Z razstavo “Minevanje” kiparja Boštjana Kavčiča vrata odprla prenovljena Galerija Domžale

Galerija Domžale je letošnjo jesen s pomočjo Občine Domžale doživela temeljito prenovo, z njo pa bodo sedaj lahko v tem domžalskem hramu, kjer zbirajo likovne vtise in bogatijo duha, ponudili več in bolje. Odprtje prenovljene galerije in obenem začetek nove sezone, ki jo je z razstavo poimenovano “Minevanje” začel akademski kipar Boštjan Kavčič, je potekalo v četrtek, 21. novembra 2019.

V uvodu odprtja prenovljene galerije in razstave akademskega kiparja Boštjana Kavčiča je nekaj besed o zgodovini Galerije Domžale spregovorila Cveta Zalokar, direktorica Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, pod okrilje katerega spada tudi ta galerija, ki je letos poleti doživela temeljito prenovo. Galerija Domžale se nahaja v stavbi nekdanje Vele trgovine v centru mesta, v bližini glavne avtobusne postaje. Likovno razstavišče Domžale, kot je bila prvotno imenovana Galerija Domžale, deluje od leta 1987.

Galerija spada k okvirju kulturnega doma Franca Bernika Domžale. V njej so razstavljali slovenski ilustratorji. Januarja 2000 pa so začeli od umetnikov tudi odkupovati. Prva razstava je bila decembra 1987, takrat je razstavljala Bernarda Zajc., bilo pa je to v času, ko je na Kulturni skupnosti Domžale deloval Pavle Pevec. Takrat je galerija Domžale beležila veliko obiska, saj so v Vele Domžale prihajali kupci iz cele Slovenije in si po nakupih ogledali še razstave. Danes je na žalost zanimanja za tovrstno kulturo čedalje manj, čeprav vsakodnevno veliko kupcev mimo galerije drvi v trgovine. Je pa obisk po besedah Cvete Zalokar še vedno zadovoljiv.

V tistih časih je bilo v Domžalah in okolici veliko likovnih ustvarjalcev, ki so s tem imeli možnost predstaviti svoje umetnine v domačem kraju. Veliko teh razstavljavcev se je tudi odzvalo vabilu na odprtje prenovljene Galerije Domžale. Leta 2000 je galerija prešla pod okrilje KD Franca Bernika Domžale, ki ga je vodil Milan Marinič, prvi programski vodja je takrat bil Črtomir Frelih, takrat se je začela spet zelo aktivna galerijska dejavnost, 2009 je postala kustosinja Mojca Grmek, 2014 pa je vodenje prevzel domačin akademski kipar Jurij Smole.

V nadaljevanju je sledil še pogovor z akademskim kiparjem Boštjanom Kavčičem, ki je razstavil zanimive kamnite skulpture. Le-te je izdelal z brusilko, dletom ter kladivom. Bruslika, dleto in kladivo je bila posebna tema, ki jo je gost večera lepo predstavil. Še jih delajo, ampak veste, kipar se na svoje orodje naveže, pa na prah in hrup, ki ju z orodjem proizvaja, še zlasti če se, tako kot Boštjan Kavčič, počuti enega z orodjem in kamnom, ker je v tem srečen. Pogovor z avtorjem razstave je vodil akademski kipar Jurij Smole.

“Kamen, ta nem in strašno poln material je lahko poetičen, celo religiozen; hkrati predmet grobega napadanja kiparja ali kamnoseka. Ko avtorja odštejemo, ostane poetika oblike, stabilnosti in trajanja. Prav slednje je njegova najmočnejša komponenta, skoraj neskončno trajanje, kljubovanje silam in lahno sprejemanje oboževalca, ki mu spreminja in daje obliko ,” je ob od odprtju razstave v spremni besedi zapisal Jurij Smole. 

Kipar Boštjan se je v kamnu odločil za oboževanje oblike površine na dovršenih, mehkih in napetih volumnih. Gledalcu daje vtis, kot da hoče v vsakdanjem zenovskem opravilu – brazdanju kamnite površine –  ponazoriti vodo ali pa vzorec žameta, ki nas nehote navaja na toplino oblačil. Obleka je druga koža, kot je to tudi ta oblika kamnite površine. Grebeni odlomljene kamnine delujejo toplo in organsko, kljub strogi in urejeni strukturi, v napetih formah poudarjajo njihov potek in hkrati manjšajo težo kamnite mase. Z ničemer jih noče prekiniti ali zabrisati, ker jih potrebuje in prav njegovi kipi govorijo o daljnem nesporazumu med »finitom« in »non finitom«, ki sta tu postala eno – po navdihu in izbiri seveda, pa še brez nesporazuma povrhu. Poetične postavitve v skrbno premišljenih ambientih dajejo kipom še dodatno izrazno moč, ki je podprta še z mitičnimi imeni oz. metonimijami.

“V temelju je Boštjanov pristop h kamnu meditativen. Njegovi kipi so kontemplacija naravnih oblik, površine so posledice izjemno občutenega plesa s strojem, skozi katerega se kipar dotika kamna in vanj prodira – v Boštjanovem primeru – z najsubtilnejšimi koraki. Eleganca kamnitih oblik prekaša naravne, ki v primerjavi z njimi postanejo okorne in celo nedovršene. Postavljena pa je tudi peščena ura, kako deluje, pa je pokazal kar sam avtor razstave, ko je vzel leseni čep iz zgornje posode, je droben pesek počasi,v treh minutah odtekel v spodnjo kamnito posodo,” je v spremni besedi še zapisal Smole.

Na razstavi, ki jo lahko fizično občutite, če si jo boste prišli ogledati, boste deležni vsega prej opisanega, pa še vstopa v Minevanje tega časa, ki s svojo razbrazdano površino rezonira v kamnu.

Razstava bo odprta do 12. decembra 2019.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar