Danes v nedeljo zjutraj, 27. marca 2016, smo Domžalčani iz vseh koncev in krajev prihajali na Goričico pred cerkev Marije Vnebovzete. Zvonovi so z melodijo, ki so jo ustvarjali vrli pritrkovalci, vabili farane na veselo Alelujo. Kristus je vstal. Tako se je še pred sončnim vzhodom zbrala velika množica vernikov, nosilcev bander in pevcev, da bi se udeležili vstajenjske procesije po ulicah okoli cerkve.
Velika noč je praznik dokončne velike zmage življenja. Velika noč je uresničitev sanj o večnem življenju, globokih sanj, ki se pojavljajo v vsakem človeškem srcu. Pa ne le zato, ker prazniki pri nas sovpadajo s prebujanjem narave, ampak zaradi Kristusove smrti in vstajenja.
»Odprimo svoja srca, vsaj malo špranjico v srcu, da posije žarek upanja skozi in nam pričara to velikonočno skrivnost…. Tako bomo lahko vsi delili mir, upanje in ljubezen z svojimi bližjimi ter prijatelji …", je ob največjem krščanskem prazniku med drugim dejal domžalski župnik mag. Klemen Svetelj.
S slovesnim petjem aleluje in vstalim Kristusom na čelu je procesija krenila na velikonočno jutro. Vstajenjska procesija je izpred cerkve krenila po ulicah mesta ter med slovesnim zvonjenjem in petjem vsem oznanjala Alelujo. Vstajenjska procesija je simbol vere, upanja in ljubezni, ki ne sme ostajati zaprta za stenami cerkve, ampak naj oznanja vsemu svetu: Kristus je vstal. Procesijo smo kot verigo dobrote, upanja in usmiljenja sestavljali ljudje. Veliki in mali, ženske in moški, preprosti in izobraženci, mladi in stari, ministranti, pevci, duhovniki, skavti, laiki …. Vsi. Procesija je bila veličastna, je bila Cerkev v malem. Udeleženci procesije smo simbol naroda, ki je svojo usodo zaupal v Božje roke. Veliko se nas je zbralo, mnogo tudi takih, ki v cerkev zaidejo le redko. Pa vendar, če bi jih vprašali, ali se čutijo kristjane bi odgovorili pritrdilno, saj je Velika noč tudi zanje znamenje upanja. Tega nihče, ki je vsaj malo veren, ne more zanikati. Procesija se premika, valovi, kot morje. Gre po začrtani poti. Tako je tudi simbol gibanja. Cerkev ni nekaj statičnega, kristjan v luči vstajenjske skrivnosti ne more in ne sme biti okameneli kip, ampak dejaven člen v verigi ljubezni, upanja in miru. Pripadnost vstajenjski skrivnosti ni zgolj sedenje v cerkvi vsako nedeljo, ampak je veliko več. Je dejavnost! In končno. Lepota procesije je v njenem veličastju. Počasi in dostojanstveno se premika, v premišljevanju in zavedanju. Ljudje smo praznično oblečeni, bandere vihrajo, nebo nad nami in pod nebom v duhovnikovih rokah sam vstali Kristus. Procesija je v tem pogledu simbol nebeške Slave!
In še molitev ob velikonočnem obedu:
"Dobri Bog!
Hvala ti za jutro, ko smemo biti zbrani ob velikonočnem zajtrku. Apostole si z vstajenjem razveselil in opogumil. Daj, da bo ta Velika noč tudi nas povezala in napolnila z upanjem, ob tem pa nam pomagaj, da ne bomo zanemarili tistih, ki so danes sami in utrujeni."
Vsem blagoslovljene in vesele Velikonočne praznike ter, kot je dejal Vstali Kristus svojim učencem: »Mir z vami, mir, ki ga ponesite in raztrosite daleč med svoje sorodnike, prijatelje in znance ter vse ljudi.«
