Dan trniča – simbola ljubezni – na Veliki planini

Nad Kamnikom pastirji še vedno živijo čisto tako, kot so nekdaj. Na prelepi panorami Kamniško-Savinjskih Alp se čas ustavi, duša pa se spočije. Sveži gorski zrak in edinstvena pastirska vasica pa privabljata tako domače kot tuje goste, ki z različnih dežel pridejo in občudujejo najvišjo gorsko pašno planoto v Sloveniji, ki ji ni enake. Na planini se okušajo pastirske jedi iz sveže pomolzenega mleka in na prav poseben dan, na dan trniča, si v idilični pastirski vasici lahko sami izdelate tradicionalni velikoplaninski sir trnič.

Vsakoletni praznik trniča, sira z Velike planine, je bil tokrat v nedeljo, 29. julija 2018. Prizorišče dogajanja je bilo pred Preskarjevim muzejem, kjer so obiskovalci lahko spoznali, kako redki pastirji in pastirice še danes izdelujejo trnič in kakšen je njegov pomen. Dandanes ga uporabljajo tudi v kulinariki, zato so trnič v jedeh lahko preizkusili tudi v gostišču Zeleni rob.

Delavnica izdelave trniča je med 11. in 15. uro potekala pred Preskarjevim muzejem. V tem času so si obiskovalci lahko ogledali, kako poteka izdelava trniča, ter si ga lahko izdelali tudi sami. Predstavitveno delavnico je vodila Sonja Kropivšek s kmetije Pr´ Gabršk iz Češnjice v Tuhinju. Namen delavnice je bil seznanjanje ljubiteljev planine in pastirske dediščine s tradicionalnimi običaji ter ohranjanje in širjenje običajev.

Velikoplaninski trnič je majhen pusti sir z dodatkom smetane in soli, v obliki kepice hruškaste oblike, ki je zgoraj koničasta in okrašena z lesenimi pečatniki. Kot je povedala Sonja Kropivšek, postopek priprave mase za izdelavo trniča traja od 4 do 5 dni. Pastirji namolzejo mleko, ga skisajo, odstranijo smetano ter iz nje naredijo maslo, kislo mleko pa nalijejo v glinen pisker-sirovnik- ter ga pustijo na ognjišču približno 2 uri, pri temperaturi 40 stopinj Celzija. Zatem maso odlijejo v torilo, kjer se skuta odcedi. V primeru, da je skuta presuha, ji dodajo smetano, sicer pa le sol. Masa je tako pripravljena za oblikovanje. Za izdelavo enega trniča potrebujejo 2 litra mleka.

Velikost trniča naj bi bila primerljiva velikosti pesti oblikovalca. Višina končnega posušenega izdelka mora biti med 5 in 6 centimetri, premer na debelejšem delu pa med 4 in 5 centimetri. V zgornji del trniča se nato vtisne tipičen odtis z pečatnikom, ki je bil od vsake bajte drugačen. Pečatni odtis mora biti na celotnem trniču enak. Oblika odtisa ni predpisana. Včasih je vsak pastir naredil reliefno izrezljano leseno deščico ali paličico  s posebnimi ornamenti, s katerimi so vtisnili pečat v trnič, zato je veljalo, da je vsak trnič drugačen. Oblikovani trniči se sušijo na toplem, temnem in zračnem prostoru, njihovo sušenje lahko traja tudi do 14 dni. Včasih jih prekadijo v dimu nad odprtim ognjiščem. Končni izdelki so svetlo rumene barve, v primeru sušenja na dimu, pa so nekoliko temnejši. Trniči so bili namenjeni darilu, nekoč so veljali kot dokaz ljubezni in zvestobe pastirja do njegove izvoljenke. Vedno pa so jih izdelovali in podarjali v paru. Po izročilu so pastirji trniče jeseni, ob koncu paše, kot dokaz ljubezni in zvestobe podarjali svojim izbrankam – ženam in dekletom. Trniče so vedno izdelovali v paru. Pastirji so enega obdržali, drugega pa podarili izvoljenkam, ki so sir hranile tudi več let. Če je obdarovanka sir sprejela, je bil to znak, da ji lahko dvori.

Sodobna kuhinja trniče uporablja tudi kot dodatek k testeninam, obstajajo pa tudi recepti z uporabo trniča. Preskarjevo muzejsko bajto v pastirskem naselju na Veliki planini, pred katero je potekala delavnica prikaza izdelave trniča, hrani pa marsikatero posebnost nekdanjega pastirskega življenja, so si obiskovalci ob vodenju ogleda Lare Cevka lahko tudi ogledali.

Da pa so obiskovalci trnič preizkusili tudi kot dodatek jedem, so v gostišču Zeleni rob postregli jedi s tem značilnim sirom. Kot spominek so ga lahko kupili pri Preskarjevi bajti pa tudi na spodnji blagajni nihalke ter v gostišču Zeleni rob.

Trdi sir trnič, ki pogled pritegne že svojim posebnim izgledom, je v zadnjih letih postal osrednja kamniška kulinarična posebnost. Za svojo so jo vzeli tudi lokalni gostinski ponudniki, ki s trničem radi eksperimentirajo. Danes so jedi s trničem ponujali tudi v planinah, in sicer na Zelenem robu, v Domžalskem ter Jarškem domu. Tisti, ki je želel velikoplaninski trnič tudi poskusiti, je imel torej več kot dovolj priložnosti.

Več fotoutrinkov si lahko ogledate na povezavi tukaj.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar