Zgodbe iz kostanjevih gozdov
Sredi kostanjevih gozdov živi skopuški mizar Mario in bolestno prešteva svoje novce. Na drugi strani reke se Marta, zadnja kostanjarka, pripravlja, da bo za zmeraj zapustila nesrečne doline in našla boljše življenje onkraj oceana … Film je sanjska pripoved o razpadu majhne skupnosti na jugoslovansko-italijanski meji. Dih jemajoča filmska pesem o stotinah ljudi, ki so po smrti ali odhodu bližnjih ostali ujeti v brezčasnost gozda; žrtve lakote, vojne, izolacije in osamljenosti.
V soboto, 23. novembra 2019, je v Mestnem kinu Domžale potekala domžalska premiera filma »Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Pogovoru, ki ga je vodil Žan Papič, se je po projekciji filma pridružil režiser Gregor Božič. Film, ki je res enkraten z veliko prejetimi nagradami, si je ogledala polna dvorana obiskovalcev.
Režiserja Gregorja Božiča je raziskovanje starih primorskih sadnih sort pripeljalo do mogočnih kostanjev, ki rastejo na območju Benečije, in zgodb ljudi, ki so jih tam posadili. Režiserjev prvenec je umeščen v obmejne beneške vasice v čas pred drugo svetovno vojno, ki je te kraje zaznamoval s hudo revščino in dolgoletnim valom izseljevanja lokalnega prebivalstva. Pridih pravljičnega spremljajo pripovedi zadnjih prebivalcev z gozdom poraslih dolin, ki se svojih domov še niso odločili zapustiti.
“Film je posvečen Benečiji, obmejni pokrajini med Slovenijo in Italijo, ter njenim ljudem. Na filmski trak smo skušali prenesti duh tega posebnega prostora, ki so ga skozi stoletja oblikovale politične napetosti, revščina in izseljevanje prebivalstva. Želeli smo, da bi prostor zaživel kot glavni junak filma – skozi atmosfero večinoma zapuščenih vasi in njihovo specifično arhitekturo, skozi privide in prisluhe, ki so ostali za njihovimi nekdanjimi prebivalci, ter, najpomembneje, skozi naravo – in sicer v obliki, ki je neločljivo povezana s tem prostorom: kot pravljica, ki jo prebereš pred nočjo,” je dejal Božič.
Strast do pomologije je Božiča spodbudila k zbiranju zgodb kmetov, živečih vzdolž meje, kjer so nekoč rasli kostanji. Režiser s pomočjo prelepih, življenja polnih 35-milimetrskih posnetkov in eterične tereminske glasbe ujame poetično minljivost njihovega veselja, njihove žalosti in izgube. Ta čudoviti prvenec je ganljiv poklon pozabljeni deželi in njenim razseljenim ljudem. V interpretaciji Maria, ‘ta škrtega mizarja’, je glavni igralec Massimo De Francovich uspel v enem zamahu skozi maestralno igralsko kreacijo pričarati celotno paleto različnih emocij in bogastvo notranjega sveta, ki se skriva za obrazom, otrdelim od teže življenjskih preizkušenj. Skozi dostojanstvo, toplino in plemenitost, ki jo nosi njegov lik, nam je približal pretresljivo usodo neke skupnosti.
Gregor Božič je bil rojen leta 1984 v Šempetru pri Novi Gorici. Diplomiral je iz filmske in TV režije na AGRFT, nato pa zaključil še podiplomski študij filmske režije na DFFD v Berlinu. Njegov diplomski film Hej, tovariši je prejel več mednarodnih nagrad, kratkometražec Šuolni iz Trsta pa je na Festivalu slovenskega filma leta 2014 osvojil vesno za najboljši študijski film. Kot direktor fotografije redno sodeluje z Matjažem Ivanišinom (Playing Men, 2017 in Oroslan, 2019). Med letoma 2008 in 2014 je izvedel obsežno terensko pomološko raziskavo o starih sortah na Goriškem ter uredil dve monografski publikaciji Sadje sonca in Stare sadne sorte na Goriškem.
Pogovor z režiserjem filma Zgodbe iz kostanjevih gozdov, si lahko ogledate v zgornjem videu.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
