Zelenje za cvetno nedeljo

Začenjajo se priprave na praznovanje velike noči. Na stojnicah za ljubljansko stolnico so prodajali znamenite ljubljanske butarice, zelene butare iz bršljana in oljčne vejice. Tudi po drugih slovenskih krajih so iz spomladanskega zelenja pripravili butare in jih celo okrasili z jabolki ali pomarančami. Na Ljubnem ob Savinji iz lesa, šibja in zelenja že nekaj časa pripravljajo butare, ki jim pravijo – potice. Cvetna nedelja je pred vrati …

»Praznovanje cvetne nedelje ima danes svojo zunanjo podobo, ki jo predstavljajo sestavljeni snopi svežega zelenja, lesa in cvetja v različno oblikovanih cvetnonedeljskih butarah,« pravi o zadnji nedelji pred veliko nočjo etnolog dr. Janez Bogataj.

Teden dni pred tem krščanskim praznikom je čas blagoslova snopov in šopov spomladanskega zelenja v spomin na palmove veje, ki so jih v Jeruzalemu lomili in postlali pred prihajajočim Kristusom na oslu. To je sicer stara krščanska šega, izpričana v 9. stoletju, je pa v Evropi verjetno prekrila neko starejše, predkrščansko obredje okoli določenih vrst »svetega« rastlinja, okoli dreves, grmov, zelišč in cvetlic, ki naj bi pospeševale rast, plodnost, odganjale zle čare in bolezen ter varovale pred strelo in drugimi ujmami.

In zakaj butare, snopi zelenja in drugi znanilci prihoda velike noči? »Oljčne vejice in preprosti šopki se seveda ne dajo primerjati z butarami na kmetih; le-te so zajetne in težke, da jih morajo včasih z naramnicami na hrbtu prinesti v cerkev, ali pa dolge, da jih mora nesti več fantov in jih komaj spravijo skozi cerkvena vrata, če jih ne prislonijo kar na pročelje,« se spominja etnolog dr. Niko Kuret. »Čemu kmetu toliko blagoslovljenega šibja in zelenja? Meščan zatakne oljčno vejico za razpelo, podobo, celo za ogledalo na steni in jo čez leto komaj kdaj rabi. Kmet pa butaro razdre in razdeli žegnani les na nešteto krajev, kjer naj mu varujejo imetje in pridelek, shrani pa ga za mnogotere potrebe doma – od bolezni, ki naj jo ozdravi, do hude ure, ki naj jo prežene.«

Cvetni snop prvotno ni bil samo sveženj šibja in spomladanskega cvetja. Njegovi nazivi po slovenskih pokrajinah kažejo, da je viselo prvotno na njem tudi pecivo, ki je bilo s šibjem in cvetjem vred deležno cerkvenega blagoslova. Pecivo je imelo celo večji pomen kakor šibje in cvetje. Vse oblike cvetnonedeljskega zelenja, povezanih snopov ali butar se ne razlikujejo samo po nazivu, ampak tudi po oblikah, velikosti in sestavi. Dr. Janez Bogataj ob tem pravi, da na tako majhnem delu dediščine spet premoremo veliko bogastvo.

Slavka Arko (levo) in Marina Mihelič, članici sekcije Šedržanke turističnega društva Sodražica. (Foto: Primož Hieng)

»Ljubljanske cvetne butarice so posebnost zase,« poroča dr. Niko Kuret. »V pisanih barvah zaživi v cvetnem tednu trg za stolnico, ko okoličani iz Dobrunj, Sostrega, Janč, Bizovika in z Orlega razpostavijo po stojnicah svoje edinstvene butarice. Prav malo je v njih živega lesa: kvečjemu šop brinja, vejica pušpana ali ciprese. Butarice so izdelane iz pobarvanih oblancev. V sestavu barv in načinu razporeditve oblancev nastajajo majhne umetnine.« V zadnjih letih so tradicijo izdelovanja butaric oživili krajani Zgornjih in Spodnjih Palovč nad Kamnikom, ki znajo pokazati, kako nastajajo te male mojstrovine.

Toda te butarice so mlajšega izvora in namenjene resnično samo meščanom, ki nimajo ne zemlje ne živine in zato s sedmerim ali deveterim žegnanim lesom nimajo kaj početi. Tako se je prvotni namen butaric v mestu nekoliko spremenil; butarice ostanejo po blagoslovitvi predvsem za okras. Namesto blagoslovljenega lesa uporabljajo v mestih, torej tudi v Ljubljani, oljčne vejice, saj tudi te prodajajo na ljubljanski tržnici in drugod.

Potici z Ljubnega ob Savinji. (Foto: Občina Ljubno)

Na Primorskem k blagoslovu nesejo palme, ki samo spominjajo na prave palme, saj jih izdelajo iz oljčnih vej in listov oljke. Dela s temi palmami je kar precej, saj za vsako vejo potrebujejo uro časa. Vsak oljkin listek je treba preplesti in pritrditi na vejico.

Med cvetnonedeljskimi butarami so nekaj posebnega potice z Ljubnega ob Savinji, za katere pravijo, da so kar evropska posebnost. Tradicija njihovega izdelovanja sega v konec 19. stoletja. Na Ljubnem kar tekmujejo, kdo bo izdelal čim bolj izvirno in nenavadno potico, ki jo na cvetno nedeljo odnesejo k blagoslovu v cerkev. Ime potica je cvetni snop dobil po pecivu, ki je viselo na njem. Danes je cvetni snop sestavljen predvsem iz različnega rastlinja.

Kravji žegni iz Sodražice. (Foto: Primož Hieng)

Ljubensko potico spletejo v obliki kolovrata, koša, trobente, dežnika ali soda. Leto za letom tekmujejo, kdo si bo izmislil kaj novega. Radi oblikujejo razne cerkvene predmete, pogosto pa naredi kdo kako glasbilo, na primer kitaro, citre, gosli ali boben. Nekaj posebnega so butare, ki predstavljajo ženske ali moške figure in živali. Vse te cvetnonedeljske mojstrovine so narejene iz domačega materiala, saj so spletene, povite in ovite iz vrbovih, pušpanovih, leskovih, brinovih, tisinih, bršljanovih, borovih in drugih šib, rezljane pa so iz smrekovega lesa. Med vejice so za barvo dodane suhe rože, žitno klasje, mačice, suhe trave, cvetoča resa, rdeči plodovi božjega drevca, rumenega drena; tu in tam dodajo še kako jabolko ali celo pomarančo. Vsak cvetnonedeljski izdelek je unikat, vreden pozornosti in občudovanja.

Ko je cvetna nedelja mimo in se začne veliki teden, se ljudje večinoma že pripravljajo na velikonočne praznike. Nekoč so imele ženske doma polne roke dela in tako je še danes. Hišo je bilo treba pospraviti, preden se začne dolgotrajno poljsko delo. Za praznike mora biti vse čisto in snažno …

S cvetnonedeljskimi butarami so v preteklosti tudi prerokovali. V okolici Postojne je mati po prihodu od blagoslova na ogenj metala oljčne liste, ki so predstavljali posamezne družinske člane, in po gorenju ugotavljala, kako dolgo bodo živeli – če je listek hitro zagorel, naj bi posameznik dolgo živel, če je le tlel, pa ne.