V Domžalah premierno predvajali film Gora se ne bo premaknila

Dokumentarni film Gora se ne bo premaknila režiserke Petre Seliškar, ki je nastal tudi v koprodukciji RTV Slovenija, je pri nas na ogled konec septembra. Dokumentarni film gledalcu ponuja potovanje v svet Šar planine na Solunsko glavo, najvišji vrh in fascinanten vpogled v življenja štirih bratov, ki jim je več rodov dolga družinska tradicija namenila, da živijo kot osamljeni pastirji na Šar planini. V filmu gledalec vidi lepoto in vrednote starodavne povezave med človekom in naravo.

Po domžalski premieri filma je v pogovoru z direktorjem Kulturnega doma Franca Bernika Juretom Matičičem sodelovala režiserka in scenaristka filma Petra Seliškar. Petra Seliškar je ta enkraten dokumentarni film posnela v makedonskih gorah, sredi črede 600 ovac, koz in krav, ki jih varujejo ogromni psi. Tam stoji zavetišče, iz katerega odmeva otroški smeh. S kamero je sledila bratom in sestri, starim od osem do dvajset let, ki pasejo ovce, ko pa niso delali, pa so se igrali in razpravljali o smislu življenja. Zadnji dve leti so dobili tudi mobitele, ki pa zaradi hribov in dolin na Šar planini lovijo signal samo na vrhovih. Dobri pa so za igranje igric, s katerimi si krajšajo čas. Polnijo jih preko fotovoltaičnega panela. Na tak način si polnijo tudi močne reflektorje, ki ob napadih volkov lepo razsvetlijo nočno pokrajino in s pomočjo psov preženejo volkove. Sicer pa so v petih letih snemanja izgubili 35 ovc in nekaj krav, ki so jih poklali volkovi. Najhujše je, ko se oblaki potegnejo čez vrhove in v doline, ker takrat je vidljivost nična, to pa izkoristijo volkovi, ki jih tudi številni psi ne morejo zavohati. Zanimiva je tudi kulinarika, kjer si fantje sami kuhajo, pospravljajo, molzejo ter delajo sir, katerega dvakrat na mesec pridejo iz doline po njega ter ga spravijo na konjskih hrbtih v dolino do kupcev.

Kot so zapisali v brošuri Mestnega kina Domžale, je Petra Seliškar leta 2025 najprej predstavila kratki film Poletne počitnice, v katerem osrednjo vlogo zavzame osemletni makedonski deček Basri, ki poletja preživlja visoko na Šar planini, kjer s starejšima bratoma pase ovce. Odročnost od civilizacije, na svežem zraku, fantom daje iluzijo svobode in počitka, čeprav je organiziranje varovanja več sto ovac, ki jih ogrožajo volkovi, naporno vsakodnevno delo. Gora se ne bo premaknila sedaj znova obravnava štiri brate, pomembnejšo vlogo pa dobi najmlajši Zani, ki malce nižje na gori skrbi za krave, a prav tako tolče mukotrpno vsakdanjo rutino in se sprašuje o smiselnosti njihovega početja. Gora v primerjavi z intimnejšimi Poletnimi počitnicami prevzame precej bolj spektakelsko zasnovo; mogočna gorska krajina postane dodaten protagonist v zgodbi o bratih, ki sanjajo o drugačnem življenju. Mesto, ki se jim z gore izrisuje daleč na obzorju, se zdi kot nedosegljiv ideal.

Zato je bilo iz občinstva veliko vprašanj o snemanju, (film so snemali pet sezon), o naravi, ki je lepa, pogosto pa nevihte z strelami, volkovi, pomanjkanje vode v globoki kotanji ob poletnih sušah, krojijo usodo štirih bratov in ene sestre, ki so 365 dni pastirji nekaj sto ovc in krav ter koz. Dvakrat na mesec jim s konji in osli prinesejo hrano in seveda veliko starega, suhega kruha, ki ga, namočenega z vodo pojedo številni psi, večinoma šarplaninci, ki pazijo skupaj s brati na črede na širnih gorskih pašnikih. Kot je dejala režiserka in gostja pogovornega večera Petra Seliškar, so psi praktično postali vegetarijanci, nekaj mesa dobijo, ko pastirji zakoljejo kakšno ovco in še to bolj kožo.

”Člani družine Zekirov so v svoji skupnosti izobčeni. Živijo asketsko in tradicionalno, preveč skrajno celo za prebivalce njihove domače vasi Gorno Jabolčište, ki leži najbližje Solunski glavi. Vas je velika, šolo obiskuje tisoč otrok, vsaj en član vsake družine dela v tujini. Večinoma se identificirajo kot Albanci, medtem ko otroci družine Zekirov ne poznajo svojega priimka, ker ga ne potrebujejo,” je dejala režiserka Petra Seliškar. “Fantje živijo v zasilnih kočah na različni gorski višini, z ovcami in psi, v vas se vrnejo morda petkrat na leto. So preprosti ljudje zemlje, niso usmerjeni k denarni koristi, temveč uživajo polno življenje in so z vsemi v dobrih odnosih. To je deloma zato, ker od vselej poznajo zgolj takšno življenje, predale so jim ga generacije pastirjev pred njimi. Takšne čiste in poštene duše so nadvse redke.”

Več o zanimivem pogovoru pa v video posnetku.

Avtor Miro Pivar foto, video; Miro Pivar