V Mestnem kinu Domžale premierno predvajali film Zajeti v izviru

Leta 1942 je bilo okrog trideset „rasno ustreznih” slovenskih otrok vključenih v zloglasni nacistični program Lebensborn, ki ga je zasnoval Heinrich Himmler in je bil namenjen širitvi arijske rase. Program je bil sprva zastavljen kot mreža materinskih domov in porodnišnic, v katerih se lahko rodili rasno ustrezni nezakonski otroci, pozneje pa so se vanj stekali nasilno ukradeni dojenčki, ki jih je okupatorska vojska, po dekretu idejnega vodja, ugrabljala na Poljskem, Češkoslovaškem, v Ukrajini in tudi v Sloveniji, na Spodnjem Štajerskem.

Dokumentarni film Maje Weiss o zadnjih še živečih žrtvah nacističnega rasnega eksperimenta se je premierno zavrtel v Mestnem kinu Domžale v ponedeljek, 18. marca 2024, po filmu pa je sledil pogovor z ustvarjalci filma. Pogovora, ki ga je vodil Jure Matičič, direktor Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, so se udeležili režiserka in scenaristka Maja Weiss, producentka Ida Weiss ter skladatelj glasbe August Adrian Braatz.

Film pripoveduje zgodbo štirih slovenskih otrok Lebensborna: Ingrid von Oelhafen iz Nemčije, Hayma Henryja Hayderja iz Kostarike, Franca Zagožna iz Belgije in Ivana Acmana iz Slovenije. Protagonisti so zadnji pričevalci tega grozljivega rasnega eksperimenta, za katerega odgovorni niso bili nikoli kaznovani. Vsak izmed pričevalcev deli izkušnjo odkrivanja resnice o svojem poreklu, sprejemanju te resnice ter iščenju pomiritve. Skozi njihove portrete film opozarja na podobne grozote, ki se v tem zgodovinskem trenutku, ob našem nemočnem opazovanju, dogajajo v Ukrajini.

Film razgalja pretresljive usode in življenjske zgodbe štirih slovenskih otrok, med drugo svetovno vojno odtrganih od staršev in vrženih v kolesje nacističnega rasnega in ponemčevalnega stroja na čelu s skrivnostno demografsko organizacijo Lebensborn. Z nepopačeno zgodovinsko resnico se svari pred vsakršnim zlom in nasiljem, ki ga človek povzroča sočloveku, še posebej v času vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prinaša sporočilo globoke humanosti in vere v moč preživetja, pa tudi odpuščanja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj.

Že leta 2014 se je Maji Weiss zdelo, da je zgodba o Lebensbornu vredna obravnave: fasciniral jo je podatek, da so za rasni elitistični program nacisti izbirali tudi slovenske otroke. Ampak vsak film je težko delo, za vsak projekt je težko vedno znova zbrati sredstva, tako da ni vedela, ali se bo tega lahko dejansko kdaj lotila. Pet let pozneje je v zgodbo vstopila Nataša Konc Lorenzutti; pisala je Maji Weiss, ko je na televiziji videla film Banditenkinder. Vse je presunilo, da se je avgusta 1942 v Celju dogajalo nekaj, o čemer v resnici ničesar nismo vedeli. Za program Lebensborn, nacistični eksperiment širjenja nadrase, se je vedelo, ne pa tudi, da so bili v njem slovenski otroci. V filmu Zajeti v izviru – slovenski otroci Lebensborna je navedeno, da je bilo v okviru programa Lebensborn ukradenih 645 slovenskih otrok. Od tega usoda dvanajstih ni znana, za šest otrok izmed izginulih vemo, da jih je pogoltnil program Lebensborn. To obenem pomeni, da se je usoda velike večine, 633 otrok, dala rekonstruirati. In po Hitlerjevi smrti nihče ni poskušal teh arhivov uničiti. Konec koncev je šlo za obremenilne dokaze.

»Vsak človek predstavlja samostojno usodo in vsaka posamična zgodba je pomembna. Ukradenih otrok z Natašo Konc Lorenzutti nisva “odkrili”, sva pa v marsikaterem pogledu opravili pionirsko delo, ko gre za slovensko udeležbo pri Lebensbornu. Predvsem pa je obstajal seznam ukradenih otrok, namenjenih za Frohnleiten, ki ga hrani Muzej novejše zgodovine Celje, s katerim sodelujemo že od 2012 in hrani pretresljive fotografije iz leta 1942, ko so zajeli družine v celjsko šolo in potem otroke ločevali za poseben transport za Nemčijo, matere pa za Auschwitz. Seznam otrok je bil dokumentiran tudi na nürnberških procesih, do katerega dolgo nismo mogli priti, zdaj ga imamo. Skratka, spisek imen otrok Lebensborna je dopolnila Nataša  Konc Lorenzutti v svoji knjigi,« je dejala v pogovoru Maja Weiss.

645 otrok v programu Lebensborn je upravljala in z njimi trgovala organizacija Volksdeutsche Mittelstelle, urad za etnične Nemce zunaj meja rajha. Otroke pa so po okupaciji rasno pregledovali že v celjskih šolah. Za program Lebensborn pa so prišli v poštev samo otroci do šestega leta, dovolj majhni, da so lahko pozabili. Morali so biti tudi popolnoma zdravi; če se je pozneje izkazalo, da niso, so jih poslali spet v navadna taborišča za germanizacijo. Ugrabitve otrok so se začele med vojno, Lebensborn pa je bil z namenom plemenitenja rase ustanovljen že prej, leta 1935. Spodbujali so nezakonsko materinstvo; ko so ženske v njihovi oskrbi rodile, so otroke takoj pregledali. Če se je rodil otrok z Downovim sindromom ali kakim primanjkljajem, so ga evtanazirali, ne da bi materi kaj povedali ali navedli vzrok smrti. Dobila je samo žaro. Nacisti so bili presenečeni, da se kaj takega sploh lahko zgodi, čeprav so tako pazljivo izbirali rasno linijo. V tem pogledu so se postavljali na mesto Boga, pripisovali so si stvariteljsko moč.

Več o pretresljivem pogovoru z ustvarjalci filma si lahko pogledate v zgornjem video posnetku.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar