Andrej Jus, predsednik Čebelarskega društva Domžale: “Čebela priganja čebelarja k delu”

Devetega marca 1919 je bila v Slaparjevi hiši v Lukovici ustanovljena Čebelarska podružnica za Brdski sodni okraj, kar štejemo za začetek organiziranega delovanja čebelarjev na širšem domžalskem območju. Iz te podružnice so pozneje nastala čebelarska društva Domžale, Dolsko, Krtina Dob, Lukovica in Moravče, ki še danes opravljajo pomembno poslanstvo čebelarstva. Ob 100-letnici organiziranega delovanja so omenjena čebelarska društva skupaj obeležila ta visoki jubilej, že pred tem pa so izdala tudi skupni zbornik, ki na 184 straneh in več kot 120 fotografijah predstavlja ustanovitev podružnice, bogato zgodovino društev, čebeljo pašo nekdaj in danes ter fotografije 198 čebelnjakov današnjih članov društev.

Ob jubileju smo se pogovarjali s predsednikom Čebelarskega društva Domžale Andrejem Jusom, ki z družino živi v Prelogu, s čebelarstvom pa se je aktivno začel ukvarjati ob upokojitvi. V tem delu oziroma poslanstvu je Andrej našel veselje in navdušenje, prav tako pa z veseljem opravlja tudi funkcijo predsednika društva, za katero pravi, da mora biti predsednik odprta oseba, ki zna poslušati, povezovati in spodbujati k sodelovanju. Takšnih izkušenj mu ne manjka, saj jih je ogromno pridobil v času svojega poklicnega delovanja na Zvezi za tehnično kulturo Slovenije ter še v nekaterih organizacijah, ki delujejo na področju spodbujanja mladih k tehničnim poklicem in v kulturne dejavnosti, pa tudi na področju uveljavljanja starejših v družbi. V pogovoru boste izvedeli marsikaj zanimivega o čebelah in čebelarjenju, sprehodila pa sva se tudi skozi sto let organiziranega delovanja čebelarjev na Domžalskem.

Kaj pomenijo čebele v našem ekosistemu in kakšen je pomen čebelarstva?

Pomen čebele je izjemno velik, saj s svojo opraševalno funkcijo vršijo to, da se habitati ohranjajo oziroma da se izboljšujejo, če seveda ljudje ne uničujemo okolja. Je namreč tista žival, ki je za ekosisteme najbolj občutljiva. Čebela ima izjemno funkcijo, saj ima takšne sposobnosti, da lahko oprašuje in v naravi pobere, kar ji ustreza za razvoj družine. S tem seveda ne želim zmanjševati vloge drugih opraševalcev. Je pa dejstvo, da je čebela ena od najbolj razvitih živalski bitij. Čebelja družina je super organizem, kjer vse poteka po določenih pravilih, ki jih je postavila narava in del te narave so čebele. Zato je čebelarjenje danes tako zelo popularno. Skozi čebelarjenje spoznavaš, kako deluje narava in obenem spoznavaš čudoviti svet čebel. Čebelarji pravimo, da se stalno učimo, a hkrati ugotavljamo, da o čebeljem svetu ne vemo veliko. Če hočeš spoznavati čebelji svet, se moraš veliko družiti s čebelami, opazovati njihovo življenje v panju in tudi izven njega. Čebelarstvo ni enostavna dejavnost, saj čebela ni hišni ljubljenček, kot je pes ali kakšna druga domača žival. Čebelje življenje je namreč popolnoma drugačno, saj je čebela divja žival.

Kako ste se sami srečali s čebelami in kaj je botrovalo temu, da ste obuli čevlje čebelarja?

Že moj stari oče je bil čebelar, verjetno, da je to pozneje vplivalo name. Nekaj je pridodalo tudi moje delo v Zvezi tehnične kulture Slovenije, kjer sem se srečeval s čebelarjenjem na raziskovalnih taborih in drugih interesnih dejavnostih. In če se veliko družiš v različnih okoljih, imaš potem tudi kaj za izbirati. Po odhodu v pokoj sem razmišljal, s čim bi se ukvarjal v tretjem življenjskem obdobju. Najprej sem si želel imeti konja, po temeljitem razmisleku pa sem ugotovil, da je skrb za konja naporna in predraga. Odločil sem se za čebelarjenje, kjer sem našel veselje in navdušenje. Večino čebeljih družin imam doma v Ihanu, imam pa tudi manjši zabojnik, ki ga prevažam na paše. Večino finančnih sredstev, ki sem jih imel ob upokojitvi, sem investiral v čebelarstvo, nisem pa želel, da bi to postala investicija, ampak da mi nudijo dolgoročno zadovoljstvo. Prepričan sem, da sem dobro naložil ta denar.

Kaj za vas pomeni čebelarjenje in kako gledate nanj?

Čebelarjenje mi osebno pomeni zelo veliko. Pred upokojitvijo nisem imel nobenega časa za naravo, razen nujnih del na vrtu, v sadovnjaku in občasne sprehode. S čebelarjenjem sem spoznal, da moramo imeti do narave drugačen odnos, kot ga imamo običajno. Kar naenkrat se ti zgodi, da naravo spoznavaš na bolj oseben način. Vidiš, kaj se v naravi dogaja, in kakšen je odnos ljudi do narave, kar se mi zdi najbolj pomembno pri čebelarjenju. Predvsem čebele pa tudi čebelar opravljajo težko delo, in če je vse optimalno, za nagrado prejme med in druge čebelje pridelke. Menim, da pridobivanje čebeljih pridelkov ni primarna dejavnost čebelarja, le to vidim kot nagrado za čebelarjevo vestno delo. Seveda spoštujem tudi delo čebelarjev profesionalcev, ki od tega živijo. Oni imajo malo drugačna pravila kot ljubiteljski čebelarji, in so pomemben del gospodarske panoge, saj pridobivajo več pridelka. Je pa zaradi opraševanja in ohranjanja ekosistemov pomembno delo vseh čebelarjev. Še večje zadovoljstvo pa mi je, če delam tako, da so čebele močne in zdrave, da imam čistočo v čebelnjaku in okoli njega.

Kakšno bitje je čebela?

Osnovne značilnosti čebeljega telesa in celotne čebelje družine so takšne, da poudarjajo njeno delovno naravo in zaznavanje sprememb, ki se dogajajo v naravi. Sam vidim čebelo kot eno od najbolj občutljivih in koristnih bitij na svetu. Čebela in čebelja družina priganjata čebelarja k delu. Ko se čebelar tega navadi, mu ni nič težko narediti, se pa tega težje navadijo naše soproge, ko ugotovijo, da imajo čebele prednost. Čebelarji začetniki pa imamo običajno problem, da velikokrat odlašamo z delom pri čebelah. Rečeš si, to delo bo počakalo do jutri, a takšno razmišljanje lahko pomeni za čebelarja katastrofo. Takrat, ko so čebele najbolj razvite, to je od aprila pa vse do konca avgusta, za čebelarja ni dopusta. Če pa se že odločiš za kakšen dan dopusta, je treba za čebele poskrbeti tako, da tega ne občutijo. Vsak, ki se odloči za čebelarstvo, mora vedeti, da mora delati in upoštevati način življenja čebel in njihovo biologijo.

Kako poteka delo čebelarja?

Čebelarsko delo lahko razdelimo na več obdobij. Prvo čebelarsko obdobje se začne 1. avgusta, ko moramo nadomestiti tisto, kar smo čebelam vzeli v pomladnih in poletnih mesecih. Ker smo jim vzeli medičino, cvetni prah in vosek, jih moramo takrat nahraniti, da preživijo dolgo zimo. Prav tako moramo pregledati čebelje družine, saj moramo skrbeti za njihovo zdravje. V današnjem času se namreč soočamo z zajedavcem – varojo – in če pozabimo na njo, se nam lahko zgodi, da izgubimo veliko čebeljih družin. Za čebelarja je to velika izguba, ki jo lahko nadomesti z nakupom, ali pa mora naslednjo sezono več delati, da pride do novih čebeljih družin. To delo traja približno do konca septembra, nato pa se delo s samimi čebelami počasi zaključi.

