Živa Kaliman: »Rada bi prebarvala Domžale«

»SPB (stanovanjsko-poslovni objekt), se mi zdi grd kot smrt!«

Pogovarjali smo se z 25-letno Živo Kaliman, ki je tik pred zaključkom študija slikarstva na Akademiji za likovno umetnosti in oblikovanje v Ljubljani. Doma ima kar 7 mačk, kljub temu pa nima dovolj prostora za vsa slikarska platna.

1. V kakšnem slogu in tehniki najraje slikaš?
Različno, vse od fotorealizma, do čiste abstrakcije. Najraje slikam akvarele, saj lahko z njimi ekspirementeraš. Delam tudi oljne slike, ampak so ponavadi tako velike, da jih nimam kam postaviti. Sedaj jih imam shranjene doma v sobi, kjer je nastalo celo skladišče.

2. Imaš kakšne slikarske zglede?
Navdušujejo me predrafaeliti in secesija, simbolizem. Simbolizem ti daje izzive, kako neko klasiko na novo preroditi, da postene aktualna. Simbole črpam iz knjig. Berem in me kakšna stvar fasicinira, sama zgodba oziroma problematika. Potem malo raziskujem in najdem kakšne simbole. Saj ko iščeš neko tematiko, je ne moreš ponazoriti drugače kot s simboli.

3. Svetuješ kakšno knjigo bralcem?
Bralcem svetujem Demijan. Trenutno sem v Ovidovih metamorfozah. Zadnjih nekaj let sem se vrgla v klasike. Prej jih nisem mogla prebavljati. Vsakdo kdaj pride v življenju v obdobje, ko nečesa ne more. Potem pa na novo odkriva.

4. Kaj je tvoja posebnost?
Verjetno barve. Sem polna barv. Pred dvema mesecema sem imela pol glave zelene, pol oranžne, pred tem pa sem imela zeleno-vijolično kombinacijo las. Precej eksperimentiram z barvami.

5. Kaj je tvoj največji okras?
Nasmeh. Ne verjamem v moč make upa. Zdi se mi, da vsak človek z nasmehom lahko naredi največ zase in za svoje dobre počutje. Pa tudi za druge ljudi, saj je lepo videti nekoga, ki je res dobre volje, nasmejan. Ljudje me poznajo, da sem več ali manj vedno nasmejana.

6. Lahko kaj poveš o svojih tatoojih?
Lobanja, ki jo imam na roki, je mehiška lobanja Scullcandy. Izdelati sem si jo dala v spomin vsem prijateljem in sorodnikom, ki so umrli. Za prvi november se Mehičani namažejona ta način. Všeč mi je njihov odnos do smrti. Ni mi všeč, da v Sloveniji dojemamo smrt zelo depresivno. Ker v bistvu praznujemo smrt, namesto da bi praznovali življenje umrlega. Tam pa naredijo ravno obratno.
Dobra vila na nogi je bila narejena, ko se je zame končalo težko obdobje. Rekla sem si, da si ne bom nikoli več dovolila, da bi me nekdo tlačil. Ko sem se rešila nekaj ljudi, ki so me obdajali z negativno energijo. Vsak tatoo, ki ga imam predstavljo neko obdobje. Recimo prvi tatoo, James Dean, sem si dala izdelati, ko sem prišla na akademijo. Ker sem že v vrtcu »pribila«, da bom vsa potetoovirana in akademska slikarka. Odraščala sem v precej umetniški družini. Nihče sicer ni po poklicu umetnik. Oče je pravnik, mami je usnjarski tehnik. Ampak mami zna šivati, vedno je kvačkala, štrikala. Deda je bil mizar. Ko sem odraščala ob njem, sem vedno nekaj ustvarjala z rokami. Nikoli nisem bila najbolj priden otrok, vedno je bila prva kreativnost in neumnosti. Vse mi je bilo ena sama dogodivščina.

7. Na kaj si še posebej ponosna?
Da sem to kar sem, da sem zvesta sebi. Ponosna sem na svojo družino, rada jih imam (smeh).

8. Kakšne imaš načrte za prihodnost?
Šla bi študirat Art terapy, kar pa je za enkrat možno zgolj v tujinii. Škoda, da tega ni v Sloveniji. Z Art terapy bi se dalo veliko težkih stvari prebroditi, za vsega ne potrebuješ zdravil. Bi bilo čisto dovolj, da začneš recimo ustvarjati z glino. Poleg tega bi rada prebarvala Domžale. Recimo, SPB (stanovanjsko poslovni bloki), se mi zdi grd kot smrt. Nekaj najlepšega bi bilo, če bi dodali nekaj barve. Z županom sem se dogovarjala o tem. Vendar ni sredstev in dovoljenja nekaterih lastnikov. To sem želela imeti za svojo diplomsko nalogo in sem že začela iskati ljudi, ki bi mi pomagali. Potem se je pa zečelo; nekdo bi rad, da bi se prebarvalo, drugi ne. Potem se je že začelo vprašanje, kako. Če delaš neko svoje avtorsko delo, se ne moreš podrejati drugim in sem si premislila. Zdaj bom ilustrirala Ovidove Metamorfoze. Potem bom izvedla anketo, koliko ljudi še prepozna te simbole. Včasih je bila umetnost namenjena nepismenim, da so si s tem razlagali pomen. Zdaj je pa ravno obratno. Zdaj je potrebno pri veliko umetnikih najprej prebrati knjigo, da izveš, kaj želijo povedati. Potem pa moraš pogledati delo, da ti je vsaj majčkeno jasno.

9. Ali je potrebno tudi za tvoja dela prebrati kakšno knjigo?
Ne. Načeloma ne. Res je, da imam dosti literarne osnove. Recimo eno izmed del je bilo Alice in Wonderland. V bistvu niti nočem, da bi bili potrebno za moja dela imeti neko predznanje. Raje vidim, da imajo ljudje lastne občutke, da oni meni povedo, kaj vidijo in občutijo ob mojih slikah. Raje kot da bi morala povedati: »Zdej moraš pa to, pa to videti!« To zame ni umetnost. Ne vidim pomena umetnosti v tem.

10. Kje si lahko ogledamo tvoja dela?
Trenutno nimam nobene razstave. Zadnja je bila septembra v Centru za mlade v Domžalah. Razstavljene so bile grafike, skice in male oljne slike.

11. Načrtuješ kakšno razstavo?
Zdaj sem si vzela dopust od razstavljanja, ker se moram lotiti diplomske naloge. Potem bom pa verjetno naredila razstavo z diplomski deli.