Srečanja pod slamniki: dr. Mohor Demšar “Lesene igrače kot spodbuda k ustvarjalni igri”

Kaj je dobra in slaba igrača? Kaj otrok potrebuje za zdrav razvoj? Odgovore na ta vprašanja nam je v pogovoru s Cveto Zalokar ponudil dr. Mohor Demšar, dipl. ing. elektrotehnike, waldorfski učitelj, doktor filozofije ter odličen poznavalec in zbiratelj lesenih igrač, katere v tem prazničnem času predstavlja na razstavi v Menačenkovi domačiji v Domžalah.

V ponedeljek, 13. decembra 2021, je v Slamnikarskem muzeju v Domžalah potekalo »Srečanje pod slamniki«, pogovor je potekal o zbirki lesenih igrač, ki jih dr. Mohor Demšar razstavlja v Menačenkovi domačiji v Domžalah ter o pedagoškem vidiku uporabnosti igrač.

Najbrž ga ni starša, ki ne bi bil kdaj v dvomih, kakšno igračo naj kupi svojemu otroku, še posebej ob decembrskih veselih dogodkih, ko otroke obiščejo kar trije dobri možje. Dr. Mohor Demšar je zbiralec dobrih igrač, poznavalec zgodovinskega razvoja njihovega nastanka in raziskovalec pedagoškega vidika igrač. Gost pogovornega večera ima namreč tudi potujoči muzej lesenih igrač, zbranih iz vsega sveta, ki jih razstavlja in o njih predava po vsej Sloveniji. Kot dolgoletni waldorfski učitelj poučuje v Svobodni waldorfski šoli.

V pogovoru je dr. Demšar o sebi povedal, da je najprej študiral elektrotehniko, vendar mu je v drugem letniku študija postalo jasno, da ga vprašanja človeka zanimajo veliko bolj kot elektrika. Kot je povedal, je usoda poskrbela, da je bil po diplomi ob pravem času na pravem mestu, saj se je pridružil skupini, ki je ob delu na Dunaju tri leta študirala waldorfsko pedagogiko ter s tem dela filozofa in antropozofa Rudolfa Steinerja, ki ga priporoča vsakemu resnemu iskalcu resnice. Kot izkušen učitelj se je lotil še študija filozofije, opravil magisterij in zatem še doktorat, v katerem je del posvečen tudi igračam.

Odraščal je na kmetiji, oče je imel tudi mizarsko delavnico, v kateri je mladi Mohor pomagal. Od tod tudi njegova želja, da se igračam še posebej posveti, jih zbira ter predava o njih. Kot študent je igrače celo izdeloval, a takrat še ni poznal globine pomena različnih igrač, tako za spodbudo kot za oviranje zdravega razvoja otroka. Sicer pa je v njegovi naravi, da želi spoznanja, do katerih se dokoplje sam, širiti naprej, tudi o igračah.

Pravzaprav se mora igračam zahvaliti, da je prišel do poklica waldorfskega učitelja. Ko je iskal Steinerjevo literaturo o igračah, je prišel do skupine, ki se je v Ljubljani ravno oblikovala za triletno izobraževanje, ter se ji pridružil, saj waldorfska pedagogika drugače gleda na pomen igrač. “Rudolf Steiner, ki je utemeljil antropozofijo in pozneje tudi iz nje izhajajočo waldorfsko pedagogiko, je kot velik človekoljub opozoril na hromljenje otroške domišljije z različnimi graditelji, konstrukcijskimi kompleti, ki vsiljujejo misel, da iz koščkov sestavljamo celoto, saj spodbujajo atomizem in materializem. Opozarjal je tudi, da tako imenovana lepa punčka, igrača, ki je izdelana v vseh podrobnostih, prav nič ne spodbuja otrokove domišljije”, je povedal dr. Demšar.

Dobre igrače nam po eni strani ponuja narava – pesek, kamne, vodo, palice, storže, ipd., po drugi strani pa umetniško oblikovane igrače, ki niso povsem mrtvih oblik, kot so kocke ali kvadri. Na mestu je tudi naivna ljudska umetnost, ki jo lahko prepoznate v starih igračah. Dobre igrače seveda oblikujejo otroka in spodbujajo njegovo domišljijo ter mu ne jemljejo življenjskih sil niti ne prebujajo sil, ki se morajo razviti v nekem poznejšem razvojnem obdobju. Zelo dobre so vse gibljive igrače, ki si jih lahko celo množico ogledate v njegovi zbirki, posebej pa priporoča umetniško izdelane gibljive slike, na katerih lahko otrok sam premika celovite like ljudi in živali. Odlične so tudi tako imenovane postavljanke, pri katerih lahko otrok živali, drevesa in hiše oblikuje v vas, naredi gozd, reko, zgradi most … Nepogrešljiv je peskovnik, za oblikovanje v prostoru zelo priporoča naravno obarvan čebelji vosek, ki se ga dobi tudi v Sloveniji. Tudi glina je odlična za male spretne prstke, ki jih otroci imajo.

“Človek je popoln samo takrat, ko se igra.” (Friedrich Schiller). Tega reka se drži tudi dr. Demšar. Pogled skozi zgodovino igrač in iger namreč prinaša misel, da se njihov princip ni dosti spremenil, razen v materialu in načinu izdelave in seveda v obstojnosti. Spremenil pa se je prosti čas za igranje, saj ga je bilo na voljo manj kot danes, in spremenila se je tudi količina igrač, ki je bila nekdaj bolj izjema kot pravilo; sploh pa so bile očitne razlike v igri in igračah kmečkih ali mestnih otrok. Nekdaj je bilo veliko vstavljank, gugalnikov, avtomobilčkov, vozičkov za hojo in igrač na vrvici.

Izogibal pa bi se igračam, ki se vsiljujejo otrokom s kričečimi barvami, utripajočimi lučmi, različnimi zvoki, fantastičnimi oblikami, s svojo groteskno pojavnostjo kot so lutke ali živali z nenaravno velikimi očmi, s povsem izdelanimi potezami, saj vse to otroke le hromi in jih vodi proč od realne domišljije, ki ostaja povezana s svetom. Čim bolj je igrača sama aktivna, tem manj ostane za otroka. Dobimo malega potrošnika in ne otroka, ki se igra v svobodi. Kdo pa to hoče.

Kot smo že omenili v uvodu je njegova zbirka lesenih igrač te dni na ogled v Menačenkovi domačiji v Domžalah. Vabljeni k ogledu razstave, saj boste videli in izvedeli veliko zanimivih stvari. Starejši pa se boste ob pogledu nanje, spominjali svojih otroških dni.

Razstava bo na ogled od 8. decembra 2021 do 22. januarja 2022: od torka do petka od 10. do 12. ure ter od 17. do 19. ure, ob sobotah od 10. do 12. ure, ob praznikih je zaprto. Sledite spletni strani Kulturnega doma Franca Bernika – zavihek Menačenkova domačija, saj bodo otroci povabljeni, da si na delavnici z dr. Mohorjem Demšarjem sami izdelajo igračo.

Avtor Miro Pivar foto; video; Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi