Prenos polnočnice iz cerkve Marijinega rojstva na Homcu

Obhajamo sveti večer, ko se po običaju pri skupni večerji zbere vsa družina. Še pred tem se okrasi božično drevesce, postavi jaslice, pokropi in s kadilom pokadi stanovanje. Po tradiciji nato sledi še polnočnica, na kateri se verniki spominjajo Kristusovega rojstva. Njegovo rojstvo bodo s polnočnicami obeležili skorajda v vseh slovenskih cerkvah, tudi v cerkvi Marijinega rojstva na Homcu, od koder bomo polnočnico v živo prenašali na našem portalu ter tudi na naših socialnih omrežjih.

Polnočnice imajo vedno poseben čar. Že ime pove, da se slovesna maša prične ob polnoči, na njej pa se slavi rojstva Jezusa Kristusa. Po tradiciji je maša slovesna, z obveznimi božičnimi pesmimi in to je tisto, kar človeka ne pusti ravnodušnega. Zato je prisotnost na takšnem slavju vedno nekaj posebnega, človeka pa obogati in mu vlije novih moči.

Za vse, ki se letošnje polnočnice ne boste mogli udeležiti, bomo na našem portalu pripravili prenos polnočnice v živo iz cerkve Marijinega rojstva na Homcu, ki jo bo vodil župnijski upravitelj Gašper Mauko. S prenosom v živo pričnemo že ob 23. uri, ko se bo pričel poseben božični program, ki ga bodo pripravile različne skupine, ki delujejo v župniji Homec. Vabljeni k ogledu prenosa! Polnočnico si bo na našem portalu možno ogledati tudi kasneje!

Za uvod v praznike in v polnočnico si preberite božično zgodbo – misel, ki jo je napisal Gašper Mauko, župnijski upravitelj župnije Homec.

Mihaelove sanje

Majhen deček je obiskal svojega starega očeta, ko je ta ravno rezljal mogočne figure za jaslice. Nekatere od njih so že stale dokončane na mizi. Deček je sedel k dedku in ga tiho opazoval. Toda, ker je bil utrujen, je čez čas naslonjen na rob mize zaspal. Sanjalo se mu je, kako so vse postave na mizi oživele. Zelo je bil začuden, ko je ugotovil, da se lahko z njimi celo pogovarja. Še več: pastirji, kralji, Marija in Jožef niso bili več majhni in on sam nič več velik, temveč je hodil sredi med njimi, kakor eden izmed njih. Tako je skupaj z njimi vstopil v betlehemski hlevček. Približal se je jaslim in se zazrl v Božje Dete, Dete pa je pogledalo njega … Nenadoma je Mihaela prevzela čudna tesnoba in solze so mu stopile v oči.
“Zakaj jokaš?” ga je vprašalo Dete Jezus.
“Ker ti nisem ničesar prinesel.”
“Jaz pa bi vseeno rad kaj imel od tebe,” je nadaljeval pogovor otrok v jaslih.
Deček je zardel od veselja. “Vse, prav vse, kar imam, ti podarim,” je jecljal …
“Tri stvari bi rad od tebe,” reče Jezus.
“Moj novi plašč,” mu skoči v besedo deček, “mojo malo lokomotivo, mojo knjigo – tisto z mnogimi slikami?”
“Ne,” odvrne Dete Jezus, “vsega tega ne potrebujem. Nisem prišel zato na svet. Od tebe želim nekaj drugega.”
“Kaj torej?” ga vpraša deček radovedno.
“Podari mi tvojo zadnjo šolsko nalogo,” odgovori Jezus tiho, da ga nihče drug ne bi slišal.
Tedaj se Mihael prestraši. “Jezus,” je zastokal ves v zadregi … Čisto k jaslim se je sklonil in zašepetal: “Tam je vendar učitelj napisal nezadostno oceno.”
“Saj, ravno zato hočem imeti to nalogo.”
“Toda zakaj?”
“Mihael, vedno mi prinesi vse tisto, kjer spodaj piše: nezadostno. Mi lahko to obljubiš?”
“Zelo rad,” mu odvrne deček.
“Toda od tebe hočem še drugo darilo.”
Deček ga je ves nemočen gledal, Otrok pa je nadaljeval: “Tvoj lonček za mleko.”
“Toda tega sem vendar danes razbil!”
“Vedno mi prinesi vse to, kar si v življenju razbil in polomil, da bom lahko spet zacelil. Mi lahko daš tudi to?”
“To je težko … Mi boš pomagal pri tem?”
Jezus mu prikima in se mu nasmehne: “Še tretja želja, Mihael! Sedaj mi prinesi še odgovor, ki si ga dal mami, ko te je vprašala, kako se je lonček za mleko razbil.”
Zdaj je deček nasloni čelo na rob jasli in bridko zajokal: “Rekel sem …” je hlipajoč izdavil, “… mami sem rekel, da se je lonček prevrnil, toda …, toda v resnici … sem ga v jezi nalašč zabrisal po tleh.”
“Mihael, vedno mi prinesi tudi vse svoje laži, svoje kljubovanje, vse hudo, ki si ga storil … Če mi boš vse to dal, ti bom pomagal. Sprejel te bom v tvoji slabosti, ti vedno znova odpustil in ti pokazal pravo pot. Dovoliš, da ti to podarim?”
In deček je poslušal, gledal in strmel …

Tudi mi strmimo nad božično skrivnostjo, nad nedoumljivostjo rojstva Boga v telesu človeka. Odrešenik je rojen. Njegovo rojstvo zbuja veselje in upanje. Vsak Božič nas vključuje v brazdo odrešenja, pošilja in vabi na pot luči, dobrote in poštenja, daje novih moči za duhovne vzpone in za vztrajno kljubovanje silam teme v nas samih in okrog nas.

Luč svete noči hoče razsvetliti mojo, tvojo in našo noč, hoče prebuditi zaupanje in hvaležnost. Naša osebna stiska se sicer na zunaj ne bo spremenila, toda eno je gotovo: zavest, da v stiski nisi sam, da imaš nekoga, ki mu lahko zaupaš, je velikanska opora, da ne obupaš. In božična noč nam prinaša enkratnega prijatelja, življenjskega spremljevalca in dobrotnika. Zato se ne bojmo in ne klonimo v še tolikšni preizkušnji!

»Danes se vam je rodil Odrešenik« (Lk 2,11). To veselo in odrešujoče oznanilo naj nam vliva poguma in moči ter nas spodbuja k zvesti hoji v Božji svetlobi. Božična noč je prečudovit Božji dar. Naš pisatelj Ivan Pregelj jo je takole opisal: »To je noč neizmerne lepote. Kolikor je src po slovenski domovini, toliko pesmi se ti je pelo; kolikor je rosnega biserja na pomladni trati, toliko solza nebeškega veselja je prejokalo to noč ljudstvo pod Triglavom. V teh dremotnih večernih urah so pozabljene skrbi in bridkosti. En večer odtehta breme leta in let, kapljica nebeške usmiljenosti pogasi strahove jeze in madeže preteklosti. Vsa zemlja je Betlehem, vsi ljudje smo otroci. O Bog, kaj bi počeli sinovi slovenske matere, da nimajo svojega Božiča, svoje polnočnice, svojih jaslic, svojih božičnih pesmi, svojega upanja v Novorojenega, Večnoživega – kaj bi počeli brez Boga.« Res, le kaj bi brez Boga, brez njegove vsepresegajoče dobrote in ljubezni, ki se nocoj očetovsko sklanja k nam in nas kliče, da se podamo na pot življenja opremljeni s to veselo novico.

Blagoslovljen Božič!

Gašper Mauko, župnijski upravitelj župnije Homec

Foto: Toni Iglič, arhiv domžalca; Video: domžalec/HDV Studio