Trzinski župnik dr. Boštjan Guček predstavil knjigi o družbenem položaju duhovščine na Slovenskem

Miro Pivar 14. marec, 2023

583 6 min. za branje

Teološka fakulteta v Ljubljani je v zbirki Acta Ecclesiastica Sloveniae kot 44. po vrsti izdala raziskavo (doktorsko disertacijo) dr. Boštjana Gučka, župnika v Trzinu, z naslovom »Nosi le zakrpano obuvalo«: Oris družbenega položaja duhovščine na Slovenskem (1918–1941). Sočasno je iz tiskarne konec novembra 2022 prišla še ena knjiga, ki jo je vrhunsko uredil Boštjan Guček, »Anton Štrancar – Spomini«. Izdala jo je Župnija Tolmin.

V prostorih župnije Trzin je v ponedeljek, 13.marca 2023, dr. Boštjan Guček v luči pogleda duhovnika s posebnim poudarkom na slovenskih razmerah, obširno predstavil družben položaj duhovščine na Slovenskem med obema vojnama.

V predstavitvi obeh knjig je spomnil, da si je s to raziskavo zastavil vprašanje družbeno-političnega položaja duhovščine v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, s katerim se zgodovinopisje doslej ni podrobneje ukvarjalo.

V svojem delu je sprva predstavil splošne razmere in zgodovinski kontekst v družbi in Katoliški cerkvi v novih državnih okvirih. Prvo desetletje predstavlja čas vzpostavljanja nove države, drugo desetletje pa je v znamenju uveljavljanja diktature in jugoslovanskega unitarizma. Dr. Boštjan Guček predstavlja položaj duhovščine v ekonomskem, socialnem, kulturnem in na medijskem področju v luči pogleda duhovnika, s posebnim poudarkom na slovenskih razmerah. Kot je dejal avtor, je veliko časa preživel po arhivih, kjer je sledil dokumentom in zapisom. Imel je to srečo, da je vse dobil v arhivih v Sloveniji, tako, da mu ni bilo potrebno »kopati« še po arhivih na Dunaju.

Po besedah avtorja so se Slovenci po koncu prve svetovne vojne znašli razdeljeni in so živeli v več državnih ureditvah. Čas po vojni je bilo tudi obdobje verske brezbrižnosti, pomanjkanja in finančnih težav spričo sprememb na finančnih in gospodarskih trgih. Ob tem je nova država imela zelo raznolik pravni sistem na področju odnosov med verskimi skupnostmi in oblastjo. Na Slovenskem je bilo še kar nekaj let v veljavi pravo habsburške monarhije. Celo kazenski zakonik ali pa šolski zakon sta, po besedah Boštjana Gučka, ostala dolga leta, skoraj desetletje, v novi državi nespremenjena.

Kot je v predstavitvi dveh knjig dejal dr. Boštjan Guček, je država probleme na vseh področjih reševala počasi, nekatera odprta vprašanja pa sploh niso bila rešena vse do razpada države. Tak problem je ravno odnos med državo in Katoliško cerkvijo. Ves čas so škofje upali, da bo prišlo do sprejetja, potrditve in podpisa konkordata, ki bi uredil odnose, vendar se želje niso uresničile. Kljub vsemu pa lahko opazimo določene pozitivne spremembe v družbi z razvojem šolstva, kulture in jezika. Uradno poslovanje in šola so postali popolnoma slovenski. Počasi se je začelo urejati tudi zdravstveno in socialno zavarovanje delavcev.

Avtor obeh knjig je po predstavitvi prve knjige »Nosi le zakrpano obuvalo« predstavil še drugo svoje delo, za katerega je porabil dobrih šest let. V teh šestih letih je obiskal veliko cerkvenih arhivov na Tolminskem in v okolici, po končanju pa so Tolminci dobili knjigo s podrobnim prikazom povojnega dogajanja v župniji. Knjigo »Anton Štrancar – Spomini«, ki jo je izdala župnija Tolmin, je arhivsko bogato založena, v njej pa je tudi več kot sto fotografij.

Po besedah dr. Boštjana Gučka, je knjiga nekaj posebnega iz več razlogov. Obsega 560 strani velikega formata. V njej je objavljena kronika župnije Tolmin, ki jo je župnik Anton Štrancar moral napisati po nalogu škofa Janeza Jenka leta 1969. Škof se je zavedal, da povojno komunistično preganjanje Cerkve v Tolminu mora biti popisano za zgodovino.

Osupljiv pa je »dodatek« dr. Boštjana Gučka, župnika v Trzinu, za katerim se gotovo skriva veliko odpovedovanja, ki je Štrancarjeve spomine opremil z obširno in temeljito, več kot sto strani dolgo pojasnjevalno študijo. Predvsem pa je z izjemno podrobnimi opombami osvetlil osebe in dogodke, ki jih je Štrancar v župnijski kroniki omenjal. Poleg tega je dr. Boštjan Guček knjigo opremil še z vsem mogočim znanstvenim aparatom, kot so imensko in krajevno kazalo, kazala fotografij, ki jih je več kot sto, grafov in razpredelnic, prilog ter seznam kratic, virov in literature, poskrbel je za bogate priloge, za nameček je obsežno besedilo sam digitaliziral.

Anton Štrancar se je rodil leta 1922 na Planini pri Ajdovščini. Leta 1943 je maturira v Ljubljani, vstopi v semenišče v Gorici, leta 1947 so ga v Gorici posvetili v duhovnika ter imenovali za župnika v Ravneh nad Cerknim, ker ni dobil dovoljenja režima, ga je škof imenoval za župnika v Novakih. Leta 1949 je nastopi službo kaplana v Tolminu, leta 1952 so ga imenovali za župnijskega upravitelja, leta 1967 pa umestili za župnika. Leta 1984 mu je pripadla čast monsinjorja. Leta 1986 se je poslovil od Tolmina in postal župnik v Podnanosu. Tam je ostal do leta 2005, ko se je umaknil v pokoj v Šturje. Umrl je leta 2015, pokopali so ga na Sveti Gori.

Kot je pojasnil dr. Boštjan Guček knjiga predstavlja del Spominov, ki jih je pisal duhovnik Anton Štrancar. V knjigi so objavili čas od njegovega prihoda v Tolmin leta 1949 do konca leta 1974, to je 25 let njegovega delovanja v tolminski župniji, ki ga je opisal v prvih treh zvezkih Spominov. V uvod na študiji je urednik dr. Boštjan Guček predstavil čas in družbeno dogajanje ter podrobno predstavil tolminskega župnika Antona Štrancarja, njegovo življenjsko pot in delo. Predstavil je oba ordinarija Mihaela Toroša (1884–1963) in Janeza Jenka (1910–1994), ki sta usmerjala Štrancarjevo delo.

Nekoliko širše je v knjigi predstavil še Štrancarjevega predhodnika, župnika in dekana Jožefa Vodopivca (1884–1958), saj je bil glavna zgodovinska osebnost med drugo svetovno vojno v Tolminu. V Tolminu je služboval med letoma 1929 in 1952, torej v času fašističnega preganjanja, druge svetovne vojne in komunističnega zatiranja Cerkve po njej. Žrtev povojnega totalitarnega nasilja je postal tudi Vodopivec, saj so ga komunisti iz Tolmina nasilno in skrajno ponižujoče izgnali. Ideološko-totalitarno so mu očitali, da je bil ustanovitelj domobranstva in nasprotnik ljudske oblasti. Ta madež ga celo spremlja ves čas in je navzoč v ideološko pogojenem zgodovinopisju vse do danes. Dr. Boštjan Guček je s predstavitvijo druge plati poskušal to preseči. Avtor je v knjigi zapisal, da ni znano, da bi se Jožefu Vodopivcu kdo oddolžil ali vsaj podal kakršnokoli opravičilo, saj mu ni bila dokazana krivda, njegovo ime pa je še danes omadeževano. Boj proti njemu pa je bil boj proti veri in Cerkvi po drugi svetovni vojni kot najhujšemu notranjemu sovražniku režima in države. Prav zaradi tega so skušali zbrati kar največ objav v lokalnem časopisju med in po drugi svetovni vojni, kjer se pojavlja njegovo ime. Navedeni odlomki so zato nekoliko daljši, da predstavijo celovitejšo sliko.

Za lokalno zgodovino so Spomini pomemben vir, saj zavzemajo svojevrsten čas po koncu druge svetovne vojne v novi državi in novem družbenem sistemu, komunističnem totalitarnem režimu, ki je bil po vojni izjemno nasilen. Hkrati v Štrancarjevih Spominih lahko spremljamo dogajanje v župniji tako v dušnopastirskem delovanju kot na gospodarskem področju. To je bil čas izgradnje socialistične družbe, ko je bil po vojni celoten družbeni sistem nastrojen proti veri in katoliški Cerkvi, ki jo je razumel kot najnevarnejšega notranjega sovražnika. V 60. letih so se odnosi začeli spreminjati. To je omogočilo romanja, najprej po domovini, nato tudi v tujino, in razna gospodarska dela na cerkveni infrastrukturi. Prav v 60. in 70. letih je bil Anton Štrancar edini, ki je skrbel za kulturni biser ob planini Polog, leseno cerkev na Javorci, da ni popolnoma propadla. Dr. Boštjan Guček ugotavlja, da ga pri zgodovinskih opisih Javorce ne najdemo omenjenega, čeprav je bil v določenem obdobju glavni, ki je ohranjal to kulturno dediščino prve svetovne vojne. S to knjigo se dr. Boštjan Guček vsaj malo želi oddolžiti Antonu Štrancarju za izjemno delo pri ohranitvi cerkvice na Javorci.

Anton Štrancar je v Tolminu preživel leta hudega zatiranja v 50. letih, nato nekoliko olajšanja in odpiranja v 60. in 70. letih. V 80. letih, kakor razberemo iz njegovih zapisov, je že resno razmišljal o odhodu iz Tolmina, zato je svoje moči usmeril tudi v urejanje in utrjevanje raznih struktur ter odprtih zadev, tako na gospodarskem, kakor pastoralnem in administrativnem področju. Po Spominih se nam izriše lik globoko vernega duhovnika, vestnega in skrbnega gospodarja, predvsem pa osebno skromnega človeka. Bil je zelo natančen in vesten tudi pri zbiranju dokumentov in razporejanju. Že pri samem poslovanju se vidi njegov čut za red, saj je imel vse jasno zabeleženo v raznih zvezkih in knjigah, dokumente pa razdeljene po mapah, takse uradno izdanih dokumentov za škofijo, darovi za določene namene, za vse je vodil natančno evidenco. To nas spominja tudi na našega župnika Franca Bernika.

Na koncu je Guček poskrbel še za vrsto prilog dokumentov iz različnih arhivov ter za pričevanja, ki dodatno osvetljujejo zgodovinsko dogajanje v času in prostoru. Še posebej izstopata dve pričevanji. Najprej pričevanje Sonje Lipušček o svojem očetu Ludviku Šturmu, ki je bil organist v Kobaridu in soobsojenec na tolminskem duhovniškem procesu in ga je omenjal tudi Štrancar. Drugo pomembno pričevanje je zapisal Janez Medvešek, ki je v 70. letih služil vojaški rok v Tolminu. Napisal je dragoceno pričevanje o tem, kako so pod komando nečloveškega vodnika JLA streljali z minometi na vojaškem poligonu na planini Polog, kjer so streljali v hrib Javorce, a cerkve Sv. Duha na srečo niso nikoli zadeli. V knjigi je tolminski dekan in župnik Damijan Bajec zapisal, da ko je leta 2007 prevzel župnijo, je začel odkrivati, za kaj vse morajo biti v Župniji Tolmin hvaležni Antonu Štrancarju. Za seboj je pustil izjemen pečat, ki mu ni para.