V spomin na slovenskega skladatelja in dolgoletnega domžalskega župnika Matije Tomca

8. februar za domžalsko župnijo ni samo kulturni dan v spomin na pesnika Franceta Prešerna, ampak je to tudi dan smrti skladatelja in dolgoletnega domžalskega župnika Matije Tomca, ki je umrl pred triintridesetimi leti, 8. februarja 1986. 10. februarja 1986, dva dni po njegovi smrti, so bile v domžalski cerkvi pogrebne slovesnosti, ki sta jih opravila takratni nadškof dr. Alojzij Šuštar in škof dr. Stanislav Lenič, oba Tomčeva učenca v Zavodu sv. Stanislava.

V spomin na profesorja Matija Tomca in v počastitev kulturnega praznika je v nedeljo, 10. februarja 2019, v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Domžalah potekala sveta maša, ki jo je daroval Avguštin Klobčar, duhovni pomočnik v župniji Domžale. Da je sveta maša zazvenela še bolj slavnostno, je poskrbel Mešani pevski zbor župnije Domžale, ki je na koru pod taktirko zborovodkinje Ksenije Kozjek in ob spremljavi organista Janeza Kozjeka zapel nekaj Tomčevih pesmi.

Po sveti maši je zbor v sodelovanju z organistom Anžetom Kozjekom, pripravil še krajši kulturni program, ki se je odvijal pred oltarjem cerkve. Ker je letos tudi 55 let od smrti Franca Ksaverja Meška, pisatelja in župnika, je beseda nanesla na njegovo življenje in delo, ki ga je predstavila Marjeta Likar.

»Franc Ksaver Meško je zgled širokosrčnega človeka in prepričljivega pisatelja in župnika, ki je bil vedno prežet z ljubeznijo do vsega lepega, resničnega, dobrega, poznal je izbran občutek za besedo, naravo in ljudi. Rodil se je 28. oktobra leta 1874 v Ključarovcih blizu Ormoža in je dočakal skoraj devetdeset let. Franc Ksaver Meško je umrl v Slovenj Gradcu 11. januarja 1964, pokopan pa je pri sv. Roku na Selah pod Uršljo goro. Tako letos mineva 145 let od pisateljevega rojstva in 55 let od njegove smrti. Prav je, da se ga spomnimo in spominjamo s spoštovanjem in tiho blagostjo, ki mu je bila vedno pri srcu in se je izražala v dobrotnih dejanjih,« je zbranim o Francu Ksaverju Mešku povedala Marjeta Likar.

V nadaljevanju je Jure Mikeln prebral črtico iz Meškovih knjižnih del, kulturni program pa je z besedami o Matiji Tomcu povezoval Janez Kozjek. Kulturni program je zbor zaključil  z pesmijo »Teče mi teče vodica«, nato pa so skupaj odšli še do groba Matije Tomca in Franca Bernika, ki imata skupno počivališče na starem domžalskem pokopališču, takoj desno za vhodom. Tam je potekal še krajši kulturni program, ki so ga pripravile pevke in pevci Mešanega pevskega zbora župnije Domžale. Andrej Svete, duhovni pomočnik v župniji Domžale pa je ob skupni molitvi s farani, ki so se udeležili maše in kulturnega programa ter pevci, na koncu tudi blagoslovil grob.

Pokojni prof. Matija Tomc ima izredne zasluge za cerkveno in liturgično petje in glasbo, zlasti še v prenovi liturgije po drugem vatikanskem cerkvenem zboru. Ni cerkve na Slovenskem in tudi ne cerkvenega pevskega zbora v Sloveniji, tudi organista ni, ki ne bi poznal Tomčevih skladb. Skoraj ni kraja, kjer ne bi odmevala Tomčeva pesem, ne samo v Sloveniji, temveč tudi med našimi zamejci in med Slovenci po svetu, ki jih Tomčeva pesem povezuje še danes. V svojih skladbah cerkvenega in svetnega značaja bo pokojni Matija Tomc še dolgo živel. Njegov življenjski opus je izredno bogat. O njem so že in bodo še strokovnjaki izrekali svoja mnenja in svojo sodbo. Lahko pa že danes trdimo, da je njegovo glasbeno delo bistveni sestavni del slovenske glasbene kulture. Bogate darove, ki jih je pokojni Matija Tomc prejel ob svojem rojstvu od Stvarnika, je razvijal z vztrajnim delom in v tesni povezavi z izročilom slovenskega naroda. Še več, danes je povsem jasno, da je bil Matija Tomc izjemen skladatelj, eden največjih slovenskih skladateljev 20. stoletja.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar