Turistično društvo Mengeš vsako leto organizira kulturno-etnološko prireditev »Mengeš iz preteklosti v sedanjost in za prihodnost«, na katerih je do sedaj gostilo že kar nekaj društev in dejavnih članov iz Mengša in okolice. Letos so gostili Planinsko društvo Janez Trdina Mengeš, ki je bilo ustanovljeno daljnega 13. marca 1952, ko je peščica mengeških zanesenjakov, predvsem pa ljubiteljev gora, ustanovilo Planinsko društvo Mengeš. Leta 1954 je društvo dobilo današnje ime, poimenovali so ga po slavnemu rojaku Janezu Trdini. Istega leta je bilo tudi slavnostno odprtje Mengeške koče na Gobavici. Prireditev je v Lovski koči Mengeš potekala v soboto, 24. avgusta 2019.
V pogovoru, ki ga je vodila Nataša Vrhovnik Jerič, so predstavili delovanje Planinskega društva, dotaknili so se gradnje Mengeške koče na Gobavici, z alpinistom Tonetom Škarjo pa so obudili spomine na prispevek mengeških planincev k slovenskemu in svetovnemu alpinizmu. Pogovora so se udeležili številni planinci iz Mengša in okolice, kot gostje pa so nekaj besed o Planinskem društvu Janez Trdina Mengeš povedali predsednik društva Matjaž Hribar, podpredsednik Miro Šušteršič, Tone Benda, ki je član društva vse od ustanovitve naprej, Tim Janežič iz Mladinskega odseka društva, ki je napisal tudi diplomsko nalogo o mengeškem Planinskem društvu ter Janez Kosec, ki je že dolga desetletja član Gorske reševalne službe Kamnik.
Pogovor je ob gostih nanesel praktično na celostno delovanje Planinskega društva, ki v svoji dolgoletni tradiciji beleži ogromno uspehov v delovanju, kakor tudi v zanesenjakih, ki peljejo društvo po poteh napredka in posodobitev. Tudi za člane društva je lepo poskrbljeno z raznimi izleti, primernimi za vse starostne skupine, druženji, čistilnimi ter udarnimi akcijami, skrbijo pa tudi za izseljence iz Argentine, saj vsako leto popeljejo kar nekaj izseljencev na Triglav. Skrbijo pa tudi za podmladek v Osnovni šoli Mengeš.
Letošnja tema kulturno-etnološke prireditve “Mengeš iz preteklosti v sedanjost in za prihodnost” je bila Planinstvo v Mengšu. Društvo je razpoznavno po dobro organiziranih in obiskanih planinskih taborih, ki jih vsako leto konec julija organizira mladinski odsek v eni od naših prelepih alpskih dolin. Tudi trimski pohod na Rašico je dobro obiskan, saj ima že dolgo tradicijo. Imajo pa planinci z vodstvom veliko željo, ki sega že v bližnjo prihodnost. Postaviti namreč želijo razgledni stolp pri Mengeški koči. V zadnjem času so ponovno začeli izvajati program plezanja, zaradi tega imajo veliko željo po plezalni steni, ki bi bila postavljena v novi športni dvorani, katero ravno gradijo ob Osnovni šoli Mengeš. S tem bi plezalna šola lahko zaživela na polno.
Prav tako Mengšanom ni tuj alpinizem, saj so osvajali vrhove v Himalaji, Hindukušu, Karakorumu in Pamirju. Seveda so bile odskočna deska do tja slovenske in centralne Alpe. Več o alpinizmu pa je povedal gost večera Tone Škarja, ki od rojstva živi v Mengšu, kjer je obiskoval štiriletno osnovno šolo in triletno nižjo gimnazijo. Na Tehniški srednji šoli na Aškerčevi v Ljubljani je leta 1954 maturiral in si pridobil poklic elektrotehnika. Tedaj se je hotel vpisati na vojno pomorsko akademijo v Splitu, a mu je oče svetoval, naj se raje za eno leto zaposli in medtem o tem razmisli. Kmalu je dobil službo v podjetju Elektro Ljubljana in tam ostal do leta 1995.
O alpinizmu je spregovoril legendarni Tone Škarja. V hribe je prvič odšel z očetom, in sicer avgusta 1946, ko sta odšla na Veliko planino. V naslednjih letih je skupaj z bratom prečil vse Kamniške Alpe, pa tudi na Triglav so se vzpeli. Od leta 1951 je član planinske organizacije. Leta 1956 je vstopil v Alpinistični odsek Kamnik, kjer je bil nekaj let tudi načelnik. Leta 1961 je postal gorski reševalec med letoma 1968 do 1978 je bil načelnik postaje Gorske reševalne službe v Kamniku. Od leta 1979 vodi Komisijo za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije. Več kot osem let je bil tudi podpredsednik PZS. Z alpinizmom se ukvarja od leta 1956. Kakovostni vzponi v Julijskih in Centralnih Alpah so mu odprli pot na alpinistične odprave v visoke gore, najprej leta 1964 na Kavkaz in naslednje leto na Kangbačen. Opravil je čez 1000 alpinističnih vzponov, od katerih jih je bilo več kot 30 prvenstvenih. Izvedel je tudi prve velike ledne in kombinirane slovenske alpske vzpone. Bil je član mnogih alpinističnih odprav ter tudi vodja odprav na Kangbačen 1974, Everest 1979, Jalung Kang 1985, Šiša Pangmo 1989, Kangčendzengo 1991, Anapurno 1992 in 1995 ter Daulagiri 1998. Bil je tudi organizator odprav Everest 1996 in Čo Oju 1988 in 2001 ter vodja več izvidnic in trekingov.
Kot član odprave Everest 1979 je istega leta prejel Bloudkovo nagrado. Zlato plaketo za življenjsko delo v športu mu je leta 2007 podelila Občina Kamnik. 11. februarja 2011 mu je bila v Unionski dvorani ljubljanskega Grand hotela Union izročena Bloudkova plaketa za življenjsko delo v športu. O vzponih in odpravah je objavljal v Planinskem vestniku ter v drugih revijah in časopisih je soavtor učbenika Hoja in plezanje v gorah ter avtor in soavtor več knjig o alpinizmu in odpravah v tuja visokogorja, bogato opremljene s fotografijami.
Prireditev je spremljala razstava na desetih panojih. Prireditev je spremljala tudi razstava, ki so jo postavili na dvorišču Lovske koče Mengeš. Razstavo na desetih panojih je pripravila mag. Andreja Skvarč iz Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave. Zaradi njene odsotnosti, je nekaj besed o razstavi povedal Jože Vahtar.
Za oddih med pogovorom so poskrbeli Francetovi orgličarji, ki prihajajo s Škofjeloškega (iz obeh dolin in Škofje Loke), imenujejo pa se po ustanovitelju skupine pokojnem Francetu Žeberl. Kot samostojna sekcija orgličarjev delujejo pod okriljem KUD France Koblar. Vodja skupine je Olga Oblak iz Podobena v Poljanski dolini. Zaigrali so kar nekaj odličnih skladb.
Ob koncu pogovora je vse zbrane pozdravila tudi predsednica Turističnega društva Mengeš Zorka Požar ter se zahvalila za številčen obisk. Res lep pogovorni večer, ki so ga zaključili z mengeško jedjo »bizgec«, katero so pripravili v turističnem društvu.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
