V domžalski cerkvi je potekala sveta maša v vzhodni liturgiji

V sklopu tedna za edinost kristjanov je v soboto, 24. januarja 2015, v cerkvi Marije Vnebovzete v Domžalah potekala sveta maša v vzhodnem obredu, ki jo je vodil duhovnik dr. Anton Štrukelj, ki je po študijski plati velik poznavatelj vzhodnih cerkva. Takšen obred se je v Domžalah odvil že pred leti. S ponovno mašo v vzhodni liturgiji pa so tako duhovniki, ki so vodili obred, kot verniki, ki so se tega obreda udeležili, pokazali svojo odprtost in prizadevanje za edinost med kristjani.

Celotno dogajanje se je pričelo že petnajst minut pred običajno uro, ko se odvija sveta maša. Duhovnik v tem času začne s pripravami oltarja in z raznimi molitvami. Ker takšen obred vsebuje veliko petja, liturgija sv. Janeza Zlatoustega je namreč pevsko zelo bogata, je pri njej sodeloval posebej za to priložnost sestavljen pevski zbor.

Pobudnik za sveto mašo v zhodni liturgije je bil domžalski župnik mag. Klemen Svetelj, mašo pa je vodil dr. Anton Štrukelj s pomočjo Gašperja Mauka in grškokatoliškega strežnika Aljoše Kodbe. Ikona pa je na ogled postavil ikonopisec Franc Ovsec.

Dr. Anton Štrukelj je v zvezi s sveto mašo v vzhodni liturgiji zapisal: »Katoliška Cerkev zelo ceni ustanove, liturgične obrede in cerkvena izročila vzhodnih Cerkva. V teh vrednotah, slavnih po častitljivi starodavnosti, sije izročilo, ki prek očetov sega do apostolov in je del od Boga razodete in nedeljene dediščine vesoljne Cerkve. Vzhodne Cerkve so žive priče tega izročila« (E 1). Kateri obredi obstajajo? V Cerkvi so dejansko v rabi naslednja liturgična izročila ali obredi: latinski obred (v glavnem rimski obred, a tudi ambrozijanski v Milanu in obredi nekaterih redov) in bizantinski obredi, aleksandrijski ali koptski, sirski, armenski, maronitski in kaldejski. Koncil, zvest izročilu, pravi, da »ima sveta mati Cerkev vse zakonite obrede za enake glede pravic in časti in jih hoče v bodoče ohranjati in na vso moč podpirati« (B 4). Največja sta pač latinski (uveljavljen v vsej katoliški Cerkvi) in slovansko-bizantinski obred (ki ga uporabljajo vse pravoslavne Cerkve, doma v vhodnih slovanskih deželah, in tudi v Grčiji). Vzhodno bogoslužje v slovansko-bizantinskem obredu, ki ga uporabljajo tudi katoličani, povezani z Rimom, je za nas priložnost, da zadihamo z obema polovicama pljuč, z vzhodno in zahodno, saj obstaja ena sama Kristusova Cerkev.

Osnovno obliko vzhodnega bogoslužja sta sestavila sveti Janez Zlatousti (+407) in sveti Bazilij Veliki (+379) in jo poimenovala tudi »nebeško bogoslužje«. Slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod, sozavetnika Evrope, sta to bogoslužje v 9. stoletju iz grščine prevedla v starocerkveno slovanščino. Pravoslavni kristjani in katoličani vzhodnega obreda še danes obhajajo bogoslužje v tem obredu. Prav je, da to častitljivo dediščino spoznavamo, cenimo in ohranjamo tudi mi danes. Kako je sestavljeno vzhodno bogoslužje? Ima tri glavne dele. Prvi del se imenuje »proskomidia«, to je prinašanje darov, ki se začne že 15 minut prej in poteka v tihoti. Spominja nas na Jezusovo skrito življenje v Nazaretu, ki je bilo že darovanje Očetu za naše zveličanje.

Drugi del, ki je podoben našemu besednemu bogoslužju, ponavzočuje Kristusovo javno delovanje in učenje. Duhovnik v številnih litanijskih prošnjah, na katere zbor odpeva z »Gospod, usmili se«, prosi Boga za mir in blagoslov vsemu svetu ter za razsvetljenje pri poslušanju božje besede. Pred berilom in evangelijem je »malivhod« z evangeljsko knjigo. Zbor takrat poje Jezusove blagre, po berilu pa alelujo z odpevom. Tretji del je evharistično bogoslužje, ko obhajamo Kristusovo daritev na križu in slavimo njegovo zmagoslavno vstajenje. Po gorečih prošnjah je »veliki vhod« s prinašanjem darov. Medtem zbor poje kerubsko pesem, ki spodbuja vernike, naj odložijo vsako posvetno skrb in vredno sprejmejo Kralja vesoljstva. Sledi pozdrav miru, veroizpoved, hvalospev, svet, posvetilne besede in spremenjenje s klicanjem Svetega Duha (epiklezo), slavospev Bogorodici, očenaš in obhajilo pod obema podobama. Po sklepni zahvali zbor zapoje še mnogoletje vsemu vernemu ljudstvu. Medtem vsak vernik poljubi križ in na duhovnikov vzklik: »Kristus je med nami« odgovori: »Je, in bo!«

Čudovito petje, ikone ali svete podobe, kajenje, bogata simbolika ter globoka pobožnost ustvarjajo v navzočih doživetje nebeškega bogoslužja, ki se nenehno obhaja pri Bogu. »Splošno je znano, s kakšno ljubeznijo vzhodni kristjani opravljajo sveto liturgijo, zlasti obhajanje evharistije, ki je vir življenja Cerkve in poroštvo prihodnje slave. V obhajanju evharistije dobivajo verniki pristop k Bogu Očetu po Sinu, učlovečeni Besedi, ki je umrl in bil poveličan, v izlitju Svetega Duha, in dosegajo na ta način občestvo s presveto Trojico … V tem liturgičnem bogočastju vzhodni kristjani v veličastnih himnah slavijo Marijo, vedno Devico in Božjo Porodnico. Zelo častijo tudi mnoge svetnike, med njimi očete vesoljne Cerkve. Zato goreče priporočamo, da katoličani bolj pogosto pristopajo k temu bogastvu vzhodnih očetov, ki vsega človeka dviga k premišljevanju božjih skrivnosti« (E 15). Papež Benedikt XVI. je 12. septembra 2008 v pariški notredamski stolnici poudaril pomen lepote bogoslužnih obredov, ki nam pomagajo slutiti vzvišenost nebeškega bogoslužja: »Večna Božja Beseda je v polnosti časov vstopila v zgodovino ljudi, da bi jih odrešila z darovanjem samega sebe v daritvi na križu. Naša zemeljska bogoslužja, povsem naravnana na obhajanje tega edinstvenega dejanja zgodovine, ne bodo nikoli uspela popolnoma izraziti njegove neskončne polnosti. Nikoli ne bo mogoče dovolj iskati, dovolj negovati, dovolj ustvarjati lepote obredov, kajti nič ni dovolj lepo za Boga, ki je neskončna Lepota. Naša zemeljska bogoslužja ne bodo nikoli mogla biti kaj več kakor le slaboten odsev nebeškega bogoslužja, ki se obhaja v Jeruzalemu zgoraj in je cilj našega romanja na zemlji. Vendar naj bi se naša obhajanja temu približevala, kolikor je le mogoče in naj bi ga dala slutiti.«

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Grega Pirc; Video: Miro Pivar
Tagi