Dejan Kovač, serviser pihal: »Vsak instrument, ki ga vzamem v roke, je zgodba zase«

Da imamo v Domžalah odlične glasbenike, je splošno znano, malo manj znano pa je, da imamo v svoji sredi tudi odličnega mojstra za servisiranje in popravilo pihal.

V Sloveniji lahko serviserje pihal preštejemo na prste. Eden izmed mojstrov je Dejan Kovač iz Domžal, ki je specializiran za servisiranje vseh vrst pihal. Takšna pa sta v Sloveniji samo dva. Obiskal sem ga v njegovem ateljeju na Ljubljanski cesti 67 v Domžalah, kjer so takoj, ko sem vstopil, mojo pozornost zbudila pihala različnih vrst. Nekatera so bila razstavljena in so čakala, da jih v roke vzame mojster, spet druga pa so v soju lesketa čakala na svoje lastnike, pripravljena, da bodo ponovno pihnili vanje. Že hip zatem je mojo pozornost vzel Dejan, ki sem ga ugledal izza pulta, sedečega za svojo finomehanično delovno mizo, obdano z množico predalčkov z rezervnimi deli in pripomočki za različne vrste, znamke in tipe pihal. Že po nekaj trenutkih opazovanja Dejana pri delu, sem ugotovil, da moraš imeti za takšno delo v prvi vrsti občutek za tehniko in lastnosti natančnega človeka. Potem sta tu še izostren smisel za estetiko in ljubezen do glasbe. Če je to povezano še z dobrim posluhom, ki ga Dejanu ne manjka, saj je glasbenik, je toliko bolje. Pravi, da je vsak instrument, ki ga vzame v roke, zgodba zase, unikaten, vsak ima enako mehaniko, a samosvojo barvo zvoka, ki mu jo mora vrniti.

Izhaja iz glasbene družine

Dejan Kovač zase pravi, da je pravi Domžalčan, saj že vse življenje živi v Stobu, kjer so živeli že njegovi stari starši. Njegov oče Ludvik, tudi nekdanji godbenik, je prava enciklopedija starih Domžal. Dejan je poročen z Ireno, v zakonu pa sta se jima rodila dva sinova. Glasbi se je zapisal že v četrtem razredu osnovne šole, ko je začel obiskovati glasbeno šolo. Domžalskim godbenikom se je priključil leta 1983, od leta 1991 pa je član Mengeške godbe, v kateri igra klarinet in saksofon, nekaj časa pa je istoimenskemu kulturnemu društvu tudi predsedoval. Da je zašel na glasbeno pot, je bilo nekako logično in samoumevno, saj izhaja iz glasbene družine: »Stari ata Jože Flis je bil klarinetist in kapelnik domžalskih godbenikov ter član železničarske godbe Sloga, mama Silva je pianistka in je na domžalski glasbeni šoli do upokojitve poučevala klavir, oče Ludvik pa je bil 50 let baritonist pri domžalski godbi.« Po glasbenih poteh stopa tudi Dejanov najmlajši sin Vid, ki igra klarinet, pred tem pa se je učil klavir. Dejan mi v šali zaupa, da je letos že izpolnil pogoj, da bi lahko igral pri veteranih Mengeške godbe, saj je letos dopolnil 50 let. Ker je polno zaposlen s popravili glasbil, se veteranom Mengeške godbe pridruži samo na določenih nastopih, kjer res potrebujejo pomoč. Mengeška godba ima namreč zelo veliko nastopov in gostovanj, veterani pa tudi zelo veliko, povsod pa Dejan zaradi dela ne more biti zraven.

Tek na dolge proge

Na moje vprašanje, da sem nekje prebral, da je za svoj poklic rekel, da je to tek na dolge proge, mi Dejan razloži, da je o tem tako razmišljal že takrat, ko se je podal na samostojno pot, saj se je zavedal, da ni to tisto, da boš v ene letu uspel, dovolj zaslužil in obenem še vse znal: »Vse življenje se namreč učiš, obenem pa se moraš ves čas dokazovati. Če desetim narediš dobro, bo to izvedel eden, če pa narediš enemu slabo, pa jih bo to izvedelo deset. Po drugi strani pa velja izpostaviti nekonkurenčnost tujini in naši zakoreninjeni miselnosti, da je vse tisto, kar pride iz tujine, dobro, domače je pa slabo. Imamo namreč zelo dobre domače mojstre, a premalo patriotizma. Nek tujec ne bo kupil instrumenta v tujini, če ve, da ga bo lahko kupil doma. Pri nas je pa ravno obratno. Žal je naša miselnost takšna.«

Po znanje k tujim mojstrom

Dejan se je resda izšolal za veterinarskega tehnika in bil nato 12 let zaposlen na ihanski farmi, toda ves čas sta ga mikala predvsem glasba in tudi popravilo glasbil, česar se je najprej lotil na svojem klarinetu. Takrat ni bilo mojstrov, vedno je bilo treba kaj popraviti na svojih instrumentih. »Prijatelj Tomaž Šinko, ki popravlja kitare, mi je svetoval, da bi se lotil tega. Ker pri nas ni nobenih šol, starejša mojstra pa sta bila takrat, ko sem začel, samo dva, prav tako nisem imel nobenih možnosti, da bi mi kdo izdal skrivnost o tej obrti, zato je bilo treba oditi znanje iskat izven Slovenije,« o svojem spoznanju, da primanjkuje serviserjev pihal, pove Dejan. Še preden se je podal na izobraževanja, je v Mengšu v trgovini Lastra spoznaval osnove popravljanja pri mojstru iz Češke, ki je takrat tam popravljal pihala, se učil in ga opazoval pri delu. Nato se je odpravil v tovarno klarinetov Leblanc v Francijo, kjer je spoznaval skrivnosti klarineta istoimenske znamke in saksofona. S flavto se je podrobneje seznanil v nemškem Freiburgu in nato še v tovarni Sankyo, 70 kilometrov iz Tokia. Gre za profesionalne flavte višjega cenovnega razreda. Tam je bil tri tedne, kjer je spoznaval proizvodnjo teh flavt od začetka do konca. Učenje na Japonskem mu je dalo neprecenljivo znanje, bivanje tam pa nove poglede na življenje. Za servisiranje oboe pa se je usposabljal prav tako v Franciji v tovarni Loree. Pravi, da je večino znanja pridobil na teh izobraževanjih, dodatna pa je pridobil sam s časom in z izkušnjami pri delu. V vseh teh deželah ga je presenetila velika odprtost mojstrov, ki so mu nesebično posredovali svoje izkušnje in znanje pri servisiranju pihal, kar za strokovnjake pri nas ter v Avstriji in Italiji ni običajno: »Pri nas so bolj zaprti, vsak se boji, da bi ukradel znanje. Saj ne pričakuješ, da ti bo vse povedal, kakšno stvar pa bi le lahko povedal. Jaz recimo s tem nimam nobenih težav.«

Atelje odprl pred desetimi leti

Naš sogovornik je sprva sedem let pihala servisiral v mengeški trgovini Lastra, marca 2008 pa se je odločil za samostojno pot in na Ljubljanski cesti v Domžalah odprl svoj atelje. Popravlja samo pihala. Pravi, da poleg njega pozna samo še enega v Sloveniji, ki popravlja vsa pihala. Je pa kar nekaj specialistov samo za flavte, saksofone ali klarinete. V zadnjem času se pojavljajo različni mojstri, ki popravljajo vse povprek. Kljub temu pa ima Dejan čedalje več dela, kar se mu zdi zanimivo. »Očitno ljudje prihajajo k sebi in bolj zaupajo tistemu, ki je že dlje časa na sceni, kot pa tistemu, ki ni. Izkušnje in ugled dodajo svoje,« obrazloži Dejan. Njegove stranke so v glavnem učenke in učenci glasbenih šol, veliko pa je tudi poklicnih glasbenikov ter članov narodno-zabavnih ansamblov, godb in pihalnih orkestrov. Nekateri jih redno servisirajo, nekateri samo občasno, običajno pa se glasbeniki za servis odločijo med počitnicami.

Tudi instrumenti potrebujejo redne servise

In na koliko časa je dobro, da se instrument servisira? Dejan pravi, če instrument kupi začetnik, ki gre v prvi razred glasbene šole, je dobro, da ga na servis prinese na vsake dve leti. Da se nastavi mehanika in se ga očisti. V višjih razredih glasbenih šol pa je priporočljivo, da glasbeniki svoje instrumente na servis prinesejo enkrat na leto: »Priporočljivo je, da je instrument redno vzdrževan, zato je dobro, da se ga na servis prinese enkrat na leto. Na vsake štiri ali pet let pa se naredi generalni servis. V bistvu se naredi nov instrument. To pa je priporočljivo za tiste glasbenike, ki igrajo zunaj, kjer so instrumenti izpostavljeni različnim vremenskim razmeram. Rado se zgodi, da vijaki zarjavijo, instrument se zaradi tega težko razstavi in prihaja do poškodb. Če pa je redno vzdrževan, te težave odpadejo.« Pri tem mi pove prispodobo, da je tudi z instrumenti podobno kot z avtomobilom, ki ga moraš tudi enkrat na leto peljati na servis. Pihala je treba največkrat popravljati zaradi razrahljanega mehanizma, tega mora nato vnovič natančno nastaviti. Kadar se obrabijo posamezni vitalni deli, zlasti blazinice pri tipkah, pa je potreben generalni servis. »Pri tistih inštrumentih, ki jih igram – klarinet, saksofon in flavta –, lahko tako večinoma, potem ko glasbilo preizkusim, hitro ugotovim, kaj je z njim narobe, zakaj ne deluje pravilno. Tudi ko je popravilo končano, lahko takoj preverim, kdaj je zvok pihala takšen, kot mora biti, kdaj ga lahko izročim stranki,« pravi Dejan.

Po generalni obnovi je lahko tudi tri ali štiri desetletja star instrument kot nov

Se pa po njegovih besedah najdejo tudi takšni, ki mu prinesejo instrument malo manj kot po delih. Seveda pri tem pričakujejo čudež, obenem pa so še končni stroški večji, kot pa če bi ga servisiral enkrat na leto. Je pa seveda kakovost instrumenta odvisna tudi od znamk: »Če so instrumenti priznanih in tradicionalnih znamk, se da tudi trideset, štirideset let stare usposobiti, da so kot novi. Problemi so nizkocenovne flavte, kjer nastopijo težave že po nekaj letih. Takšen instrument se že nov nastavi težko, da bo igral tako kot mora, z leti pa je še slabše.« Ob tem mi še zaupa, da je imel pred kratkim na servisu štirideset let star saksofon priznane znamke Yamaha, ki je po generalni obnovi kot nov. Med inštrumenti, ki jih dobi na servis, je več kot polovica flavt, sledijo saksofoni in klarineti. Na slovenskih glasbenih šolah je torej očitno največ zanimanja za igranje teh instrumentov. Sem in tja se najde tudi kakšen instrument, ki se je poškodoval ob padcu na tla, redkokdaj pa zaradi tega, če bi glasbeniki grdo ravnali z njim. Vsaki stranki najprej pove, ali se glasbilo sploh splača popravljati, saj je včasih lahko vložek v popravilo večji od njegove dejanske vrednosti.

Večino orodja naredi sam

Ves čas med pogovorom je sogovornik sedel za svojo finomehanično delovno mizo, obdano z množico predalčkov z rezervnimi deli in pripomočki za različne vrste, znamke in tipe pihal. Zaupa mi, da 70 odstotkov orodja naredi sam, saj če bi kupoval specialno orodje za serviserje, bi bankrotiral. To orodje je namreč zelo drago, izdelujejo ga pa samo štirje proizvajalci. Če želiš preživeti na trgu, moraš biti iznajdljiv. Dejan se znajde tako, da najde staro orodje, ki ga ne uporablja nihče več, in ga preuredi za svoje potrebe. Veliko znanja glede orodja dobiva tudi na izobraževanjih, kjer vedno pokažejo novosti, hkrati pa tam izveš še kakšno bližnjico, kako lažje in hitreje popraviš kakšno stvar. Pri tem poudari, da moraš biti ves čas na tekočem z novitetami.

Več kot 5000 instrumentov

Če je vse normalno, za navaden vzdrževalni servis porabi dve do tri ure. Če pa gre za generalni servis, potem mora biti instrument pri Dejanu vsaj pet dni: »Čistega dela pri generalnem servisu je od osem do trinajst ur, odvisno od instrumenta. Potem je dobro, da je pri meni instrument še nekaj dni, da preverim vse fine nastavitve, skratka, da je stoodstoten, ko ga dam iz rok. Stranke imajo popravljen instrument, jaz pa mirno vest.« Kot sem že omenil, ima Dejan atelje že deset let, v tem času pa je čez njegove roke šlo že več kot 5000 instrumentov. Ob tem pove, da so zelo redki, ki so imeli kakšne pripombe na njegovo delo: »Stare stranke se vračajo, nove prihajajo. Tisti, ki je pošten, bo povedal, če je opravljeno dobro ali pa slabo. Najraje imam, da mi stranka pove direktno, če ni zadovoljna s popravilom. Odprt sem za kritike, saj se s tem učiš.«

Ne ustraši se novih izzivov

Dejan pravi, da bi šel še enkrat v ta posel. Vsak dan gre z veseljem na delo v svoj atelje. Čeprav je delo podobno, se vedno najdejo novi izzivi, ki jih prinašajo novosti v tem poslu. Ker je že tako izkušen, se ne ustraši nobenih izzivov, kot je bil recimo ta, ko je po osmih letih dela v roke dobil zlato flavto. »Do zdaj še ni bilo težave, ki je ne bi znal odpraviti, prav tako me po toliko letih dela nobena stvar ne more več presenetiti. Če je le možno popraviti, popravim. Tudi čudeže smo že delali, na primer saksofon, ki ga je lastnik povozil z avtom,« pove Dejan, ki ima največ dela takrat, ko so vsi na dopustih in počitnicah, kar je logično, glasbeniki takrat počivajo, instrumenti pa so pri njemu.

Za obojestransko zadovoljstvo

S tem, da s servisiranjem pihal ne bo obogatel, Dejan ve in se ne obremenjuje. Pri nas je namreč tako, da tisti, ki dela z rokami, ne more obogateti, se pa da solidno živeti. So pa seveda druga bogastva, kot je ta, da je pri svojem delu, ki ga opravlja z veseljem, sam svoj gospod: »Sam si lahko razporejaš delo in če ti danes nekaj ne gre, namesto da trmoglaviš, prestaviš na jutri, ko se običajno vse uredi. Gre namreč za zelo natančno delo in če mi pri kakšnemu instrumentu ne gre, ga postavim v kot in vzamem v roke drug instrument ter popravim tega. Tistega, ki sem ga postavil v kot, pa popravim naslednji dan. Je pa res, da stranke zahtevajo svoje, sploh iz profesionalnih vrst. Ker gre za profesionalne muzikante, ki se jim običajno mudi, se z veseljem odzovem in jih vzamem prek vrste. Zdi se mi bolj pomembno, da ga vzamem prek vrste, če recimo glasbenik zvečer igra, kot pa nekdo, ki ga recimo potrebuje za vaje in ga dan ali dva ne bo pogrešal. Običajno pa delam po vrstnem redu, saj bi se mi drugače vse podrlo,« razloži Dejan, ki mi zaupa, da mu z leti pada koncentracija. Včasih je delal do večera ali še dlje, danes pa je zanj deset ur več kot dovolj. Pravi, da bi šlo le tako še naprej in da bi mu zdravje služilo. Prav tako si želi, da bo zadovoljstvo še naprej obojestransko. Če namreč sam nisi zadovoljen, tudi stranka ne more biti.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Miha Ulčar, arhiv Dejana Kovača