Veliki intervju z Ditko pred začetkom koncertne turneje

Ditka je ena izmed najprepoznavnejših glasbenih ustvarjalk na slovenski sceni, ki s svojim edinstvenim avtorskim pristopom in drugačnostjo zavzema posebno mesto. Njena glasba je preplet poezije in čutnih melodij, s katerimi uspešno prenaša dela slovenskih pesnikov na velike odre. Pesem “Ne bodi kot drugi” Ferija Lainščka, z znamenitim verzom »Prinesi mi rože, ki divje cvetijo, odpelji me v goro, kjer škrati živijo«, je postala himna različnih generacij.

Do zdaj je Ditka izdala pet albumov z uglasbeno poezijo, s katerimi navdušuje ljubitelje kakovostne glasbe po vsej Sloveniji in tudi čez mejo. Trenutno se pripravlja na koncertno turnejo, ki jo bo otvorila v Kulturnem domu Šmarje pri Jelšah 17. oktobra. Glasbeni zasedbi se bo pridružil tudi pesnik Feri Lainšček, ki interpretira svojo poezijo. S tovrstnimi koncerti želita ljudem pokloniti nekaj lepega, prijetnega in nežnega, v času, ko se lahko ti občutki ob poplavi slabega, kar hitro izgubijo. Turneja se bo pričela v manjših krajih po Sloveniji; Šmarje pri Jelšah, Trbovlje, Ajdovščina, Radovljica, Brežice, Žalec, Ptuj in Črna na Koroškem, prihodnje leto pa načrtujeta še nekaj koncertov v večjih krajih, kot sta Ljubljana in Maribor. Vzporedno s turnejo se Ditka pripravlja tudi na izdajo šestega studijskega albuma. Dela ima ogromno, a vendar si je vzela čas za intervju z Domžalcem.

Začeli ste turnejo koncertov z uglasbeno ljubezensko poezijo. Kako se je rodila ideja za ta projekt s Ferijem Lainščkom in kaj želite s tem sporočiti svoji publiki?

Ideja se je rodila že pred desetletjem, ko sva s Ferijem Lainščkom prvič nastopila skupaj. Sprva so to bili manjši literarni dogodki, kjer je bil v ospredju Feri Lainšček, ki je pripovedoval o svojih delih, drugi pa so brali njegove pesmi. Jaz sem na dogodkih zaigrala eno ali dve moji uglasbitvi njegove poezije. Ljudje so bili nad najinim sodelovanjem navdušeni, sama pa sem ob poslušanju Ferijevih zgodb čutila vedno več navdiha za nove uglasbitve. Dvorane so bile vedno bolj polne in začutili smo, da je napočil čas, da uglasbeno poezijo ponesemo tudi na večje odre. Tako smo zasnovali poseben glasbeno-literarni koncert, v katerem je v ospredju uglasbena poezija, Feri pa vmes prebere nekaj svojih pesmi. Leta 2016 smo prvič organizirali takšno turnejo po kulturnih domovih, ki je bila zelo dobro sprejeta. Od takrat so nastale številne nove uglasbitve in letos, ob deseti obletnici najinega prvega skupnega nastopa, smo se odločili, da ponovno organiziramo serijo koncertov, tokrat posvečenih izključno ljubezenski poeziji Ferija Lainščka, s poudarkom na pesmih, ki so se v preteklih letih najbolj zasidrale v srca mojih poslušalcev.

S to turnejo želimo ljudem podariti nekaj lepega in prijetnega, v duhu ljubezni in nežnosti, saj verjamemo, da je v tem prava moč. V časih, ko se svet zdi brezupen, so vrednote, kot je ljubezen, še toliko bolj pomembne. Umetniki pa smo tisti, ki s svojimi deli lahko prispevamo k ohranjanju vedrine in upanja v boljši jutri.

Skladba “Ljubim te, ljubim, ljubezen” odpira vašo turnejo. Kakšna je zgodba te pesmi in kaj je spodbudilo njeno uglasbitev?

Gre za poezijo, ki na globok način opisuje čustvo ljubezni. Veliko ljubezenske poezije z različnimi sporočili sem že uglasbila, a ta je posebna, ker neposredno nagovarja ljubezen. Seveda gre za subjektivno izkušnjo, saj jo vsak doživlja po svoje, vendar si upam trditi, da je skupno vsem, ki to čustvo poznajo, to, da ljubezen prinaša občutek radosti in sreče. Prav to pa je, po mojem mnenju, bistvo življenja. Ko sem prvič prebrala to poezijo v Ferijevi pesniški zbirki “Med nama je angel”, sem jo takoj začutila in vedela, da se bo pri meni slej ko prej porodila ideja za uglasbitev.

Verzi iz pesmi, kot na primer: “Kdor daje, dobiva, kdor jemlje, izgublja,” ali “Včasih še revne so duše, kdaj polne topline,” so ob ljubezni tako močni in pomembni, da so morali ljudi doseči še na drug način, preko melodije. To so verzi, ki te bolj in bolj prevzamejo, bolj ko jih bereš ali poslušaš.

Praznujete 10. obletnico vajinega sodelovanja. Kako se je skozi to desetletje razvijal vaš glasbeni odnos in kako je nastala nova skladba o ljubezni?

Letos mineva deset let, odkar sva s Ferijem Lainščkom začela skupaj nastopati. Še kakšno leto več je od tedaj, ko sva z mojim očetom Gorazdom uglasbila prve pesmi izpod njegovega peresa. Ko v nečem uživaš, čas kar mine, in ne šteješ let, temveč lepe trenutke. Teh sva skupaj nanizala zelo veliko. Lahko rečem, da sva oba ustvarjalno zelo produktivna, in tako neprekinjeno nastajajo nova dela. V teh letih sem izdala pet albumov z uglasbeno poezijo, dva izmed njih pa sta posvečena izključno Lainščkovi poeziji.

Več kot sva se družila in bolj ko sem spoznavala Ferija tudi osebno, bolj me je njegova poezija vabila k branju in uglasbljanju. Vsakič, ko je Feri napisal novo pesniško zbirko, mi jo je poslal v vpogled. Če je kdaj začutil, da bi bila katera izmed pesmi posebej primerna zame, mi jo je poslal že vnaprej. Vse se je vedno odvijalo sproščeno, svobodno, brez pritiskov in z veliko pozitivne energije. Obema je cilj ustvarjati kakovostno in dolgoročno. Za uspeh najine zgodbe, ki še vedno traja, so seveda zaslužni tudi najini sledilci – ljudje, ki berejo Ferijevo poezijo, poslušajo mojo glasbo in radi prihajajo na najine koncerte. Prav zaradi njih je motivacija za ustvarjanje novega še večja.

Ko sem odpela prvo Ferijevo pesem, ki jo je takrat uglasbil moj oče Gorazd – to je bila pesem “Ne bodi kot drugi” – sem bila še najstnica. Izkušnje ustvarjanja, nastopanja in seveda življenjske izkušnje so gotovo spremenile tudi moj odnos do glasbe in dela. Zdaj kot odrasla in zrela oseba vse skupaj dojemam z večjo odgovornostjo in hvaležnostjo ter se zavedam, da ni nič samoumevno. A eno ostaja isto že od začetka: pri ustvarjanju vedno poslušam svoj notranji glas.

Videospot za vašo najnovejšo skladbo je nastal s pomočjo vaših poslušalcev in bralcev. Kako ste vključili njihove prispevke in kakšen pomen ima ta skupna izkušnja za vas?

Skozi leta spoznavanja svojih poslušalcev – preko druženj po koncertih, sporočil, ki mi jih pošiljajo, in komentarjev, ki jih puščajo na mojih družbenih omrežjih – sem ugotovila, da imam izjemno srečo. Na moji poti me spremljajo res dobri in srčni ljudje, ki čutijo in cenijo ljubezen. Zanimalo me je, kaj njim pomeni ljubezen, kje jo vidijo in kako jo doživljajo, zato se je porodila ideja, da jih povabim k sodelovanju pri novem videospotu za pesem, ki to čustvo tako lepo opisuje. Povabila sem jih, da z menoj delijo svojo osebno fotografijo, ki odgovarja na vprašanje: »Kaj je za vas ljubezen?«.

