V Menačenkovi domačiji so izdelovali cvetnonedeljske butarice
Cvetna nedelja, imenovana tudi kot oljčna nedelja, je krščanski praznik v spomin Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem. Tradicija izdelovanja butaric oziroma v šope povezano zelenje se je ohranilo vse do danes. Slovenija je pri tem nekaj izjemnega, saj zaradi kulturne in geografske pestrosti na tako majhnem prostoru najdemo različne, tako po izgledu in sestavi, kot tudi po imenu, cvetnonedeljske butarice.
V Menačenkovi domačiji so v soboto, 1. aprila 2017, izvedli tečaj izdelave cvetnonedeljskih butaric. Na cvetno nedeljo, ki se nezadržno približuje, saj je že naslednji teden, bodo v cerkvi Marije Vnebovzete v Domžalah jutranjo sveto mašo začeli zunaj pri kapelici ter se nato v sprevodu z butaricami podali v župnijsko cerkev. Ta dan se namesto evangelija posluša zapis Jezusovega trpljenja – pasion. Pri sveti maši ob 10.00 ter ob 11.30 bodo pasion zaigrali člani družinske kateheze. Popoldne ob 15.00 bodo imeli še križev pot, ki ga pripravljajo člani odraslega pevskega zbora. Lepo vabljeni, da ta dan počastimo Jezusa ob njegovem slovesnem prihodu v Jeruzalem!
Mentorice Društva rokodelcev-rokodelski center Moravče, Branka Bizjan, Manca Brodar in Marija Šmidovnik, so si že doma narezale veliko leskovih šib, vrbja, brina, pušpana, ciprese, ter raznih rož, da so lahko začeli izdelovati butarice. Prijavilo se je namreč dvaindvajset odraslih in otrok, ki so po uvodnih besedah Branke Bizjan o tem, zakaj in čemu se izdelujejo cvetnonedeljske butare, poprijeli za delo in z dodajanjem plasti na plasti devetih lesov, so kar hitro butarice začele dobivati obliko. Na koncu so še vse lepo povezali z zelenim krep papirjem, pridodali rože iz krep papirja in nastale so izredno lepe butarice. Vsak si je izdelal eno, nekateri tudi dve, različnih velikosti in različnim vrstnim redom povezanega lesa. Še najbolj so uživali otroci, saj so s pomočjo mamic izdelali prelepe butarice.
V Sloveniji ni kraja, kjer na cvetno nedeljo ne bi nosili k blagoslovu šopov in snopov spomladanskega zelenja. Evangelijski dogodek podoživljajo tako, da pripravijo oljčne veje in drugo zelenje. Na nekaterih vaseh zelenje za blagoslov še danes pripravljajo doma. Način kako ga sestaviti se prenaša iz roda v rod in tradicija je ponekod tako močno zakoreninjena, da je celo določeno iz katerega grma smejo vzeti kakšno vejo.
Oljčne vejice in preprosti šopki ali majhne butare meščanov se težko primerjajo z butarami na kmetih. Te so bile vedno zajetne, visoke in težke, da so jih morali včasih v cerkev prinesti z naramnicami na hrbtu, ali pa so bile tako dolge, da jih je moralo nositi več fantov, ki so jih komaj spravili skozi cerkvena vrata. Kmetje so potrebovali velike butare zato, ker so jih po blagoslovu doma razdrli in »žegnan les« razdelili na nešteto krajev, kjer naj bi jim varoval imetje in pridelek. Butare pa niso bile velike zgolj zato, ker so njihov »žegen« uporabili za omenjene zadeve, ampak tudi zato, da so se z njimi postavljali ali celo tekmovali. Postavljali so se pred sosedi, fantje med sabo in pred dekleti, ena vas je tekmovala z drugo vasjo.
