Pustni karneval v Boliviji – priložnost za razuzdano veseljačenje

Pustni karneval v Južni Ameriki je velik in družbeno pomemben dogodek. Seveda je fokus karnevala rajanje, druženje, zabavanje, popivanje, ples in glasba, vendar gredo v Južni Ameriki še dlje …

V visokogorju imajo svojo kulturo, tradicijo in burno preteklost. V njih vre kri starodavnih inkovskih bojevnikov. To lahko vidiš in čutiš na vsakem koraku. Medtem ko so na savanskem in džungelskem področju plesi bolj prešerni in je kultura veliko bolj umirjena in počasna, saj je večino leta zelo vroče, in je vse, kar se dogaja mañana – torej, jutri! Pri 35+ stopinjah Celzija res ne moreš biti pretirano aktiven … Vendar je vsem enako nekaj – da se ljudje (staro in mlado) že mesece prej zberejo v skupine, in nato zavzeto vadijo točno določene tradicionalne plese in koreografije, ki se imenujejo Diablada, Morenada, Caporales, Toba, Tinku, Los Macheteros, Taquirari idr.

Ko sem bila v La Pazu, sem z ulic velikokrat slišala glasbo in krike, med tem ko so se skupine pripravljale na tisti dan – na dan, ko so morali biti vsi usklajeni. Vse je moralo biti brezhibno. Plesne koreografije so zelo sinhronizirane, za kar je potrebno ogromno vadbe; po več deset ljudi pleše v istem koraku – kot eno samo telo. Gibi so divji, izraziti, strastni. Na vsakem koraku se čuti latino spirit. Plesne koreografije se ne izvajajo ob vnaprej posneti glasbi, pač pa jih spremljajo godbe z živo glasbo. Redko kje sem videla toliko predanosti, žara in discipline. Zanimivo je tudi, da za glasbila, oblačila in kostume zapravijo na stotine ali celo tisoče ameriških dolarjev, kljub temu, da je država zelo revna. Še dandanes tam ljudje nimajo za vsakodnevni obrok in veliko otrok se ne šola, ker marsikatera družina preprosto nima denarja … Ampak, za praznike in zabave je značilno, da ni mer in meja, med veseljačenjem pa velikokrat tudi zdrave pameti ne … To so namreč posebni dogodki, ki imajo posebno mesto v njihovi kulturi in ljudje so se zmožni odpovedati marsičemu ter narediti »ekstra kilometre«, da bi se nato lahko zares sprostili. Temu sem bila priča vsa leta in na vseh področjih države. To niso le prazniki. To je način življenja – tako v džungli, med domorodci, kot v največjih mestih. Veliko časa, energije in sredstev je bilo namenjenih za zabavo! Verjetno zato, ker v vsakdanjem življenju živijo v pomanjkanju.

Karneval v Oruru (mesto leži na 3.700 metrih nadmorske višine v južnoameriških Kordiljerah in ima približno toliko prebivalcev kot Ljubljana) ima še poseben status, saj je bil s strani organizacije UNESCO proglašen za Mojstrovino ustne in nematerialne dediščine človeštva. Karneval Oruro je med največjimi, saj ga obišče več kot 30.000 plesalcev in približno 10.000 glasbenikov, organiziranih v 150-ih skupinah, kar pomeni, da se v skupni povorki po ulicah sprehodi več kot štiri kilometre dolga povorka, v živo pa jih spremlja več kot pol milijona gledalcev iz Bolivije in vsega sveta.

Najdlje se karneval praznuje na jugu Bolivije, v mestu Tarija (beri: Tariha), kjer se skozi različne tradicionalne običaje zabavajo kar en mesec. Mogoče je to povezano z Urugvajem, od koder je priseljenih veliko današnjih Tarihencev. Tudi tam se namreč karneval praznuje ves mesec! Po pripovedovanju prijatelja Sebastiana, ki je Urugvajec, je to za njih najlepši čas leta.

Ko sem bila v Boliviji, sem morala »pretrpeti« kar vrsto teh razuzdanih veseljačenj. Da, prav sem napisala, pretrpeti. Namreč, karneval je tam bolj priložnost za vsakovrstno sprostitev, razgrajanje in divje veseljačenje. Sploh se ga ne da primerjati z našimi malčki, ki našemljeni hodijo od vrat do vrat, ali pa se ob 16-ih popoldan sprehodijo skozi vaške ulice … Verjeli ali ne, veliko ljudi ob tem času izgubi življenje, saj popivanju ni konca, s tem pa prihaja do raznoraznih nesreč, pretepov, varanj, posledično razbitih družin, nasilja ipd.

Še posebej v toplejših krajih je navada, da vsaj en teden od vsepovsod letijo z vodo napolnjeni balončki. Velikokrat so napolnjeni tudi z barvami, če pa si posebne sreče, lahko v tebe prileti tudi kakšen, ki je napolnjen z vodo iz kanala ob cesti, kamor se odtekajo vse odplake, ali iz kakšne blatne mlakuže. Razen najstarejšim, se zdi vsem zelo zabavno, ko te lahko sredi ulice oplaknejo, med tem ko se na ves glas smejijo in z motorjem odvihrajo naprej …

Eno leto sem v času karnevala živela v Santa Cruzu. To je najhitreje rastoče mesto v Boliviji, z več kot milijon prebivalci. Ker smo s prijatelji živeli v strogem centru starega dela mesta, smo bili deležni vsega najbolj ekskluzivnega razgrajanja. Na ulici ob povorkah sem imela ves čas občutek, kot da bi bila v Riu de Janeiru. Na različnih, do skrajnosti okrašenih in tematsko opremljenih vozovih, se je mimo nas sprehajalo in vozilo na tisoče ljudi. Vsaka tako organizirana in našemljena skupina ljudi se imenuje comparsa. Ob koncu dogodka izberejo najbolj izvirno. Najlepšo. Tudi miss karnevala. Najbolj smešno je bilo, ko smo po nekaj dnevih praznovanja lačni odvihrali na ulico – vsepovsod so bili zeleni, modri, turkizni, sivi in črni ljudje. Vsi so bili utrujeni, pijani ali »zmačkani«. Počutila sem se, kot da bi hodila med zombiji.

Fotografije v prispevku so vse s karnevala v bolivijskem mestu Cochabamba. V tako imenovanem »Corso de Corsos« je prikazana bolivijska kultura, ki predstavlja sintezo folklore in tradicije bolivijskega karnevala, ki vsako leto poteka na pustno soboto.

Avtor: Martina; Foto: Mariesa, Lew & Martina