Zakonca, ki govorita skozi barvo in obliko, ki nastane na sliki

Skupna pot dveh umetnikov terja skupne umetniške akcije, ki se jih garneli z velikim žarom in introspekcijo lotevata. Oba umetnika namreč delata eno sliko. Postopek je navadno nadrealističen in noben od njiju ne ve, kaj bo naredil partner, niti kaj bo naredil sam. Odprtost možnosti je njun okvir in neomejena svoboda ustvarjanja verjetno najtežja oblika osredotočenja na delo.

V Galeriji Domžale je v četrtek, 17. januarja 2019, potekalo odprtje razstave slik in risb s tušem, skupno delo zakoncev Tomassetti. Gre za prvo razstavo v domžalski galeriji, za katero sta vse slike skupaj ustvarila dva umetnika.

Frank Tomassetti Kropiunig in Larissa Tomassetti ustvarjata eno ali več slik hkrati, kjer vsak na vsako sliko večkrat doda svojo zamisel. Taka dela nastanejo lahko v tednu ali dveh, lahko pa traja tudi več mesecev, ko skupaj ugotovita, da je slika resnično končana. In slike so res živih barv, ki dajo gledalcu misliti, kaj predstavljajo, in večkrat pride v galerijo na ogled, večkrat bo prišel do drugačnega zaključka. V Galeriji Domžale razstavljata garneli iz koroškega vodnega kraljestva, iz srca mitične pokrajine do Visokih tur, čisto človeških figur in nad utrganih idej. »Gre za majhne rakce, ki živijo svoje zakonsko in partnersko življenje na koralnih grebenih toplih morij, v plitvi svetli vodi, ker so tudi sami svetli in prosojni, zanimivih barv in oblik …,« je dejal akademski kipar Jurij Smole, ki je na odprtju razstave vodil pogovor z umetnikoma v nemškem jeziku ter obenem sproti prevajal obiskovalcem razstave.

To, da skupaj naslikata sliko, je fenomen, ki ga v resnici ne zaznamo pogosto v likovni umetnosti – če sploh. Na nek način slikata igro za dva, brez pravil in strukture, omejuje ju samo format platna, včasih pa tudi to ne. Njuna pogosta, celo ključna praksa je risanje na steklo, katerega prozornost omogoča iluzijo prostora pred in za, med njima pa  nič ni, saj je risba obeh združena v lebdenju na izbranem   delu odprtega prostora. Odločitev za stekleni nosilec ni naključna: iz zanimivih didaktičnih prikazov nastajanja umetnine, sta umetnika izluščila bistvo njunega delovanja: rišeta tako rekoč v zrak, motiv je naključen, risba lebdi. Lahko trdimo, da je slika dobesedno obvisela v zraku!

»Za odtenek bolj konvencionalno izgledajo skupne slike na platno, ki pa niso nič manj posebne: pri delu gre spet za igro kjer skupaj posegata v kompozicijo, se na nek način omejujeta, si jemljeta prostor in hkrati drug drugemu omogočata ustvarjalno dihanje … Ker se ne dogovarjata o kompoziciji, načinu ali motivu, so slike spontane, narejene iz momenta in neverbalne – likovne komunikacije,« pravi Jurij Smole.

Prav to zadnje – likovna govorica, je zanju jezik v katerem sobivata, se z njim naključno ali organizirano sporazumevata, pa tudi pustita, da ju odpelje v naključne, abstraktne in umetne prostore zavedanja. Skupaj ustvarjata, druži ju harmonija, Larissa nekaj nariše, pa pride Frank ter doda nekaj svojega, pa se spet izmenjavata na isti sliki. Lahko bi dejali, da gre tudi za partnersko terapijo, ampak o tem ne govorita, govorita skozi barvo in obliko, ki nastane na sliki. Pri njunem delu gre za ponovno odkritje in premešanje Izmov z začetka 20. stoletja, ki so v izpraznjenosti duhovnega prostora našega časa, v njuni izdaji spet našli močan in svež smisel.

Razstava, ki je res vredna ogleda, bo v Galeriji Domžale na ogled do 31. januarja 2019.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar