Vita Peterlin, čelistka: “Stopiti na oder je zame kot darilo”

26-letno čelistko Vito Peterlin iz Domžal glasba spremlja že vse življenje. Violončela se je učila na Glasbeni šoli Domžale pri prof. Almiri Hamidullini ter na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pri prof. Milanu Vrsajkovu, nato pa pri prof. Karmen Pečar Koritnik. Izobraževanje je nadaljevala na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pri prof. Julianu Arpu. V letu 2015 je bila pol leta na izmenjavi pri prof. Christianu Polteri v Luzernu, junija 2017 pa je v Gradcu z odliko diplomirala. Trenutno opravlja magistrski študij pod mentorstvom prof. Enrica Bronzija na Univerzi Mozarteum v Salzburgu. Letos jeseni se je Vita domačemu občinstvu predstavila v Kulturnem domu Franca Bernika, kjer je kot solistka nastopila z ruskim filharmoničnim orkestrom Klassika. Mlada glasbenica je glasbi predana s strastjo, stopiti na oder pa je zanjo darilo, da lahko igra za ljudi. Obenem razvija svoj stil, saj želi pokazati svoje prednosti.

Violončelo se je začela učiti pri osmih letih

Lahko bi rekli, da je bila glasba Viti položena že v zibelko, saj je bila z njo obkrožena že od malih nog. To pa predvsem zaradi tega, ker je njena mama igrala klavir, prepevala pa ji je tudi pesmice. Čeprav takrat še ni bila v stiku s klasično glasbo, ki je danes stalnica njenega glasbenega delovanja, pa nam zaupa, da je pri petih letih začela trenirati umetnostno kotalkanje, ki ji je priraslo k srcu, saj ji je bilo zanimivo plesati po glasbi. Njena želja je bila, da bi se učila igrati kitaro, vendar jo je ravnatelj glasbene šole prepričal, da naj poskusi nekaj, česar se ne more sama naučiti. Vita pravi, da za violončelo rabiš posluh in ritem, kar so na sprejemnih izpitih opazili tudi učitelji. »Pravo veselje do igranja sem dobila, ko sem se začela učiti pri mentorici prof. Almiri Hamidullini,« pove Vita, ki se je violončelo začela učiti pri osmih letih.

Močne sanje so bile motiv, da se je odločila za glasbeno pot

Po zaključku osnovne šole je bila pred njo težka odločitev, saj se je morala odločiti, kaj bo počela v življenju. Z enako strastjo se je namreč od malih nog ukvarjala s kotalkanjem in igranjem violončela. »To je bila zelo težka odločitev. Še tri mesece pred sprejemnimi izpiti na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani nisem vedela, kaj točno bom. Sem pa imela zelo močne sanje, kar je bil motiv. Sanjala sem, da igram pred občinstvom, ob tem pa sem se zelo dobro počutila,« mi zaupa Vita, ki obenem prizna, da je zelo dobro, da imaš že kot otrok več interesnih dejavnosti, s katerimi si izoblikuješ delovne navade. Je bil pa njen motiv, da je med dvema opcijama izbrala prav glasbo tudi ta, da se z njo lahko ukvarjaš vse življenje, česar pa pri športu ni mogoče. Se pa s športom zelo rada ukvarja še danes. Največkrat teče, saj med tekom lahko premišljuje, zelo rada pa pleše tudi salso, kjer se sprosti.

Na študij je odšla v Gradec

Vita si nikoli ni predstavljala, da bo postala profesionalna glasbenica, je bila pa v njej ves čas želja, da se to njeno veselje z glasbo nadaljuje. In seveda se je. Po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih je šolanje nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, in sicer pri prof. Milanu Vrsajkovu, nato pa pri prof. Karmen Pečar Koritnik. Izobraževanje je nadaljevala na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pri prof. Julianu Arpu. V letu 2015 je bila pol leta na izmenjavi pri prof. Christianu Polteri v Luzernu, junija 2017 pa je v Gradcu z odliko diplomirala. Trenutno opravlja magistrski študij pod mentorstvom prof. Enrica Bronzija na Univerzi Mozarteum v Salzburgu. Tja se vozi iz Gradca, in sicer ali vsak teden ali pa na štirinajst dni. Ker tudi njen domači kraj, kamor se vedno rada vrača, kolikor le dopušča čas, ni blizu, obenem pa nastopa širom po Evropi, Vita veliko časa preživi v avtomobilu. Pravi, da so vožnje zanimive, saj tako spoznaš veliko ljudi, obenem pa izveš različne življenjske zgodbe: »Spoznaš nove ljudi in nato marsikdo pride še na tvoj koncert«.

V Gradcu je prisotna zelo močna delovna atmosfera

Seveda me je zanimalo, koliko časa na dan porabi za vaje. Pravi, da od pet do šest ur. V Gradcu, kjer je že osmo leto, je njen delavnik v času študija potekal od jutra pa vse do večera. Sem ter tja je našla čas za druženje, šport … Mi pa zaupa, da je v Gradcu prisotna zelo močna delovna atmosfera. Na kupu je ogromno število glasbenikov iz vseh vetrov, samo iz Slovenije jih je po besedah Vite vsaj osemdeset. To je tudi neke vrsta motivacija. Prav tako je po njenih besedah veliko večja izbira predmetov, tako da se lahko odločiš za več smeri, obenem pa je študij zelo kvaliteten. »Tu je več ljudi iz različnih kultur. V Sloveniji študirajo večinoma Slovenci, v Avstriji pa je vse bolj internacionalno. Tudi profesorji pridejo iz vsepovsod.«

Violončelo se ji zdi eden najlepših inštrumentov

Na moje vprašanje, zakaj violončelo, mi Vita odgovori, da se ji zdi eden najlepših inštrumentov: »Obseg violončela je tolikšen kot človeški glas. Zame je glasba nekaj, da se lahko izražam brez besed. To je fino, ker se z besedami včasih ne da opisati kakšnih občutkov, z glasbo pa se to da izraziti zelo dobro. Čelo se mi zdi perfektna izbira.« Za svoj violončelo – tega, ki ga uporablja zdaj, je kupila pred dvema letoma –, pravi, da je njen partner, saj gre vedno z njo in tudi ostane z njo. Zaupa mi, da ne zna živeti brez njega, kar je po eni strani logično, saj že osemnajst let igra na ta inštrument: »Enostavno se je zakoreninil v meni. Čeprav pridejo kdaj trenutki, ko bi človek lahko počel kaj drugega. Ampak treba se je žrtvovati. To je stil življenja in ga imamo glasbeniki radi. Če človek dela nekaj z veseljem, vse lepo steče. Na to ne gledam kot na obveznost.« Prizna pa, da je glede na velikost in težo – s kovčkom tehta šest kilogramov –, zelo nepraktičen za potovanja.

Stopiti na oder je zanjo darilo

Po besedah moje sogovornice vadba sicer ni najlepši del, ampak je najlepši del trenutek, ko stopiš na oder, ko se zavedaš, da je za teboj veliko truda in da vse to zdaj lahko pokažeš ljudem. »Stopiti na oder je zame darilo, da lahko igram za ljudi. Kadar je publika zadovoljna in pa, če kdo potoči kakšno solzo, je to najlepše, kar lahko daš, saj se je glasba dotaknila ljudi in v njih zbudila kakšne občutke, ki jih drugače ne bi. Glasba je nekaj, kar lahko posameznik doživlja subjektivno,« obrazloži Vita.

Ni vedela, da s seboj prenaša violončelo, ki je bil vreden kar pol milijona dolarjev

Tako kot pri vseh stvareh je treba včasih tudi malo improvizacije, sploh v primerih, če pride do kakšne nevšečnosti. Za glasbenika je najhuje, če se kaj takšnega pripeti med nastopi. Čelisti igrajo dolge skladbe tudi po štirideset minut, in to brez besedila, zato se je ob kakšnih neprijetnostih treba prilagoditi. To ji ne dela težav, saj je dovolj iznajdljiva, svoje pa dodajo tudi njene izkušnje. Sva se pa s sogovornico dotaknila njene najbolj prijetne stvari, ki jo je doživela do zdaj. Zaupa mi, da se ji je to pripetilo v New Yorku, kjer je dobila priložnost, da igra v Carnegie Hallu. Ker mora, če se na pot odpravi z letalom, kupiti karto tudi za violončelo, se je z organizatorji dogovorila, da ji bodo tam posodili violončelo: »Ko sem prišla tja in preizkusila čelo, ki so mi ga dali za preizkus, je tja prišla organizatorka, ki je slišala, kako igram, zato mi je rekla, da imajo zame posebno čelo in da naj ga poskusim. Ko sem pozneje izvedela, koliko je bilo vredno to glasbilo – bil je od znanega francoskega proizvajalca –, me je skoraj kap. Stal je namreč pol milijona dolarjev. Jaz sem pa še okrog hodila z njim. To je bila res filmska izkušnja. Tam sicer ne bi živela, je bila pa življenjska izkušnja fenomenalna, saj sem sem lahko glasbeno udejstvovala. Najbolj mi je v spominu ostalo muziciranje v tej veličastni dvorani.«

Za podporo je hvaležna družini in bližnjim, saj se zaveda, da se brez podpore ne moreš razvijati

Vita se tudi dobro zaveda, da bi bila njena pot brez podpore družine in bližnjih veliko težja. Zelo jim je hvaležna za vso podporo, ki ji jo nudijo, in za vse razumevanje. »Poleg tega, da moraš sam vložiti veliko truda, je vse skupaj tudi velik finančni zalogaj. Izobraževanje je drago. Brez podpore se namreč ne moreš razvijati. Verjamem, da je veliko talentiranih glasbenikov, ki pa nimajo podpore, zaradi česar se ne morejo razvijati. V mojem primeru, saj ne prihajam iz glasbene družine, je to nekaj novega. Da prideš v ta krog, je še večje zadovoljstvo. Nato se ta krog veča,« obrazloži Vita. Ker je glasbenica s srcem in dušo in ker uživa v nastopih, ji je v zadovoljstvo igrati vsepovsod, saj na ta način spoznava nove ljudi. Obenem spoznava drugačen način življenja ter kako drugje ljudje doživljajo glasbo. Prizna pa, da je najlepše igrati doma, pred domačim občinstvom, kjer vidi znane obraze, družino …

Letos kot solistka nastopila z Ruskim komornim filharmoničnim orkestrom Klassika

S sogovornico se dotakneva tudi projekta Klassika, v okviru katerega se je skupaj z Ruskim komornim filharmoničnim orkestrom Klassika ter še z dvema solistoma, Majo Gombač in Simonom Petkom, predstavila tudi domačemu občinstvu, saj je koncert v začetku oktobra potekal tudi v Kulturnem domu Franca Bernika. »Za sodelovanje v tem projektu me je kontaktiral organizator, s katerim sva se tudi dobila na sestanku, po katerem se je odločil, da bi me imel v tem projektu za solistko. Povprašal je še Majo in Simona, tako da smo se mi trije kmalu nato povezali. To je bilo tudi prvič, da je združil slovenske solite, vsem trem pa je bilo v čast, da nas je izbral,« je o poti, ki jo je pripeljala v projekt Klassika, povedala Vita. Ob tem je dodala, da je igranje z orkestrom, kjer nastopa kot solistka, posebna izkušnja, saj je več različnega zvoka, do zdaj pa je z orkestri kot solistka igrala že večkrat: »Tako velika kvota inštrumentov nas spremlja, da pride do neke posebne simbioze. Poseben občutek je biti skupaj na odru s toliko glasbeniki in igrati kot solist.«

Nagrade s tekmovanj so potrditev, da je na pravi poti

V času šolanja se je redno udeleževala državnih in mednarodnih tekmovanj, kjer je prejela številne nagrade. Pravi, da je posamezna nagrada del njenega izobraževanja in motivacija za naprej. Ni nekaj materialnega, ampak en korak višje v glasbenem svetu. Predvsem pa to, da gre v pravo smer in neka potrditev še od ostalih, da je na dobri poti in da mora tako nadaljevati. Svoje znanje bi rada prenesla na mlajše čeliste Prejšnje leto je Vita vpisala še pedagoški študij v Gradcu, saj bi rada svoje znanje prenesla na mlajše čeliste. Se pravi, da se v prihodnosti poleg nastopanja v solo in komornih zasedbah, vidi tudi na pedagoškem področju. Seveda si želi tudi novih ciljev, ki bodo prihajali sproti, predvsem pa želi ostati kreativna in iskati nove stvari. Predvsem v smeri, da ljudi pritegne in pridejo na koncert in da se družba še naprej lahko kulturno izobražuje.

V prvi vrsti je potrebna ljubezen do glasbe, vztrajnost in veliko žrtvovanja

Vsem tistim, ki bi se želeli ukvarjati s klasično glasbo, Vita svetuje, da je v prvi vrsti treba imeti ljubezen do glasbe, pomembna pa je tudi vztrajnost. Seveda je potrebno veliko žrtvovanja. »Ne morem recimo za pol leta kam, ne da bi s seboj vzela inštrumenta. Vedno te spremlja. Po drugi strani pa je za mlade zelo potrebna motivacija in pa kakšne metode uporablja predavatelj, da mladega glasbenika ne zatre. Meni je moja učiteljica vlila ljubezen do glasbe. Predvsem, da sem šla z veseljem sama vadit. Prav tako imajo pri majhnem otroku zelo velik vpliv starši,« obrazloži moja sogovornica, ki mi zaupa še, da je na odru pomembna tudi eleganca, za to pa poskrbi z ustreznimi oblekami, ki so prav tako del nastopa in zato skrbno izbrane. Morajo biti pa tudi udobne.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: arhiv Vite Peterlin