Sledi drugo obdobje, ki traja v zimskem času. Čez zimo večkrat previdno pogledamo, kako čebele živijo in če je potrebno še kakšno dodatno zdravljenje. Drugače pa jih pustimo pri miru. Seveda pa ima čebelar takrat druga opravila in skrbi, saj se pripravlja na novo sezono. Vsako leto je treba zamenjati tretjino satja, pregledati orodje, popraviti, kar se je pokvarilo ali iztrošilo. V novo sezono moramo vstopiti dobro pripravljeni, nič nas ne sme presenetiti. V zimskem času je tudi čas za izobraževanje in za pregled minule sezone, predvsem v smeri, da razmislimo, kaj smo delali narobe in kaj je potrebno izboljšati, da bi bili uspešnejši.

Tretje obdobje se začne v začetku marca in sicer s pripravami na pašno sezono. Če je primerno vreme, so prvi izleti čebel v naravo že v februarju. Takrat čebele prinesejo prvi cvetni prah. Do sredine marca pregledamo in očistimo okolico čebelnjaka, nato pa nastopi resnejše delo, ki se imenuje obdobje čebelarjenja. Začne se cvetenje leske, vrbe, travniških cvetlic, sadnega drevja … Takrat je pomembno, da imamo močne in zdrave družine, kar se opazi že na žrelu panja. Če narava ni preveč radodarna je treba ukrepati. Posebno pomembno je cvetenje divje češnje, ko se razvoj čebel in tudi delo čebelarjev močno pospeši. To delo traja vse do kresa v juniju. To obdobje je tudi naša glavna sezona, ko so cvetlične in gozdne paše. Do 20. junija v čebelarstvu velja tudi rojilno razpoloženje in takrat je veliko dela. Če so čebelje družine zelo močne, se lahko razdelijo na dva dela. En del ostane v panju, drugi del pa odide in tako nastane nova družina. Največji čar čebelarstva je, ko čebele rojijo, takrat lahko iz ene družine naredimo tudi tri nove čebelje družine, če so seveda primerni pogoji. Ob rojenju skrbimo, da imamo čebelje družine pod kontrolo, pomembno pa je tudi, da vemo, kakšen so paše v naši okolici. V primeru slabega vremena in brezpašnega obdobja čebeljim družinam previdno dodajamo hrano, da ostanejo močne. Vse to se je dogajalo tudi že v preteklosti, takrat so čebelarji morali kupovati sladkor in prehranjevati družine, da so jih ohranili za naslednjo sezono. Čebelarji poznamo rek, da ima vsak pameten čebelar na zalogi med, sladkor in denar za dve sezoni. Temu bi moderno lahko rekli mrtvi kapital. Torej, najbolj pomembno je, da ohranimo čebelje družine za novo sezono.

Kakšna je današnja slika Čebelarskega društva Domžale?

Današnjo sliko Čebelarskega društva Domžale ocenjujem kot dobro. V našem društvu je 112 članov, od tega je približno 80 čebelarjev, ostali so simpatizerji ali družinski člani, ki pomagajo čebelarju pri njegovem delu čez leto. V čebelarskem društvu dajemo velik poudarek na izobraževanju in izmenjavi izkušenj. Ni namreč enostavno začeti na način, da kupiš panj, čebeljo družino in začneš čebelariti. Po mojem mnenju vsak čebelar začetnik potrebuje mentorja, zato je pomembno, da si čebelarji med seboj pomagamo in izmenjavamo izkušnje. V našem društvu imamo mesečne debate, kjer si izmenjujemo izkušnje in se tudi dogovorimo, kako bomo pomagali manj izkušenim čebelarjem. Ključno je tudi izobraževanje in usposabljanje, kjer usvojiš tehnike čebelarjenja in zdravstveno varstvo čebel. Danes je v svetu veliko problemov z ohranjanjem čebeljih družin. Predvsem zaradi neprimerne uporabe pesticidov in tudi vse težjih vremenskih pogojev. Naše paše so čedalje krajše, zato morajo čebele in čebelarji več delati. Potem so tu še zajedavci – varoja, ki jo moramo uničiti, če želimo, da bodo naše čebele preživele. Poleg tega so še nekatere druge bolezni, ki so povezane z našimi posegi v prostor (onesnaženja rek in potokov), pa virusi … Vse to čebelam škoduje.

