvarjale svoje domove ter ju obdarile s sedmimi vnuki, danes pa se veselita še sedmih pravnukov – pa smo spet pri jubilantovi srečni številki – 7. . Žal je hči Francka mnogo prezgodaj umrla in to žalost še danes težko skrijeta. Pa so vnuki in pravnuki pravo veselje, vesela sta njihovih obiskov, še bolj pa hvaležna za vso pomoč, ki jima jo hčerki Marija in Jana, zet Vojc ter ostali nudijo v jeseni življenja.
Mama še vedno pridno gospodinji, ob vsakodnevnem kuhanju, veliko vkuhava in rada speče sladke dobrote, tu je še vrt, oba pa poskrbita, da je domačija lepo urejena. Žal za vikend na Račnem vrhu ni več toliko časa, ampak spomini na prijetne trenutke na z rožami okrašen vikend so še kako živi.
Rada se spominjata slovesnosti ob diamantni poroki v cerkvi na Viru, tudi domači so se ju spomnili. Ob prijetnih spominih pozabita na zdravstvene težave in se spominjata prijetnih trenutkov skupaj preživetih 65 let. Ob tem pa še enkrat poudarita, da brez pomoči bližnjih življenje ne bi bilo tako lepo, zato sta jim za vso pomoč neizmerno hvaležna.
Iskrene čestitke ob diamantni poroki, spoštovana Marija in Franc Vavpotič s Količevega, in naj bodo vsi vajini skupini dnevi polni zdravja, sreče in prijetnih trenutkov z vsemi, ki jih imata rada.