Z odzivom sem zelo zadovoljna, saj je prispelo veliko fotografij, ki so pokazale, kako širok pojem je v resnici ljubezen. Največ jih je bilo o dvojini, družini, prijateljih, hišnih ljubljenčkih, pa tudi o delu in naravi. Vse prispele fotografije smo fizično razvili in jih uporabili med snemanjem videospota. Zgodba videospota je preprosta – prispele fotografije so navdih zame in za Ferija, da napiševa pesem »Ljubim te, ljubim, ljubezen.« Ta skupna izkušnja mi pomeni zelo veliko, saj imam občutek, da se bomo zaradi nje z mojimi poslušalci še bolj povezali. Zdaj je ta pesem še bolj njihova, saj je njihov najljubši foto-utrinek ujet v videu za vedno, kar morda pesem naredi zanje še bolj čustveno.

Prihodnje leto praznujete tudi 15. obletnico svojega glasbenega ustvarjanja. Kako gledate na prehojeno pot in kateri trenutki so vam še posebej ostali v spominu?

Zelo mlada sem vstopila v glasbeni svet, in imela sem srečo, da me je na vsakem koraku spremljal moj oče Gorazd, ki je profesionalni glasbenik s številnimi dragocenimi izkušnjami. Znal mi je svetovati, me usmerjati in tudi zaščititi. Od nekdaj je verjel vame in v moje ustvarjanje, ter si želel, da to slišijo tudi drugi. Tako je bil na začetku res on tisti, ki je opravljal večino dela, medtem ko jaz, še kot najstnica, vsega nisem jemala preveč resno. Moj oče je dal res vse od sebe, da je najino glasbo spravil do pravih ljudi, ki so jo nato delili naprej, da je dosegla vedno več poslušalcev.

Pred petnajstimi leti so stvari potekale nekoliko drugače kot danes, ko imajo socialna omrežja in splet tako pomembno vlogo pri promociji. Ključen trenutek, da sem se glasbi začela resneje posvečati, je bil dober odziv ljudi, ki so mi večkrat rekli, da si želijo slišati še več in da naj nadaljujem v tej smeri. To ti da potrditev, da si na pravi poti, in motivacijo, da ustvariš še več.

Nato sem spoznala Ferija Lainščka in nastala je pesem “Ne bodi kot drugi”, ki je vsekakor pripomogla k moji prepoznavnosti na slovenski glasbeni sceni. Prihajalo je vedno več povpraševanj za nastope, organizirali smo prvo koncertno turnejo, ki je bila takoj razprodana. Navdih za nove pesmi ni usahnil, in v petnajstih letih je nastalo že pet albumov.

Ko se za trenutek ustavim, odkrito povem, da komaj verjamem, da bo kmalu minilo petnajst let, saj se zdi, kot da je bilo včeraj, ko smo z družino nazdravili ob tem, ko se je moja avtorska pesem “So Fine” prvič predvajala na radiu. A vendar, v teh letih je bilo v mojo kariero vloženega izjemno veliko dela, časa, energije, truda in navdiha… Pretočenih je bilo tudi nekaj solz, ko ni šlo po načrtih, a še več tistih solz sreče po uspešnih koncertih, pohvalah poslušalcev, izdanih albumih in uspehih v tujini.

Seveda so bili tudi trenutki, ko sem pomislila, da bi vse skupaj opustila in se posvetila nečemu povsem drugemu. Poklic glasbenika je namreč precej zahtevnejši, kot se morda zdi, in zahteva celega človeka – psihično, fizično in emocionalno močnega. Na srečo je bilo v vseh teh letih na moji poti veliko več lepih trenutkov kot kriznih, in prav to me motivira, da vztrajam.

V spominu mi ostajajo vsi koncerti in druženja z mojimi poslušalci, zmaga na največjem festivalu za kantavtorje v Sofiji, sodelovanje z britanskim producentom Stuartom Eppsom, prvi nastop na televiziji, prvi samostojni koncert, snemanje in izidi albumov… pa vsi prevoženi kilometri, vaje z bandom in najlepši občutki, ko napišeš novo pesem. In še in še.

Izjemno hvaležna sem za svojo kariero, ki je ne jemljem kot samoumevno. Ditka

Ob tej priložnosti pripravljate tudi izid angleškega albuma. Kaj vas je spodbudilo k ustvarjanju albuma v angleščini in kako se razlikuje od vaših prejšnjih del? Vaša avtorska skladba “Cold Heart” je bila namreč uvrščena v polfinale ameriškega glasbenega tekmovanja “Unsigned Only”. Kako ste doživeli to priznanje in kakšen pomen ima za vašo mednarodno kariero?

Vse od najstniških let ustvarjam tudi v angleškem jeziku. Prva pesem, ki sem jo pred petnajstimi leti poslala na radijske postaje, je bila v angleščini. Ta jezik mi je blizu, čutim ga, in moje ideje za besedila se pogosto rodijo v angleščini. V preteklih letih sem napisala okoli petdeset pesmi v tem jeziku, vendar nikoli nisem našla časa, da bi jih aranžmajsko dodelala in posnela v studiu. Po petnajstih letih profesionalne poti sem začutila, da je skrajni čas, da publiki predstavim tudi ta del sebe. Na albumu bodo tako pesmi, za katere sem sama napisala tako glasbo kot besedilo. Ustvarjam izključno takrat, ko imam navdih in zgodbo, ki jo želim povedati, zato je vsaka napisana pesem zame nekaj posebnega in dragocenega. Najtežje je bilo med tako širokim naborom izbrati tistih dvanajst pesmi, ki bodo na tem albumu.

Razlike, ki jih bo mogoče slišati v primerjavi z mojimi prejšnjimi albumi z uglasbeno poezijo, bodo najprej v jeziku, nato v zgodbah in v samem zvoku, ki bo še bolj sentimentalen, hkrati pa izraziteje kantavtorski. Načrtujem tudi izid albuma na vinilni plošči, saj bo to album za tiste, ki si za poslušanje glasbe vzamejo čas, in poslušanje plošče to od poslušalca zahteva. Res se veselim končnega izdelka in upam, da se bo dotaknil tudi mojih poslušalcev iz Slovenije.

“Cold Heart” je ena redkih mojih avtorskih pesmi v angleščini, ki sem jo do zdaj tudi studijsko posnela. Pravzaprav gre za posebno sodelovanje s priznanih britanskim producentom Stuartom Eppsom. Skladbo sem poslala na glasbeno tekmovanje “Unsigned Only”, ki je namenjeno glasbenikom, ki delujejo samostojno, torej brez založbe. Dejstvo, da se je moja pesem uvrstila v polfinale med večinoma angleško govoreče izvajalce, si štejem v veliko čast. V polfinalu sem edina Slovenka in med redkimi evropskimi izvajalci, saj sicer prevladujejo glasbeniki iz Amerike in Avstralije. To je zame osebno potrditev, da delam dobro in da se moja glasba lahko sliši tudi v mednarodnem etru. Vsak tak uspeh je dodatna referenca in predvsem velika motivacija za nadaljnje delo.

Kako bi opisali razliko med ustvarjanjem glasbe na domačem trgu in mednarodnim prebojem, kot je “Unsigned Only”?

Publika na domačem trgu je zelo predana svojemu jeziku, zato so lahko včasih tudi kritični, ko kdo od domačih izvajalcev ustvarja v tujem jeziku, medtem ko je na mednarodni sceni to povsem običajno. Domači trg je bistveno manjši, kar omogoča bolj osebno komunikacijo med glasbenikom in mediji, prav tako tudi s publiko. Hitro ti postane domač. Mednarodna scena pa zaradi svoje širine nudi več potencialnih poslušalcev za določeno zvrst glasbe, tudi ko gre za bolj alternativne žanre.

Vsak trg prinaša dobre in slabe strani, zato je pomembno, da vsak posameznik ve, kaj si želi in opredeli svoje cilje. Meni osebno je za glasbeni del v slovenskem jeziku domači trg dovolj, in neizmerno sem hvaležna, da sem si tukaj ustvarila bazo poslušalcev, ki me spremljajo in prihajajo na moje koncerte. Hkrati pa čutim, da je za angleški del ustvarjanja domača publika morda premajhna, zato si želim svojo glasbo predstaviti svetu. Verjamem, da zunaj obstaja veliko ljudi, ki bi mojo glasbo sprejeli za svojo.

Se obeta tudi kakšen koncert v Domžalah oz. širši okolici?

Domžale so tisti kraj, kjer smo na eni lokaciji odigrali največ koncertov. Vedno je bila energija izjemna in vsakič znova se radi vrnemo. V prvem delu turneje teh krajev žal ni na seznamu, morda bo pa v drugem. Povabilo na kakšnega od koncertov pa vseeno ostaja tudi za Domžalčane, morda vas kakšna lokacija pritegne. Slovenija je majhna in prav zato omogoča tudi večerne koncertne izlete. Vsekakor upam, da se kje srečamo.

Avtor: Saša Obersnu; Foto: osebni arhiv Ditke