Skozi moje oči – Veno Pilon

Sredi septembra je minilo 52 let, odkar se je v rodni Ajdovščini za vedno poslovil umetnik Veno Pilon, ki je bil dobršen del življenja vpet v umetniške kroge v Parizu. Ob tej priložnosti so si gledalci v Mestnem kinu Domžale v ponedeljek, 24. oktobra 2022, ogledali igrano-dokumentarni film »Skozi moje oči – Veno Pilon«, ki ga je o njegovem razburljivem življenju umetnika, ki je mnogo let ustvarjal v Parizu, posnel režiser in scenarist Igor Vrtačnik. Avtor 25 dokumentarcev najraje izbira teme, ki so pomembne, a spregledane. Tudi Pilonovega nemirnega duha Slovenci še vedno odkrivamo.

Scenarist in režiser Igor Vrtačnik v igrano-dokumentarnem filmu Skozi moje oči predstavi življenje v Ajdovščini rojenega slikarja in fotografa Vena Pilona. Pilonova zgodba je zaradi umetnikovega turbulentnega življenja in ljudi, ki jih je srečeval na svoji življenjski poti, ekskluzivna filmska zgodba. Po ogledu filma je sledil pogovor v sklopu dogodka “Galerija v kinu”, v katerem je sodeloval akademski kipar Jurij Smole. Z njim se je pogovarjal Jure Matičič, direktor Kulturnega doma Franca Bernika Domžale.

V pogovoru sta se dotaknila velikega slikarja in fotografa, ki je oral ledino v fotografiji. V spominih spoznamo tri Pilone; najprej kot slikarja v njegovih pariških letih, kjer je opustil slikanje, zatem kot fotografa, proti koncu pa še kot prevajalca slovenske poezije. Film sicer oriše vsa tri umetnikova poglavja, osrednji poudarek pa nameni prav dolgo spregledanemu fotografskemu opusu. Razloga za to sta dva, prvi je že omenjena dragocena vizualna razsežnost pripovedi, ki jo bogat fotografski opus omogoča, druga pa pomemben ustvarjalni vrh, ki ga Veno Pilon doseže v fotografiji. Fotografijo je vzljubil zgodaj, z njo pa ga je seznanil lutkar Milan Klemenčič, eden najnaprednejših fotografov preloma stoletja pri nas. In tudi sicer je Pilona prijateljstvo s Klemenčičem pomembno zaznamovalo. Kot marsikaj drugega je tudi to druženje prekinila prva svetovna vojna, ki je Pilona odvedla do bojišča in na koncu v rusko ujetništvo.

Pilon je v Parizu živel med letoma 1928 in 1968, ko se je v pozni starosti z družino vrnil domov. Tam je preživel zadnja leta življenja in fotografiral do tako rekoč predzadnjega dne življenja. Ustvaril je obsežen in kakovosten fotografski opus, ki je dolgo časa ostal spregledan. Njegov fotografski opus je prvi temeljito raziskal Stane Bernik za potrebe razstave Pilon pariški fotograf v Mestni galeriji Ljubljana leta 1992. Dve leti je Pilonovo delo strokovno ovrednoteno na mednarodni ravni z veliko razstavo Evropa – Stoletje avantgarde v srednji in vzhodni Evropi, ki so jo leta 1994 postavili v takratni nemški prestolnici Bonnu. V razstavnem katalogu sta reprodukciji njegovih »Mask«, ki so bile navdih Eluardu, in fotografiji »Brez naslova« in »Študija z rokavico« iz leta.1930.

V igrano-dokumentarnem filmu se prepletajo slike Vena Pilona ter veliko video posnetkov iz tistega časa.  Gledalec lahko vidi vrvež in vso avantgardo Pariza tistega časa: stare avtomobile kot tudi življenje in vrvež na pariških ulicah. Pariz je bil namreč takrat zbirališče prišlekov, ki so z vzhoda Evrope prihajali v prestolnico umetnosti, živeli v upanju na umetniško slavo ter med njegovimi boemi iskali svoj prostor. Večinoma iz dneva v dan in iz rok v usta … Med njimi je bil tudi nadarjeni, doma že uveljavljeni in priznani slikar Veno Pilon.
Atelje in skromno bivališče je imel na bulvarju Montparnasse 75, o katerem je Frédéric Beigbeder zapisal: »Montparnasse je četrt, kjer kraljujejo seks, literatura in smrt.« Tu je srečeval Henrya Millerja, Maxa Ernsta, Ossipa Zadkina, Giorgia de Chirica, Rolanda Oudota …

Čez dve leti, ko je postal eden izmed njih, pa je zapisal: »Ker se mi je vera v lastno delo omajala, me k slikanju ni več vleklo, celo upiralo se mi je. Zatekel sem se v Pariz, da se v množici izgubim in pozabim nase … Zato sem se tudi izogibal razstav.«  Po prihodu v Pariz je skorajda prenehal slikati, prevzela pa ga je fotografija!

Pilonu kot »umetniškemu« fotografu v Parizu preboj med najbolj znane fotografe ni uspel, za kar sta bila kriva pretirana skromnost in pomanjkanje samozavesti, ki sta veliko prezgodaj zaključila tudi Pilonovo slikarsko ustvarjanje. Bil je namreč prav to; najprej opazovalec, gledalec življenja ter šele nato nastopač in vse drugo! Fotografija pa njegova skrita strast, tiha ljubica, ki ga ni nikoli zapustila in ga je spremljala vse življenje. Pilon je pel visoko pesem, tako slikarstva kot njegove ljubice – fotografije.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar