Dan slovenskega športa

Letošnji september nas dviga v športne, predvsem kolesarske višave – že ptički na vejah, kolikor jih je še, pojo slavo našima vrhunskima kolesarjema, Rogliču in Pogačarju. Tekmujeta vsak zase, a sta si kljub temu v oporo. Kako težka je pot do zmag vedo le tisti, ki so jih dosegali v svetovnem merilu. Prav je, da smo Slovenci veseli njunega uspeha in je morda ravno Tour de France in evforija, ki smo jo ob njem kazali, prispevala k temu, da smo 23. september razglasili za državni praznik športa. Koliko bo prispeval k večjemu pomenu telesne kulture, bomo še videli.

Ob današnjem poročilu komisije o fizični kondiciji šoloobveznih otrok (po uvedenih ukrepih zaradi covida-19) smo se vsi lahko zamislili. Kljub temu, da so bili otroci več časa s starši in so slednji imeli občutek, da so se zadosti gibali, so strokovnjaki s Fakultete za šport ugotovili naslednje:

»Meritve, ki so jih v maju in juniju izvedli na več kot sto osnovnih šolah, so pokazale ekstremno slabe rezultate pri gibalni učinkovitosti otrok. Strokovnjaki s fakultete za šport so pričakovali nekoliko slabše rezultate, a da bo omejevanje telesne dejavnosti med epidemijo pri otrocih pustilo takšne posledice. Tega niso pričakovali.

Do upada gibalne učinkovitosti je letos prišlo pri skoraj dveh tretjinah otrok. Splošna gibalna učinkovitost pa je pri povprečnem slovenskem otroku upadla za več kot 13 odstotkov.

Analiza je tudi pokazala, da je delež otrok z debelostjo narasel bolj kot kdaj koli. Povečal se je namreč za več kot 20 odstotkov, kar je več od povečanja v celotnem obdobju 2003-2007, torej v obdobju najhujše krize naraščanja debelosti. Povečanje podkožnega maščevja so zabeležili pri več kot polovici otrok. Do največjega povečanja maščobne mase je prišlo pri otrocih, ki so sicer gibalno najbolj dejavni.

Profesor Janko Strel meni, da bodo posledice zagotovo dolgoročne, po njegovem bodo otroci največje žrtve koronavirusa. Kot opozarja, se bodo posledice zaradi pomanjkanja gibanja namreč pokazale na področju učnega uspeha, razvoja in tudi na področju zdravja.« (Povzeto po RTV Slovenija, Prvi program, Lucija Dimnik Rikič)

In v času, ko smo vsi dihali za Rogljiča in Pogačarja, so otroci (in predvsem starši) dobili vtis, da je pomemben le profesionalni šport, ker ta prinaša slavo in dober zaslužek. A zanj je treba imeti ne le fizične in psihične predispozicije temveč tudi denar. Minili so časi, ko je družba podpirala šport – ta se je predal trgu in je postal tako kot vse, tržno blago. To vedo starši, ki, pogosto sami poneseni sanjam, pritiskajo na otroke in jih vozijo na treninge in tekme, ter skrbijo za opremo in plačilo trenerjem. Športniki potrebujejo vrhunsko ekipo, trenerja, medijsko podporo in bog ve, kaj vse. Štejejo le zmage. Napori, ki so postali že nečloveški, nikakor ne prispevajo zdravju športnika na daljši rok. Kako hitro se pozabijo zmage in uspehi, kako težko je sprejeti poraz, ki pride slej kot prej, lahko pove Primož Roglič, do včeraj kralj kolesarskih stez, danes le drugi v vrsti!

Za vsakogar obstaja primeren način telesne vadbe in obremenitev. Namesto da bi se ukvarjali s profesionalnim športom, bi otroci morali preizkusiti rekreativne dejavnosti. Nekoč je TVD Partizan bil pojem vzgoje dobre, zdrave in tudi uspešne mladine, ki je vedela kaj je disciplina, vztrajnost, kolegialnost. A TVD Partizan gotovo ni bil edini, ki je deloval na ta način.

Učitelji so prišli do spoznanja, da otroci ne morejo doma nadoknaditi telesne vzgoje, ki je strokovno vodena in načrtovana. Rekli boste, da vsi otroci ne marajo gibanja, a vprašajmo se – zakaj? Smo mi zgled pravega odnosa do svojega telesa, gibanja in prehrane? Je kriv tekmovalni duh, ki se je morebiti prikradel tudi na šolska igrišča in je tiste, ki so počasnejši in manj spretni, izrinil na klopi in v slačilnice?

Veliko bo treba postoriti na tem, da bo dan slovenskega športa dosegel, da bi šport imeli radi kar tako, ne le zaradi zmag in visokih zaslužkov.

Avtorica: Mimi Šegina