Velik in zelo pomemben poudarek, ki ga dajemo pri našem delu v društvu, je izobraževanje mladih. V tem letu izvajamo tri krožke na osnovnih šolah, razmišljamo pa tudi o tem, da bi število krožkov še razširili. Prenos znanja na mlade je izjemnega pomena. Naše društvo je po članstvu razmeroma staro, a se v zadnjih letih starostna struktura nekoliko izboljšuje. Zelo pomembna je tudi naša vpetost v lokalni prostor. Lahko rečem, da zelo dobro sodelujemo z Občino Domžale, krajevnimi skupnostmi in tudi s sosednjimi čebelarskimi društvi. Zelo dobro sodelujemo s Centralno čistilno napravo Domžale – Kamnik, katere funkcionalnost je odlična, v njihovi bližini pa bo stal naš bodoči večnamenski čebelnjak. Na ta način bomo občanom pokazali, da lahko z modrostjo in znanjem uskladimo napredek in ohranimo okolje takšno, da bodo čebele in druge živali v tem okolju preživele. Mi želimo v tem prostoru del našega znanja in izkušnje podeliti ljudem, da bi bili lahko skupaj boljši. Nenazadnje je to pomembno za naše članstvo, da se zavedamo, da smo sprejeti v družbeni skupnosti, v kateri živimo in da se tu dobro počutimo.

Kako je bilo pa z začetki čebelarjenja na Domžalskem?

Prvi viri, ki omenjajo čebelarstvo, so stari približno 300 let, in omenjajo, da je bilo to okolje dobro za čebelarjenje. Seveda je bilo po vsej verjetnosti čebelarjenje prisotno že prej, kot vemo, so bili stari Slovani odlični čebelarji. Organizirano čebelarstvo pa se je začelo pozneje. V času Avstro – Ogrske niso veliko dovoljevali združevanja po društvih, zato so se prva čebelarska društva začela pojavljati šele s koncem 19. stoletja. Po prvi svetovni vojni, v kateri je padlo veliko Slovencev, je bilo logično, da so se ljudje začeli združevati v različna strokovna društva. Naši čebelarji so bili najprej vključeni v čebelarsko podružnico za sodni okraj Kamnik, pozneje pa so ustanovili svojo čebelarsko podružnico za Brdski sodni okraj, ki je imela pozneje sedež na Krtini. Z ustanovitvijo podružnice so strnili vrste, obenem pa so želeli pridobiti tudi novo članstvo. Moram pa omeniti, da so bili čebelarji z našega območja kot posamezniki že prej vključeni v Slovensko društvo za umno čebelarstvo. Večina takratnih čebelarjev je bila posestnikov, čebelarstvo pa je bila njihova dopolnilna dejavnost. Takrat so se dobro prodajali čebelje družine, vosek in med. Leta 1920 so svoje društvo ustanovili v Dolskem, leta 1924 pa še v Domžalah. Na nek način to ni bilo zaradi razhajanja, ampak so se razdelili zaradi povečevanja članstva. Obenem je pa treba vedeti, da so bile takrat prometne povezave slabe in je bilo ustanavljanje društev po posameznih krajih logično. Seveda so društva med seboj sodelovala še naprej.

Kako pa se je razvijalo domžalsko društvo?

Prvih nekaj let po ustanovitvi je društvo delovalo uspešno, ustanavljale so se tudi podružnice (Radomlje, Lukovica, Krtina …). Ko pa je nastopila druga svetovna vojna, je delovanje čebelarskih društev skoraj popolnoma zamrlo. Leta 1945 je bila ustanovljena podružnica za Domžale z različnimi družinami, te so imele znotraj društva nekaj samostojnosti. Leta 1956 so se podružnice reorganizirale, podružnica Domžale se je preimenovala v Čebelarsko društvo Kamnik – Domžale s sedežem v Kamniku. To društvo je obstajalo vse do leta 1983, ko je Čebelarsko društvo Domžale nekako izstopilo iz Kamnika in ustanovilo svoje društvo. V okviru domžalskega društva, ki je bilo eno večjih društev v državi, so delovale družine Homec, Krtina, Domžale, Lukovica in Mengeš. Pozneje so se nekatere družine osamosvojile v samostojna društva, in sicer najprej Lukovica in Mengeš, pred kratkim pa Krtina Dob. Društva so rojila, iz teh družin je nastalo nekaj rojev, ki so se osamosvojili in šli svojo pot. To pa ne pomeni, da je bilo konec sodelovanja med njimi. Sodelovala so naprej in tako je še danes.

S kakšnimi težavami so se srečevali čebelarji včasih in s kakšnimi se danes?

Včasih so bile težave mnogo večje, kot so danes. So pa na našem območju čebelarji zelo umno čebelarili, saj so imeli so svoje tehtnice, ki so merile, kakšno je stanje na področju medenja. Problem je bila tudi menjava tehnologije čebelarjenja, iz kranjičev se je prešlo na listovne panje (AŽ panje). Prehod na premično satje je bil velik napor, saj ko se človek na kaj navadi, je zelo težko preiti na kaj novega. Prav tako je bil včasih problem dobiti sladkor, ki je bil zelo redek in drag. Zato so po društvih kupovali sladkor, kar je pripeljalo tudi do tega, da so se nekateri včlanjevali v društva samo zato, da so dobili sladkor. Veliko težav so imeli na trgu, kjer je bila prisotna nelojalna konkurenca, saj se niso znali dogovoriti za ceno. Potem je tu še odnos oblasti do čebelarjev in podobno. To so bile nekatere težave, s katerimi so se čebelarji srečevali včasih, se pa tudi danes pogovarjamo o podobnih problemih, saj se kaj bistvenega ni spremenilo. Ni pa bilo včasih zastrupljanja narave, ki je bila bolj ohranjena kot danes. To je bila velika prednost. So pa recimo imeli težave s transportom, saj so potrebovali veliko več časa, da so panje prepeljali na paše. Danes pa se ukvarjamo predvsem z zdravstvenim varstvom čebel in našim skupnim odnosom do narave, lahko bi rekel, da so danes problemi bolj zapleteni, saj se ne odpovedujemo ničemur, vsi želimo več in hitreje, na žalost na račun narave ter osebne in odgovorne svobode.

Ob letošnji 100-letnici organiziranega delovanja ste čebelarji strnili vrste in se skupaj lotili priprave praznovanja in izdaje zbornika. Kako je pripeljalo do tega?

Vse skupaj se je začelo že kar nekaj časa nazaj, saj so nekateri naši člani in člani drugih društev imeli v mislih to, da bo treba nekaj pripraviti ob prihajajoči 100-letnici. Nato je prišlo do ideje in obenem še do povezovanja. Prvič smo se čebelarska društva sestala na predlog Čebelarskega društva Krtina Dob. Formirali smo odbor, ki je izpeljal vse aktivnosti v zvezi s praznovanjem. Pripravili smo tri dogodke, odločili smo se, da izdamo tudi skupni zbornik. Nekaj gradiva smo imeli po posameznih društvih, nekaj pa smo ga pridobili iz Slovenskega čebelarja. Dogovorili smo se za vsebino zbornika in na koncu to uresničili, tudi s pomočjo odličnega urednika Blaža Otrina. Za samo praznovanje smo se dogovorili, da bomo pred slavnostno akademijo pripravili še strokovni simpozij o čebelarjenju v teh krajih, pred hišo, kjer je bila ustanovljena podružnica za Brdski okraj, pa smo položili tudi spominski venec. Vse te dogodke, vključno z izdajo zbornika, smo uspešno in složno izpeljali. Tudi stroške smo si porazdelili po enakopravnih delih. Lahko rečem, da je naše sodelovanje vzorno, kar se je pokazalo ob skupnem praznovanju. Seveda si želimo, da bi bilo takšno sodelovanje še naprej, če ne celo še boljše. Vsi se srečujemo z istimi problemi, zato moramo v tem okolju nastopati skupaj. Vsi smo zainteresirani, da ohranimo habitate in da ozaveščamo k pametnemu ravnanju z naravo.

Kakšen je interes mladih za čebelarjenje?

Mladi imajo interes za čebelarjenje, vendar je včasih vse skupaj malo preveč idealizirano, saj čebelarjenje ni enostavno. Največje razočaranje za vsakega mladega čebelarja je, če izgubi čebeljo družino. Zato je pomembno, da mladim predstavimo čebelarstvo v pravilni luči, da se zavedajo, kje so dobre strani čebelarstva in kje lahko nastopijo težave in kako se premostijo. Zelo pomembno je ozaveščanje mladih po šolah, v obliki interesnih dejavnosti, bazarjih in na raznih prireditvah ter tudi v sklopu slovenskega zajtrka. Vsako leto v našem društvu organiziramo tudi dan odprtih vrat, ko šole in vrtce povabimo na ogled naših čebelnjakov in čebelarskega dela. Na ta način želimo pridobiti simpatizerje. Pomembno je, da smo čim bolj prisotni v lokalni skupnosti in da čim širši krog ljudi spoznava in spremlja naše delo. Tudi starejši ljudje, ki bi radi čebelarili, se običajno obrnejo na nas, kjer dobijo mentorja.

Skupaj s ČD Krtina Dob in službo za turizem Občine Domžale ste lani postavili čebelarsko učno pot.

Čebelarstvo ima v Domžalah dolgoletno tradicijo. Prepričan sem, da so tako prejšnje občinske uprave predvsem pa današnja veliko naredile za čebelarstvo. V naši okolici imamo veliko medovitih dreves, saj se veliko vlaga v zasajanje. Imamo sprehajalno pot ob Kamniški Bistrici in Rači, zato je bilo logično, da tam nekaj pridodamo še čebelarji. Skupaj s službo za turizem Občine Domžale in ČD Krtina Dob smo se dogovorili, da čebelarsko učno pot postavimo tudi pri nas. Na Čebelarski zvezi Slovenije smo imeli zagotovljeno vsebino čebelarskih panojev, kar nam je na nek način olajšalo delo, da smo lažje in hitreje postavili to pot. Pomembno pri vsem tem je, da nas je pri našem prizadevanju podprla Občina Domžale, obenem pa je bila pomembna tudi motivacija našega članstva, saj smo učno pot postavili s prostovoljnim delom našega društva in društva Krtina Dob. Veseli me, da Domžalska čebelarska pot živi, vendar pa sama pot ni dovolj. Na njej moramo vsako leto organizirati zanimive aktivnosti. Še bolj bo ta pot zaživela, ko bomo v bližini CČN Domžale – Kamnik postavili večnamenski društveni čebelnjak. To pa ne bo samo čebelnjak, saj se bodo v njem izvajala izobraževanja, apiterapija, društvene aktivnosti, zeliščni vrt in delo z mladimi.

Kakšen odnos imamo do čebel in čebelarjenja ljudje?

V večini primerov beležimo pozitiven odnos do čebelarstva in čebel. Obstajajo pa tudi redka mnenja in dejanja nekaterih, ki se s tem ne strinjajo. Nekatere moti, če jih piči čebela, saj mislijo, da jih je zanalašč. Čebela živi v naravi in ne piči nič več kot druge podobne živali. Čebele so načeloma miroljubne, razen v določenih obdobjih, ko so bolj vznemirjene. K čebelam pristopamo z mirnimi mislimi in neobremenjeni s kakršnimi koli problemi, ki jih imamo, saj čebele takoj zaznajo našo vznemirjenost. Mislim, da smo čebelarji cenjeni v družbi, saj opravljamo pomembno delo – opraševalni servis za vse občane. Tisti, ki to razumejo, to vedo, tiste, ki pa ne mislijo tako, pa moramo ozaveščati in informirati o pomenu čebel v našem okolju. Ljudje se tudi čedalje bolj zavedamo pomena čebel, saj brez njih ne bi bilo pridelkov, ki jih dajejo rastline. Naj končam z mislijo Karla von Frischa: Čebelji panj je kot čudežni vodnjak; več kot iz njega črpamo več nam daje. Vsakič ko vidimo čebelo, se spomnimo na to čudovito misel!

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Iztok Dimc, Miro Pivar, Karin Božič