V les je vrezal stare spomenike besed

Knjiga Čarni svet mojih prabesed ta čas še diši po tiskarski barvi. Je torej nova in v njej domžalski upokojeni novinar, publicist, zbiratelj vseh mogočih stvari in največji poznavalec zgodovine slamnikarstva Matjaž Brojan s sliko in besedo predstavlja svoje življenjsko delo.

Matjaž je namreč tudi odličen rezbar, poznavalec lesa, nožičev in dlet, materialov torej, s katerimi je v bogastvo lipovih dreves vrezal prve zapise v slovenskem jeziku. To so Brižinski spomeniki in Stiški rokopisi, Rateški oziroma Celovški rokopisi, poleg tega še Trubarjeve misli z naslovne strani njegovega Abecedariuma, Prešernova Zdravljica, nato še skromen, a še kako pomemben zapis Osti jarej, pridige Janeza Svetokriškega in še kaj.

»Rezbarstvo, podobarstvo in pozlatarstvo so bili nekoč poklici, ki so se postavljali ob bok še bolj čislanim sposobnostim antičnih umetnikov, delujočih na področju slikarstva in kiparstva,« uvodoma pove Matjaž. »Njihove veščine, umetniško izrazno moč in voljo do potankosti izmojstrene sposobnosti izraziti v barvah, kamnu in lesu lahko – še dolga stoletja potem, ko so bile ustvarjene –, evropski človek najde in občuduje v množici cerkva, galerij in fasad, javnih in zasebnih zbirk ter še kje, kjer njihova umetniška izrazna moč z izdelki rok in duha kljubuje stoletjem in tisočletjem. Tudi Slovenci smo se že z mnogimi rezbarji in pozlatarji priključili vsem tistim umetnikom, ki so z dletom v roki skušali na svoj način prispevati delež v sakralno umetnost po slovensko, opremljati cerkve in druge narodove objekte z rezbarjenim pohištvom in na ta način uveljavljati rezbarsko umetnost na tleh nekdanje Kranjske, sedanje Slovenije.«

Brižinski spomeniki od blizu. (Foto: Primož Hieng)

Matjaž Brojan spregovori tudi o odnosu do lesa: »Nikoli v mladih letih – ko je bila glava polna misli na šport, prosti čas v naravi, plavanje, nogomet, potapljanje in vse ostalo, kar mi je ob siceršnjem prebiranju knjig izpolnjevalo mojo mladost –, nisem pomislil, da bom kdaj pozneje dobesedno in popolnoma predan lesu, njegovim strukturam, mehkobi, smoli in vsem drugim kemijskim esencam, ki v njem počivajo.«

Potem se mu je zgodilo na pragu srednjih let, da mu je usoda porinila v roke lesene čoke, debla, štore in vsakršne kose lesa, iz katerih je potem začenjal z dleti izvabljati oblike in podobe, ki so se mu zdele lepe in vredne oblikovanja. »Množica lesenih izdelkov, ki je izšla izpod mojega dleta, je postala velika, z razstavami sem mnoge teh lesenih stvaritev skušal predstaviti tudi domžalski in drugi javnosti,« pravi Matjaž. »Omenjena rezbarska dejavnost me je izpolnjevala ob mojem novinarskem delu in je postala uresničenje vsega, kar sem bil avtorsko v konkretnem času sposoben dati od sebe. Izpolnil sem kar nekaj zamisli, ki mi jih je navrglo iskanje izraznih možnosti v lesu.«

Del Stiškega rokopisa. (Foto: Primož Hieng)

Potem ko je pred mnogimi leti, natanko 1980., našel kos velikega topolovega štora, v njem zagledal več izboklin, to je grč, in vboklin, kar so špranje v lesu, ter prepoznal obliko obraza, ga je neka nedoumljiva sila povabila, naj iz tega lesenega kosa napravi in ustvari nekaj več. »Pridobil sem si nekaj ravnih dlet, les vpel v mizarsko mizo in začel,« pojasnjuje Brojan. »Iz grč so počasi nastajale oči, iz največje špranje so se raztegnila usta v širok, režeč smehljaj in kar naenkrat me je z delovne površine opazoval čuden obraz. Nenavaden spak me je gledal in opazoval v početju, ki mi je sčasoma postalo ljubo.«

V tem trenutku se je začelo za njegovo življenje nekaj pomembnega, lotila se ga je sla ustvarjanja v lesu, z lesom in iz lesa, sla, ki ga drži še vsa ta dolga desetletja druženja v tem lepem in toplem materialu. Pobrskal je po literaturi in ugotovil, da so ravno to, kar mu je usoda menda namenila za njegov prvi izdelek, počeli že davni narodi, afriški pa počnejo še danes. Začel je oblikovati afriške maske. Iz Kopra, kjer so se ustavljale ladje, ki so na celino dovažale afriški les, je uspel dobiti nekaj naročij eksotičnega afriškega lesa, pravzaprav je šlo za odpadke, ter začel dolbsti mehki in lahki tropski les. Izpod njegovih dlet je nastala množica mask, ki jim je, kot se za maske spodobi, izdolbel ozadje, naličje pa je govorilo z vsake maske posebej s svojo strašljivo in grozljivo govorico.

»Ko sem spoznal tematsko pomembnejše stvari, se mi je odmaknilo dleto od afriških mask in lotil sem se izdelovanja starih pisav, inicialk in drugega zanimivega gradiva, ki me je izpolnjevalo le še fizično,« pove Matjaž. »Zgodilo se je dokaj zgodaj, da sem v neki knjigi – po dolgih letih, odkar sem se v gimnaziji bežno in bolj na hitro seznanil z njimi –, odkril vrednoto Brižinskih spomenikov. Tisočletje je mimo, odkar sta patra (ali morda trije) nekje pri Vrbi na Koroškem zapisala tedanje molitve v slovenskem jeziku.«

Po tistem, ko je skušal razvozlati, kaj pravzaprav piše v teh spomenikih, se mu je nenadoma utrnila misel, da vse to bogastvo starega slovenskega izraza in preprostost te spokorniške misli prenese še na njegovo sporočilno gradivo – les. »Od tod je bil le še korak,« pravi. »Z episkopom sem prenesel besedilo na zid, od tam je šel na papir, s papirja, ki sem mu podložil indigo, na les. Na štiriintridesetih velikih tablah je potem zaživelo celotno besedilo: spovedna molitev, pokora in misli o tem, kakšna ravnanja so nekoč ljudem pomenila greh, danes pa ne več.«

Nato je sledila nova zamisel, da se loti še rezbarjenja Stiških rokopisov, nastalih leta 1428 v Stiškem samostanu izpod rok menihov češkega rodu. »Besedilo teh spomenikov, enako kot Brižinski spomeniki, prinaša veliko lepih, nenavadnih misli, ki mi tačas prinašajo veselje, izražajo duhovni mir in izpopolnjujejo ta, pravijo, že seniorska leta življenja. Življenja, ki mi ga je ozaljšalo delo z nožiči in dleti starih rezbarjev,« sklene rezbar Matjaž Brojan.