Večer zgodb in fotografij z Mirom Pivarjem v domžalskem Slamnikarskem muzeju
Gost Srečanja pod slamniki je bil v sredo, 19. novembra 2025, v Slamnikarskem muzeju v Domžalah dolgoletni sodelavec spletnega portala domžalec.si Miro Pivar, ki se podpisuje pod več kot 2000 prispevkov in več tisoč videoposnetkov. Ljubitelj fotografije, snemanja, planin in folklore je iz svojega bogatega arhiva predstavil izbor zanimivih posnetkov in zgodb, od njegovega otroštva, življenja v Prekmurju ter dogodke, povezane z Domžalami in njihovimi prebivalci. Pogovor je vodila Cveta Zalokar.
Veliko Domžalčanov in Domžalčank pozna sodelavca portala domžalec.si. Mira Pivarja. Njegovo prekmursko srce je vedno veselo, je sodelavec brez katerega spletni portal domžalec.si, ne bi bil to, kar je. Tako kot v življenju, mu tudi pri delu tesno ob strani stoji žena Simona, ki je tudi zelo pomemben del Domžalca. Miro in Simona sta tudi prejemnika nagrade Občine Domžale za njuno dolgoletno novinarsko delo, izjemen prispevek k oblikovanju digitalnih arhivov in promociji občine Domžale.
Miro Pivar se je rodil 27. julija 1957 v Murski Soboti. Otroštvo je preživel v kmečki vasi, kjer so bili vsi prijatelji in si vedno priskočili na pomoč. Do svojega drugega leta je živel z mamo in starejšim bratom na Golniku, kjer sta mama in oče delala kot strežnika v bolnici. Po rojstvu sestre so se preselili v Prekmurje v vas Bratonci, kjer se je rodil še najmlajši brat.
Tudi v Prekmurju sta od začetka mama in oče bila v bolnici v Murski Soboti kot strežnika, pozneje pa se je mama zaposlila v pletilstvu Beltinka, oče pa v tovarni Mura. Miro pravi, da so bili to nepozabni časi. Kot otrok je vsak dan, ne glede na vreme, prehodil tri kilometre in pol do šole v Beltincih, ki jo je obiskoval.
Po osnovnošolskem šolanju je nadaljeval svoje izobraževanje kot pek, v vmesnem času bil v vojski in ko se je čez čas naveličal pekovskega dela, se je izobrazil še za zidarja. Po služenju v vojski ga je sestra naučila plesati in tako se je kasneje pridružil Beltinski folklori, kjer se je plesnih korakov in koreografij hitro naučil. V svoji predstavitvi tako z fotografijami pospremi pogovor.
Iz njegove mladosti ima kar zajeten kup fotografij, saj je njegov oče imel na Golniku fotografski atelje. Tako so vsi otroci lepo dokumentirani z črnobelimi fotografijami od malih nog. To počne tudi Miro, saj je svoje otroke in njihovo življenje pridno beležil na filmski trak ter seveda posnel z kamero, ki jo je kupil en mesec po sinovem rojstvu. Od takrat so kamere njegov stalni spremljevalec v hribih ter na vseh drugih dogodkih.
S prijatelji prekmurci je velikokrat rad zahajal v hribe in tako je na Triglavu leta 1986 spoznal svojo sedanjo ženo Simono. Ljubezen ga je prevzela in po dobrem razmisleku je leta 1988 zapustil Prekmurje in se odselil na Duplico pri Kamniku, kjer sta se s Simono poročila in si ustvarila svoje gnezdo. Njegova ljubezen do folklore ni nikoli zamrla, zato je takoj po prihodu z njo nadaljeval tudi v Kamniku.
V vmesnem času sta z ženo dobila sina in hčerko, Miro je s folkloro prepotoval dobršen del Evrope in tudi hribi so v njihovi družini ostali prioriteta. Po rojstvu hčerke je začel s folkloro v Mengšu, kjer je tudi učil otroško skupino dobrih deset let, nakar ga je pot zanesla v Folklorno skupino Ligojna, kjer je bil mentor in plesalec kar nekaj let, nazadnje pa se je pridružil še Folklorni skupini Grosuplje.
Njegova pot v folklori se je zaključila pred šestimi leti, saj pravi, da je ljubezen do novinarstva in snemanja mnogo večja. Dodaja še, da je bilo 41 let plesanja več kot dovolj. Poleg snemanja, fotografiranja in pisanja člankov posveča svoj čas kolesarjenju, saj vsako leto naredi blizu deset tisoč kilometrov, hoji v hribe, preostali čas pa jima s Simono krajšajo tudi vnukinja in dva vnuka.
S fotografijo se je Miro začel ukvarjati že zelo zgodaj in sicer pri petnajstih letih, ko je imel njegov oče pred prihodom v njihovo vas v Prekmurju svoj fotografski atelje na Golniku. Prvi fotoaparat si je kupil še pred odhodom v vojsko, kmalu za tem pa še prvi teleobjektiv. Njegova strast za fotografijo se je razvnela, ko so planinci in alpinisti v kinodvoranah prikazovali potopise z diaprojektorji. Tudi sam je naredil tečaj za gorskega vodnika, pisal pa je tudi za Planinski vestnik. Kmalu za tem, ko se je preselil v Domžale, se je pridružil skavtom in ker je bilo tam potrebno otroke voziti na tabore, jim pomagati pri kuhanju in spet hoditi po njih na tabore, so se leta 2000 s starši otrok skavtov odločili, da ustanovijo Odraslo skavtstvo v Domžalah. Tega leta je tudi nastala Bratovščina odraslih katoliških skavtinj in skavtov Slovenije, kjer so bili ustanovitelji iz Novega Mesta, Postojne in Štepanje vasi v Ljubljani, Domžalčani pa so bili tudi na ustanovnem kongresu. Tu je z ženo Simono naredil tudi Skavtsko akademijo za skavtske voditelje, kjer je Simona osem let vodila domžalsko bratovščino. Pri skavtih so imeli tudi tečaj pisanja člankov, kar mu je dalo dobro popotnico za pisanje prispevkov na našem portalu. Mira je snemanje privlačilo že od pohajkovanja po hribih, v času, ko je še živel v Prekmurju Z oktobrom 2012 se je na povabilo Mihe Ulčarja pridružil spletnemu portalu Domžalec.si in še do danes težko najdemo dogodek na katerem ne bi bil prisoten.
Miro ima rad prav vse dogodke; sploh ne bi izbiral, saj mu je pri srcu vse, kar se dogaja. Pomembno mu je le, da gre na dogodek, ne glede na to, ali v Knjižnici Domžale, kjer se res veliko dogaja, v Galerijo Domžale, v Menačenkovo domačiji ali v Slamnikarski muzeju. V njegovem arhivu je posnetih tudi veliko gasilskih vaj, pa čebelarski nasveti, prevzemi gasilskih vozil, gasilske obletnice, prvomajske budnice Godbe Domžale, svete maše, novomašniške in spominske maše, pevski ter folklorni koncerti … Ni da ni. Na vseh dogodkih je z veseljem prisoten.
Zato lahko iz prve roke potrdi, da Domžale niso zaspano mesto. Vsakdo, ki bi imel le malo volje iti zvečer od doma, bi si lahko našel nekaj za svojo dušo. A je tega v zadnjem času vse manj. Zanimivih predstavitev novih knjig se udeleži zelo malo obiskovalcev, čeprav naj bi bilo v Domžalah izredno veliko bralcev. Škoda, da se ti bralci ne odpravijo in ne napolnijo dvorane v Knjižnici Domžale, saj tam gostujejo številni avtorji knjig, Mirotu pa je spoznati avtorja v živo nekaj neprecenljivega. Vsaj v galerijah je za zdaj še precej ljubiteljev tovrstne umetnosti.
Več pa v videu, kjer je tudi precej fotografij iz Prekmurja in njegovih mladih let.
Avtor: Miro Pivar; Foto: KBZ; Video: Miro Pivar
Sorodni prispevek:
Miro Pivar: Prekmursko srce, ki dan za dnem bije za Domžale in Domžalca