Predstavitev knjige Iztoka Geisterja: Narava, kot jo vidi narava

Na Slovenskem je zakoreninjeno prepričanje, da o naravi ni treba povedati nič več, kot nam ponujajo dejstva, in da literarnost besedila zgolj zamegljuje njegovo sporočilnost. Šele potreba po prevrednotenju resnic o naravi, ki so prilagojene človekovi meri, ponuja priložnost za naravi prijazen nagovor. Leposlovje je, v nasprotju z znanostjo, sposobno postaviti se na drugo stran in vsaj za trenutek gledati na svet z očmi rastlin in živali.

V Knjižnici Domžale je v sredo, 12. marca 2025, potekala predstavitev knjige Narava, kot jo vidi narava ter pogovor z izjemnim slovenskim pesnikom, pisateljem, esejistom in ornitologom Iztokom Geisterjem ob njegovem osebnem jubileju. Dogodek je organizirala Lipa Domžale – Univerza za tretje življenjsko obdobje, moderirala pa ga je prof. Jana Ozimek. Med pogovorom so osvetlili Geisterjevo delo, še posebej njegov prispevek k naravoslovnemu eseju ter njegov strasten odnos do narave in ptic. Pogovor je potekal ob predstavitvi slik na projekcijskem platnu.

Knjiga Narava, kot jo vidi narava Iztoka Geisterja prinaša eseje o divjini in kulturi, obogatene s številnimi naravoslovnimi fotografijami. Pripoved se izogiba ustaljenemu ljubiteljskemu, izletniškemu ali celo turističnemu predstavljanju narave na Slovenskem. Namesto zgolj človeškega pogleda ponuja prvinski pogled vseh udeležencev v igri narave – tako v dramatičnih kot v himničnih okoliščinah. Enkratnost naše narave ni le v njeni pestrosti, temveč tudi v ustvarjalnem razmerju med divjino in kulturo.

S pomočjo leposlovne besede in naravoslovne fotografije v knjigi Narava, kot jo vidi narava spregovorijo rastline in živali, ki se že tisočletja soočajo s človekovim spreminjanjem narave. Tako kot se prilagajajo naravnim ujmam, se odzivajo tudi na kultiviranje okolja. Na ogroženost – to naravovarstveno izmišljotino – se spravljivo odzivajo s kulturnim sledništvom. Prav to je osrednje vodilo zagovorništva narave. Monografija o razmerju med divjino in kulturo prinaša nekaj novega v slovensko naravovarstveno miselnost in hkrati nekaj presenetljivo svežega na knjižnem trgu. Knjiga je oblikovana z občutkom za tisto najbolj dragoceno v našem odnosu do narave – za čudenje.

Iztok Geister je skupaj z Markom Pogačnikom izdajal šolsko glasilo Plamenica, kjer je pisal pod psevdonimom Plamen. Je eden od ustanoviteljev umetniške skupine OHO in prejemnik več nagrad, med drugim Zlate ptice (1969), Rožančeve nagrade za esejistično zbirko Levitve (2001), nagrade Prešernovega sklada za prozo (2004) ter Zlatnika poezije (2020).

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Geister, skupaj s kiparjem Markom Pogačnikom, eden od ustanoviteljev avantgardnega umetniškega gibanja OHO. Skupina, ki je delovala med letoma 1966 in 1971, je združevala likovne umetnike, literate, filmske ustvarjalce, kritike in teoretike. Šlo je za intermedijsko ustvarjalnost – nastajali so likovni eksponati, knjige umetnikov, stripi, hepeningi, dokumentarni filmi, fotografije in instalacije. OHO-jevci so pionirji konceptualne umetnosti pri nas, a so se razšli, čeprav bi se lahko uveljavili tudi v tujini. Geister se je nato posvetil pisanju in naravi ter vselej poudarja, da ni naravovarstvenik, temveč zagovornik narave – ne zagovarja interesov človeka, temveč narave same.

Obiskuje kraje, kakor jih opisuje v svojih delih:
“Zavesaste sigaste slapove na istrskih potokih, kjer hudič v tolmunih kopa svojo mater, peneča se slapičja Dragonje, kjer je dno tlakovano nalašč za stopala vodnih vil, renesančni kal Globočaj, kjer ob sončnem vzhodu lahko občuduješ vnebohod kačjih pastirjev, živahno mrtvico Murišo, kjer zaljubljeno cveti bledolična vodoljuba, tisošobrazno Cerkniško jezero, kjer najvabljivejša ogledala neizprosno presihajo dan za dnem, odštekane okljuke Bloščice, kjer se kobranka komajda lahko vzravna, tihe mahovnate preproge Pohorja, kjer se sprehajaš z angeli… Če je rožmarinka lepotica mahovnega močvirja, je vodoljuba izbranka peščenih voda … Sedeti v senci lepote vodoljubinega kobula, pod dražestnim dežnikom njenega socvetja, je doživetje, ki ga spremlja vznemirljivo ozračje tople grede na bregu skrivnostne mrtvice.”

Knjiga Narava, kot jo vidi narava ni le pripoved o naravnih lepotah, temveč knjiga o vsemočnosti narave. Geister ji zna tenkočutno prisluhniti, jo opazovati, dokumentirati in odstirati njene resnice. Skozi njegovo pisanje se zavemo, kako nepremagljiva je narava – nemočen je le človek.

Ob nedavnih poplavah smo to nemoč še posebej občutili. Geister pravi:
“Domala vsaka reka ob povodnji ubira stranpoti, ki jih kasneje, ko se umiri, še naprej uporablja ali pa nanje pozabi. Kadar izbere novo strugo, se vez s staro še nekaj časa ohranja, a sčasoma vendarle zamre. Vsaka reka pa premore tudi stranske rokave, ki so le navidezno mrtvi, saj ob visoki vodi v matični strugi ponovno oživijo.”

O industrijski eksploataciji narave in zapuščenih gramoznicah, ki jih človek najprej izčrpa, nato pa zavrže, zapiše: “V opuščeno gramoznico se počasi naseljujejo biljke, v njeni vodi najdejo dom komarji in pijavke, lahko se pridruži še plavajoča praprot in v nekaj letih med gramozno mlako – kulturno pastorko – in mrtvico ni več omembe vrednih razlik.”

Avtor v knjigi poudarja razmerje med divjino in kulturo ter v nas budi posebno občutje – prepoznavamo ustvarjalno razmerje med človekom in naravo ter jo skozi leposlovno besedo in mojstrsko fotografijo odkrivamo na nov način. Skozi Geistrov pogled na naravovarstveno etiko premišljujemo o naravi in o nas samih. Njegova misel je jasna: “Kaj ni skrajni čas, da maksimo dosedanjih generacij, da edino človek kroti naravo, zamenjamo s spoznanjem, ki bo nemara maksima prihodnjih generacij – da edino narava kroti človeka?”

Geister je avtor številnih pesniških zbirk, proznih del, esejev, radijskih iger ter monografij o naravi. Njegovo delo ostaja dragocen premislek o našem odnosu do narave in njene neizmerne moči.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Simona Pivar