Večer ljudskega izročila: Dušica Kunaver o Karlovškovi zbirki naslikanih pripovednih podob
V ponedeljek, 20. aprila 2015, je v Menačenkovi domačiji v Domžalah potekal večer ljudskega izročila z Dušico Kunaver. Pripovedovala nam je o zbirki bajeslovnih zgodb Domžalčana Jožeta Karlovška (1900–1963), ki je naslikal okrog petdeset podob na temo slovenskega bajeslovja. Tokrat je Dušica Kunaverjeva predstavila izbor: Kamniško Veroniko, Kralja Matjaža, Kurenta, Kresnice, Kačjo kraljico in druge …
Obiskovalce je najprej pozdravila kustosinja Menačenkove domačije Katarina Rus Krušelj ter nato predstavila Karlovškovo zbirko ter gostjo večera Dušico Kunaver, ki je zatem pripovedovala o bajeslovnih bitjih in kako je do njih sploh prišlo pri kmečkem človeku.
"Sporočila ljudskih pripovedk so edina sporočila iz preteklosti, edina sporočila o miselnosti naših prednikov, ki so si bili enaki z ostalim svetom – pogovarjali so se z reko, z živalmi. Na moji poklicni poti, za katedrom, pa sem spoznala, kako malo naša mladine ve o domačih vrednotah in kako zavzeto prisluhne domačim pesmim, pripovedim, šegam in pregovorom. Zelo veliko se o šegah naučim v domovih za ostarele, kjer pogosto predavam. Tam so danes zadnji kosci s koso, zadnje žanjice s srpom in zadnji mlatci s cepcem. Čez pet do deset let bo z njimi umrlo življenje starosvetne slovenske vasi, ki je ohranila naš narod skozi tisočletja", pravi Dušica Kunaver.
Zaradi tega spoznanja je začela sistematično zbirati gradivo iz slovenskega ljudskega slovstva, vendar brez misli, da bi ga kdaj objavila. Ker pa se je v tem času nabralo toliko gradiva in na stotine izpisov iz knjig se je odločila svoje delo z lističev razvrstiti v različne knjige in ga tako tudi objaviti. Gradiva je bilo toliko, da ni vedela, kje začeti in kako ga razdeliti po tematikah. Na koncu se je odločila za razpored gradiva glede na osnovne elemente ljudskega izročila: voda, kruh, les in kamen.
Za zbiranje ljudskega gradiva jo je navdušil njen oče s svojim življenjem, ki je bilo "življenje borca za svobodo naše dežele". Poleg pripovedk zelo intenzivno zbira tudi šege letnega kroga od januarja do decembra in življenjskega kroga od rojstva do smrti. Kot zbiralka ljudske dediščine ter kot avtorica ali soavtorica je izdala, večinoma v samozaložbi, več kot devetdeset knjig o naslednjih vsebinah: slovensko ljudsko izročilo, anglistika, pedagogika in alpinizem. Med drugim je avtorica zbirke Pod lipo domačo, v kateri je doslej izšlo več kot 20 knjig.
Jože Karlovšek se je rodil leta 1900 v Šmarjeti, umrl pa leta 1963 v Domžalah. Leta 1923 je maturiral v Ljubljani in postal stavbenik. Jožeta Karlovška štejemo med pomembne proučevalce slovenske ljudske ornamentike, med narodopisce, stavbenike in likovne ustvarjalce. Po stroki je bil Jože Karlovšek gradbenik, na njegovo dekorativno slikarstvo pa je verjetno vplival tudi Maksim Gaspari. Napisal je številne knjige in strokovne članke o ornamentiki in stavbarstvu, v Ljubljani pa je po vojni poučeval na srednji gradbeni šoli. Uveljavil se je kot zbiratelj povedk. Napisal je več razprav in knjig. Jože Karlovšek ni ostal le zbiralec ljudskega blaga in proučevalec, temveč je iz pridobljenega znanja tudi sam ustvarjal. Vseh podob na temo slovenskega bajeslovja in pripovedk je naslikal okoli petdeset. V rojstni vasi Šmarjeti mu je posvečen bronasti kip, ki je delo akademskega kiparja Borisa Prokofjeva.
