Vzhodna liturgija v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Domžalah

V petek smo vstopili v Teden molitve za edinost kristjanov, ki letos nosi naslov »Prizadevaj si za pravičnost, da boš živel«. Osrednji dogodek Tedna molitve za edinost kristjanov je v Domžalah potekal v soboto, 19.  januarja 2019, ko je v cerkvi Marijinega vnebovzetja potekala sveta maša po vzhodnem obredu. Sveta maša po vzhodnem obredu je nekoliko daljša, vendar polna petja in bogata po svoji sporočilnosti: ikone, kajenje oltarja, prepevanje … vse to nas dviguje k Bogu in nebeško liturgijo dela blizu ljudem.

Sveta maša se je začela ob 17.45 s pripravo mašnih darov, zato so verniki prišli že nekoliko prej, kot običajno. Maševal je prof. dr. Anton Štrukelj, somaševali pa so domžalski župnik mag. Klemen Svetelj, duhovni pomočnik Avguštin Klobčar in bogoslovec Peter Čemažar. Pri maši sta prepevala Moška vokalna skupina Adam Ravbar in Komorni zbor Limbar Moravče, ki ju je vodil zborovodja Tomaž Pirnat. Bogoslužje se je ves čas prepletalo s čudovitim petjem, ikone ali svete podobe so krasile kulise, bilo je obilo kadila, bogata simbolika ter globoka pobožnost pa sta pri navzočih ustvarjali doživetje nebeškega bogoslužja. Na tem izjemno bogatem duhovnem in glasbenem obredu se je začutila lepota bogoslužja in čaščenja Božje svetosti. Ikone na ikonostasih je postavil in napisal Franc Ovsec iz Gorjuše.

Pri obredu je prof. dr. Anton Štrukelj v zvezi s sveto mašo v vzhodni liturgiji dejal, da Katoliška cerkev zelo ceni ustanove, liturgične obrede in cerkvena izročila vzhodnih Cerkva. V teh vrednotah, slavnih po častitljivi starodavnosti, sije izročilo, ki prek očetov sega do apostolov in je del od Boga razodete in nedeljene dediščine vesoljne Cerkve. Vzhodno bogoslužje v slovansko-bizantinskem obredu, ki ga uporabljajo tudi katoličani, povezani z Rimom, je za nas priložnost, da zadihamo z obema polovicama pljuč, z vzhodno in zahodno, saj obstaja ena sama Kristusova Cerkev.

Osnovno obliko vzhodnega bogoslužja sta sestavila sveti Janez Zlatousti in sveti Bazilij Veliki in ga poimenovala tudi »nebeško bogoslužje«. Slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod, sozavetnika Evrope, sta to bogoslužje v 9. stoletju iz grščine prevedla v starocerkveno slovanščino. Pravoslavni kristjani in katoličani vzhodnega obreda še danes obhajajo bogoslužje v tem obredu. Prav je, da to častitljivo dediščino spoznavamo, cenimo in ohranjamo tudi mi. Kako je sestavljeno vzhodno bogoslužje? Ima tri glavne dele. Prvi del se imenuje »proskomidia«, to je prinašanje darov, ki se začne že 15 minut prej in poteka v tihoti. Spominja nas na Jezusovo skrito življenje v Nazaretu, ki je bilo že darovanje Očetu za naše zveličanje.

Drugi del, ki je podoben našemu besednemu bogoslužju, ponavzočuje Kristusovo javno delovanje in učenje. Duhovnik v številnih litanijskih prošnjah, na katere zbor odpeva z »Gospod, usmili se«, prosi Boga za mir in blagoslov vsemu svetu ter za razsvetljenje pri poslušanju božje besede. Pred berilom in evangelijem je »malivhod« z evangeljsko knjigo. Zbor takrat poje Jezusove blagre, po berilu pa alelujo z odpevom.

Tretji del je evharistično bogoslužje, ko obhajamo Kristusovo daritev na križu in slavimo njegovo zmagoslavno vstajenje. Po gorečih prošnjah je »veliki vhod« s prinašanjem darov. Medtem zbor poje kerubsko pesem, ki spodbuja vernike, naj odložijo vsako posvetno skrb in vredno sprejmejo Kralja vesoljstva. Sledi pozdrav miru, veroizpoved, hvalospev, svet, posvetilne besede in spremenjenje s klicanjem Svetega Duha (epiklezo), slavospev Bogorodici, očenaš in obhajilo pod obema podobama. Po sklepni zahvali zbor zapoje še mnogoletje vsemu vernemu ljudstvu. Medtem vsak vernik poljubi križ in na duhovnikov vzklik: »Kristus je med nami« odgovori: »Je, in bo!«

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar