Na terenu s smetarsko službo

V poletnem času smo navajeni, da nas dvakrat tedensko obiščejo smetarji, ki pridejo praznit naše zabojnike. Ker smo pred leti z novim načinom zbiranja odpadkov dobili tri zabojnike, se pogosto sprašujemo, katero moramo postaviti, za vsak primer pa vedno pokukamo še k sosedu, da slučajno ne postavimo napačnega zabojnika. Tu mislim predvsem na črni in zabojnik z rumenim pokrovom, ki se praznita izmenično na štirinajst dni. Veliko lažje si je zapomniti, kdaj se odvažajo biološki odpadki, saj jih v obdobju med aprilom in oktobrom praznijo vsak teden, v zimskem času pa na štirinajst dni.

Že od nekdaj me je zanimalo, kako poteka delo naših smetarjev, ki dan za dnem skrbijo, da so naši zabojniki prazni. In prišla je prilika, da sem lahko odšel z njimi na teren in se podrobno seznanil z njihovim delom. Lahko rečem, da sem dobil malo drugačno predstavo v delo teh fantov, kot sem prvotno mislil. Veliko mi je povedalo že to, da so fantje zagnani in da svoje delo opravljajo zelo radi in vestno. Ob tem pa je potrebno imeti kar veliko raznega znanja, saj so danes smetarski kamioni, tudi zaradi ločenega zbiranja odpadkov, veliko kompleksnejši kot včasih.

Na teren s Tomažem in Robertom Poljancem
Na dan, ko sem spremljal smetarsko službo, sem že malo pred šesto uro zjutraj sedel v pisarni vodje odvoza in zbiranja odpadkov Simona Urankarja, ki mi je povedal, da je vsak dan na terenu devet ekip, ki praznijo zabojnike. Seveda ima vsaka ekipa svoj teren in določeno vrsto zabojnikov, ki jih prazni. Mene so dodali v ekipo bratov Tomaža in Roberta Poljanca, ki praznita zabojnike za biološke odpadke in jih obenem še opereta. V času ko sem bil tam je v pisarno pristopilo kar nekaj šoferjev, ki so pred odhodom na teren napisali potni nalog in nato odhiteli na teren. Kmalu je prišel še naš šofer Tomaž, s katerim sem se podal na teren.

Tomaž je šofer kamiona na Prodniku že osem let.

Pred poslopjem pa je že čakal kamion in Tomažev brat Robert, ki prazni zabojnike in skrbi, da so nato vsi tudi oprani. Robert je zaposlen na JKP Prodnik že dobro desetletje, Tomaž pa osem let. Je edina ekipa v kateri sta samo dva. Povesta mi, da zaradi pranja zabojnikov, ki traja osem sekund, lahko v tem času postori vse Robert, tako da ni potrebno dodatnega človeka. Kjer pa se nahajajo večji zabojniki, pa mu priskoči na pomoč Tomaž. Hitro sem tudi ugotovil, da v svojem delu uživata in da ga opravljata zelo vestno. Svoje delo in kamion pa sta mi predstavila zelo podrobno.

Robert  prazni zabojnike in skrbi, da so ti tudi oprani.

Posebna nadgradnja na kamionu omogoča pranje zabojnikov
Prav tako sem hitro ugotovil, da Tomaž in Robert poznata kamion bolje kot lastni žep. Kar je razumljivo, saj z njim preživita od 10 do 12 ur na dan, v tem času pa morata biti zaradi kompleksne hidravlike, velikega števila raznih stikal in senzorjev, ves čas zelo pozorna, da vsa stvar deluje tako kot mora. Kamion – pralec s hidravliko za pranje, je star eno leto in ima posebno nadgradnjo, ki omogoča pranje zabojnikov. Poleg prostora za shranjevanje odpadkov, ima še cisterno s 1.800 litri vode in poseben zbiralnik, kjer se zbira odpadna voda od pranja zabojnikov. Z enim rezervoarjem opereta 250 zabojnikov. Prazen kamion tehta 16 ton, poln pa 24 ton. Ob strani kamiona sta dve posebni hidravlični roki, na kateri so tri šobe, ki operejo zabojnike s 140 bari pritiska. Takšen sistem zelo dobro opere zabojnike, kar sem se prepričal tudi sam. Zaradi kompleksne nadgradnje je bil Robert dvakrat na usposabljanju v Avstriji.

Kamion – pralec s hidravljiko za pranje.

Na dan spraznita in opereta od 500 do 650 zabojnikov
V mesecu dni obiščeta in opereta rjave zabojnike v občinah Domžale, Trzin, Mengeš, Lukovici in Moravčah, kjer je skupaj 8.176 zabojnikov z volumnom 880.520. Na dan spraznita in opereta od 500 do 650 zabojnikov. Na leto pa prevozita 21.500 kilometrov in opravita 2.000 delovnih ur.

Povesta mi, da na dan pobereta od 8 do 10 ton bioloških odpadkov. Največ teh odpadkov je v spomladi in jeseni. Vsak dan po končanem delu v pralnici na Centru za ravnanje z odpadki v Dobu opereta kamion, tudi kabino, kar sem opazil že takoj zjutraj pri vstopu v kamion. Eno soboto na mesec pa Robert nameni še dodatnemu notranjemu čiščenju kamiona, saj je le-to potrebno, da vse deluje tako kot mora.

Smeti odvažajo v vseh letnih časih in vseh vremenskih razmerah. Tomaž pravi, da je najhuje pozimi, ko zapade sneg in če ceste še niso splužene, priti pa moraš do zabojnikov. Velikokrat se šoferjem zgodi, da zaradi teže zakopljejo, zato jim takrat na pomoč prihiti drug tovornjak, da jih spravi ven.

Varnost je na prvem mestu
Šofer Tomaž ima pred seboj poseben zaslon, ki mu kaže, kaj se dogaja zadaj, kjer Robert prazni in pere zabojnike, saj je zadaj nameščena kamera. Prav tako ima poseben zaslon, kjer kaže koliko zabojnikov sta spraznila. Vsak zabojnik ima namreč vdelan čip, ki ga senzor pri praznjenju zazna, vse skupaj pa se zabeleži. Tomaž kamion vedno tudi zapelje tako, da z njim zaščiti tudi Roberta.

Na posebnem zaslonu Tomaž vidi kaj se dogaja zadaj.

Kot sta mi povedala, čim hitreje poskrbita, da spraznita zabojnike v vrtcih in šolah (takrat se malo spremeni krog), ker še ni otrok – zaradi varnosti. Kako je pa s ostalimi vozniki, ki morajo takrat, ko praznita zabojnike malo postati? »Včasih je kdo malo nervozen, ker se mu mudi, drugače pa so vozniki kar strpni«, mi odgovorita. Lahko rečem, da so tisti dan ni bilo nobenih problemov ali kakšne nejevolje pri ostalih voznikih.

V rjavih zabojnikih se pogosto znajdejo tudi odpadki, ki ne sodijo vanje
Ko smo prispeli na Homec, kjer sta imela tokrat svojo progo, sem se pridružil Robertu pri deskanju, da sem lahko opazoval kako poteka praznjenje in pranje zabojnikov. Prav tako sem se na lastne oči prepričal, da ljudje v zabojnike za biološke odpadke odlagajo tudi stvari, ki ne sodijo v ta zabojnik. Robert mi pove, da se znajdejo v teh zabojnikih steklenice, umrle živali, nevarni odpadki, embalaža, itd. »Je pa tega čedalje manj. Največ takšnih odpadkov je bilo na začetku, ko so ljudje dobili rjave zabojnike in marsikdo ni vedel, kaj bi odlagal v ta zabojnik. Je bilo pa naslednje leto spomladi že bolje, saj so ljudje že pridelali takšne odpadke, ki sodijo v rjav zabojnik«, še pove.

Nekateri odlagajo v rjav zabojnik embalažo in podobne odpadke, kateri ne sodijo tja.

Pranje zabojnikov
Robert je po pranju vsak zabojnik preveril, če je čist. Včasih pa je moral kakšen zabojnik na pranje dvakrat. V enem primeru, pa se je zgodilo, da se zabojnika ni dalo oprati dovolj dobro zaradi tega, ker so uporabniki vanj odložili mast, ki pa se je sprijela. Na vprašanje, če je veliko poškodovanih zabojnikov, mi Robert pove, da jih ni toliko veliko. Se pa zgodi, da se zabojnik poškoduje, če ljudje vanj odlagajo vroč pepel. Pove mi, da so že dobili takšen zabojnik, ki pa ga nato niso spraznili, saj bi vroč pepel lahko poškodoval kamion.

Z enim rezervoarjem vode (1.800 litrov) opereta 250 zabojnikov.

Prav tako mi pove, da je danes malo manj postavljenih zabojnikov kot ponavadi. Eden izmed razlogov je zagotovo, da so se pričeli letni dopusti. Drug razlog pa je lahko tudi to, da je bil dan prej praznik in da je marsikdo zaradi tega pozabil postaviti zabojnik na zbirno mesto. Da se tudi to zgodi, smo opazili tudi mi, ko je za nami z zabojnikom prihitel starejši možakar, saj ga je pozabil postaviti na zbirno mesto. Zvok smetarskega kamiona pa ga je spomnil na to. Robert je tudi vedno vsak zabojnik odložil tja, kjer ga je dobil. Pove mi tudi, da ju ljudje tudi pogosto marsikaj sprašujejo. Med drugim tudi o tem, kam se odlaga akumulatorje, baterije in podobne odpadke, ki ne sodijo v noben zabojnik. Takrat jim razloži, da lahko takšne odpadke pripeljejo vsak dan v Center za ravnanje z odpadki na Dob.

Ko smo prispeli pred OŠ Preserje pri Radomljah, se nama je pridružil tudi Tomaž, saj so tam večji zabojniki, ki jih je potrebno pripeljati do tovornjaka. Nato pa smo se odpeljali še v SPB v Domžale, kjer pa je potrebno do vhoda pripeljati vse zabojnike, saj kamion zaradi prevelike višine ne more v garažo. Takrat se jima je pridružil še kolega iz JKP Prodnik, ki jima je pomagal voziti zabojnike.

Šofer Tomaž se večkrat pridruži Robertu in mu pomaga.

Na Centru za ravnanje z odpadki na Dobu
Na poti proti Centru za ravnanje z odpadki na Dob, je števec kazal, da smo spraznili 175 zabojnikov. Tomaž pove, da smo zbrali okrog 3 tone frakcije. Tehtnica na Dobu je pokazala, da jih je res toliko. Ko smo odložili frakcijo, ki so jo nato odpeljali na Vrhniko, smo odpeljali še odpadno vodo od pranja v poseben prostor, kjer se nahaja čistilna naprava. Medtem, ko je voda odtekala, pa sta Tomaž in Robert, oprala vse filtre. Sledilo je še polnjenje rezervoarja za vodo, kamor sta dodala 1. dcl dišave »Kako to, da samo toliko malo na takšno količino vode«, je bilo moje vprašanje? »Ker je sredstvo izredno močno, se ga doda samo v tako majhni količini«, mi odgovorita.

Kamion po vsakem praznenju vedno tudi očistita.

Kmalu je bil kamion pripravljen za praznjenje in pranje novih zabojnikov. Sledila je še pot do Domžal, kjer smo se poslovili, Tomaž in Robert pa sta nadaljevala pot proti Lukovici.