Srečanje z Borisom Kopitarjem

Le kdo ne pozna Borisa Kopitarja, ki že 40 let prihaja v domove Slovencev … Sprva preko radijskih valov in televizijskih zaslonov, kot voditelj in pevec pa tudi s prireditvenih odrov. Preveč je oddaj in pesmi, da bi jih naštevali. Vse njegovo ustvarjanje je podčrtano predvsem z narodno-zabavno glasbo, ki mu je ljuba že od rane mladosti. Med vsemi dosežki izpostavlja dve enourni oddaji, ki ju je z ekipo oddaje Glasbeni spomini posnel z velikanoma slovenske narodno-zabavne glasbe Slavkom Avsenikom in Lojzetom Slakom. Danes klen enainsedemdesetletnik, ki je še vedno iskriv sogovornik in šale stresa mimogrede, pravi, da zdaj ne dela več toliko, temveč živi bolj ležerno. »Nenehno hitenje človeka obremenjuje. Nekateri mislijo, da je dirkanje smisel življenja, jaz pa pravim, da se ve, da sem življenje začel v ljubljanski porodnišnici, ve se tudi, kje ga bom končal, na srečo pa ne vem, kdaj. Zakaj bi se mi torej tako mudilo k cilju? Prav zato spoštujem vsak trenutek, ki mi je namenjen,« pravi Ihanec, ki mu anekdot in lepih spominov ne zmanjka. Nekaj od teh je obudil tudi na pogovoru z ustvarjalcem v torek, 21. novembra 2023. Pogovor je potekal v organizaciji Medgeneracijskega društva Jesenski cvet Domžale ter Knjižnice Domžale.

Boris Kopitar je vsestranski ustvarjalec, pevec, voditelj radijskih in TV oddaj, številnih zabavnih  prireditev in dober poznavalec narodnozabavne glasbe, predvsem pa je vedno dobre volje in poln humorja. Skupaj smo obujali spomine na njegovo najbolj aktivno obdobje in se dotaknili tudi ciljev v tretjem življenjskem  obdobju. Pogovor je vodila Maksimiljana Mali.  Pogovor je potekal ob slikovnem prikazu na projekcijskem platnu, kjer so se vrtele fotografije od najbolj zgodnjih let otroštva, sodelovanja z Kovinarji, služenja vojaškega roka, sodelovanja v dramskem krožku, do sodelovanja z ansamblom Nika Zajca, na prikazanih fotografijah se je ob pogovoru tako zavrtel cel ciklus življenja Borisa Kopitarja. Prikazanih je bilo veliko fotografij tudi prijateljev in glasbenikov, ki jih ni več med nami.  Skupaj z obiskovalci so v prostorih Knjižnice Domžale tudi zapeli njegove »Žametne vrtnice«, kjer mu je Sonja Beno, tudi članica Jesenskega cveta, podarila šopek vrtnic, narejenih iz krep papirja, Boris Kopitar je v nadaljevanju zapel tudi »Metulja«, »Bo moj vnuk še pel Slovenske pesmi« ter tudi njegovo najljubšo »Vsak pač po svoje«.

Tako v pogovoru obiskovalci izvedo marsikaj zanimivega iz njegovega življenja. Boris je bil namreč glasbenik, voditelj, urednik, v zadnjih letih pa predvsem aktiven upokojenec, ki se občasno še loti kakšnega projekta, predvsem pa se je osredotočil nase, na svoje zdravje in dobro počutje – s kolesarjenjem, pohodništvom, poleti s plavanjem in zmernim prehranjevanjem.  Za mnoge je spomin na mladost eden najlepših spominov, a ne za Borisa Kopitarja. Prva leta življenja, ko sta z mamo živela sama, jima niso bila najbolj prijazna in se jih nerad spominja, zato pa toliko raje živi tu in zdaj. Obkrožen s svojimi najbližjimi, ženo, sinom in hčerjo ter petimi vnuki  je pri enainsedemdesetih še vedno tako fit, da s prijatelji obhodi vsa bližnja in daljna hribovja. Velik del njegovega življenja je tudi gasilstvo. Druga ljubezen je  glasba. »Vsi poznajo Žametne vrtnice in Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi, pa Mama je ena sama, a je še toliko lepih pesmi v moji izvedbi ali skupaj z Ansamblom Nika Zajca, kjer sem sodeloval dobro desetletje.« Škoda, da  so številne lepe pesmi, ki jih poje, le na seznamih radijskih hiš, predvajajo jih pa ne,  z izjemo nekaj lokalnih radijskih postaj. Četudi je že kar nekaj let v pokoju in ne vodi več odmevnih televizijskih oddaj, se ni umaknil v osamo in se še vedno rad druži. Ne le glasbeno, tudi zasebno je ohranil veliko prijateljev. Z ženo imata krog prijateljev, s katerimi navdušeno hodijo po hribih in dolinah. Čudovite spomine ima tudi na svoje preteklo delo. Ima pa lepe spomine ne le na številne oddaje, festivale, temveč tudi na potovanja in gostovanja v tujini. Rad se spominja snemanj dveh samostojnih enournih oddaj, ki sta bili v sklopu 155 oddaj Glasbeni spomini posvečeni glasbenima legendama Slaku in Avseniku. Zelo rad se spominja svojih potovanj po Avstraliji, kamor je potoval z ansamblom Zapeljivke, in pettedenske turneje pri naših rojakih v Kanadi z Ansamblom Vikija Ašiča.

»Ko se oglasi glasba in razleže vesel smeh, ko zadoni pesem iz stoterih grl, ko se pozitivno energijo lahko začuti na vsakem koraku… takrat se morajo umakniti vse tegobe tega sveta. Glasba je domena srca… ali ti je všeč, ali pa ne. Sam rad rečem… Naj cveti sto cvetov in vsak naj svojega voha. Za vse ljudi še Bog ni. Rad sem med veselimi ljudmi. Rad jim zapojem in pojem skupaj z njimi. Dobra družba je največji garant, da se bomo imeli lepo. Rad sem na odru, pa naj bo to vaški oder, kamionska prikolica, oder pred 20.000 glavo množico v Stožicah, dnevna soba pri slavljencu doma, gostinski lokal, ali pa veliki oder Cankarjevega doma. Vse to sem doživel in pil veselje in srečo, ki se je prelivala med nami. Naj bo še dolgo tako in zdravje naj nam služi. To so moje želje, ki jih delim z vami, spoštovani poslušalci, gledalci in obiskovalci prireditev. Srečo je treba deliti…« pravi Boris Kopitar.

Na koncu mu je predsednica Medgeneracijskega društva Jesenski cvet Majda Knehtl zaželela še veliko srečnih pevskih in upokojenskih let.

Pogovor z Borisom si lahko ogledate v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar