V Domžale je prišla Polsestra

Odtujeni polsestri iz Izole sta zaradi okoliščin prisiljeni živeti skupaj v majhnem najetem stanovanju v Ljubljani. Kot dva popolnoma različna karakterja je njuno sobivanje najprej povod za številne prepire in tragikomične zaplete, a na koncu vendarle obvelja, da sta sestri le sestri, pa čeprav sta le polsestri. Film Damjana Kozoleta, ki je na velika platna prišel v prvih dneh januarja, je prejel vesno za najboljšo žensko vlogo v Portorožu, svetovno premiero pa je doživel v uradnem tekmovalnem programu festivala v Karlovih Varih.

Domžalska premiera filma Polsestra je v Mestnem kinu Domžale potekala v sredo, 15. januarja 2020, , pogovoru, ki ga je vodil Jure Matičič, pa se je odzval režiser in scenarist Damjan Kozole, ki je povedal, da film govori o ljudeh, ki si ne znajo pokazati čustva naklonjenosti: »Način, na katerega komuniciramo z drugo osebo, vedno izraža naše želje, strahove, frustracije. Kadar to počnemo na aroganten, agresiven način, po navadi le prikrivamo lastno ranljivost. To je film o dveh ženskah, ki ne želita imeti nič skupnega in negirata vsako podobnost, vendar na koncu najdeta to, kar najbolj zanikata. Polsestro vidim kot film čustvenih napetosti in na drugi strani dramske spontanosti s trenutki človeške norosti, humorja in sreče. Živimo v nevarnih časih, v katerih prosperirajo norci in psihopati, zato je vse, kar nam ostane, sočutje. In humor.«

Ni lahko najti svežega pogleda na pogosto raziskovani svet razbitih in razdvojenih družin, a prav to uspe slovenskemu režiserju Damjanu Kozoletu z izjemno zabavno Polsestro. Gre za precejšen odmik od njegovega prejšnjega filma Nočno življenje, za katerega je leta 2016 prejel nagrado za režijo v Karlovih Varih; medtem ko je bilo omenjeno delo vizualno osupljivo, dramatično in nepopustljivo mračno, gre v filmu Polsestra za bolj intimno in dostopno značajsko študijo, ki je sicer manj filmska, a zelo smešna in pripovedno bolj zadovoljujoča.

Damjan Kozole se je rodil leta 1964 v Brežicah. Kot režiser in scenarist se je podpisal pod celovečerne igrane filme Usodni telefon (1987), Remington (1988), Stereotip (1997), Porno film (2000), Rezervni deli (2003), Delo osvobaja (2005), Za vedno (2008), Slovenka (2009) in Nočno življenje (2016) ter dokumentarne celovečerce Rojevanje Leara (1993), Dolge počitnice (2012) in Kustosova soba. Igor Zabel: Kako narediti umetnost vidno? (2018).

Njegovi filmi so prejeli številne nagrade in nominacije. Rezervni deli so bili nominirani za berlinskega zlatega medveda, revija Sight & Sound pa jih je leta 2008 uvrstila med deset najpomembnejših filmov nove Evrope. Za Nočno življenje je Kozole prejel nagrado za najboljšo režijo v Karlovih Varih in štiri vesne na Festivalu slovenskega filma. V Portorožu je bil istega leta za najboljši dokumentarec razglašen njegov kratki film Meje. Damjan Kozole je dobitnik Župančičeve nagrade, ki jo mesto Ljubljana podeljuje za izjemne dosežke v umetnosti in kulturi.

Pogovor z Damjanom Kozoletom si lahko ogledate v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar