Božični prazniki prinašajo čas veselja, miru in premišljevanja o globljem pomenu vere. Na našem spletnem portalu bomo v tem duhu prenašali polnočno mašo iz cerkve sv. Jožefa na Viru, ene najmlajših cerkva v Sloveniji. V ta namen smo se pogovarjali z novi župnijskim upraviteljem Vitom Urbanijo, ki nam je predstavil svojo osebno in poklicno pot, izzive, s katerimi se sooča, in želje za prihodnost.
Življenje duhovnika je prepleteno z mnogimi zgodbami, ki pričajo o veri, vztrajnosti in predanosti poslanstvu. Gospod Vito Urbanija, novi župnijski upravitelj v župniji na Viru, nas s svojo življenjsko zgodbo popelje od mirnega otroštva v Moravški dolini, preko študijskih let v Rimu, do trenutkov, ko svojo duhovniško službo živi med verniki. V pogovoru je delil svojo osebno in poklicno pot, izzive, s katerimi se sooča, in želje za prihodnost, ter nam približal pomen vere v sodobnem času.
Spoštovani gospod župnik Vito Urbanija, lahko na začetku poveste nekaj več o svojem otroštvu v Moravški dolini? Na kakšen način je bila vaša družina povezana in kako je vplivala na vaš duhovni poklic?
Izhajam iz moravške doline, kjer sem preživel svoje otroštvo. Naša hiša je prav blizu središča Moravč, tako da sem imel blizu do cerkve in do šole. Rad sem hodil v šolo, v 1. razredu pa sem začel obiskovati tudi verouk in začel ministrirati pri mašah v župnijski cerkvi. Velikokrat sem obiskal tudi staro mamo in sorodnike v Tuštanju. V tamkajšnjem gradu in na veliki kmetiji je bilo veliko prostora za igro in za raziskovanje preteklosti. Hodil sem tudi v glasbeno šolo in se šest let učil klavirja. Z družino smo hodili k maši in obhajali krščanske praznike, tako v cerkvi kot doma. V tem okolju in vzdušju se je kmalu prebudila v meni tudi želja po duhovniškem poklicu. Misel na duhovniški poklic me je spremljala tudi v času gimnazijskih let, ki sem jih preživel na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani. Tam sem bil vključen v mešani pevski zbor, se poleg ostalih predmetov učil latinščine in grščine, imeli smo lepe ekskurzije in izmenjave po Evropi.
Za seboj imate študij na Teološki fakulteti v Ljubljani in tudi na papeški univerzi Gregoriani v Rimu. Kako vam je to izobraževanje pomagalo pri vašem duhovnem razvoju in pripravi na duhovniško službo?
Teološki študij je pester in zanimiv. Dve leti sem študiral v Ljubljani, kjer smo imeli veliko filozofskih predmetov, cerkveno zgodovino, pa tudi psihologijo, sociologijo, hkrati pa spoznavanje Svetega pisma, religije in bogoslužja. Študij sem nadaljeval v Rimu, v italijanščini, kjer poučujejo profesorji iz vsega sveta, duhovniki in laiki, tudi nekaj žensk predava tam. Imeli smo predmete iz raziskovanja Svetega Pisma, razvoj verskih dogem in moralnega nauka. Poleg tega smo imeli še seminarje v manjših skupinah, s tematiko po lastni izbiri.
Ta čas sem živel v nemškem zavodu (»Collegium Germanicum«), ki so go vodili nemško govoreči jezuiti. Nam, bogoslovcem in mladim duhovnikom iz cele Srednje Evrope, so bili kot vzgojitelji, organizirali so za nas duhovne vaje, pripravili različne vsebine, duhovno spremljanje – vse to je gotovo pustilo pečat tudi na osebnem razvoju duhovnosti in oblikovalo podobo duhovnika.
Po prejemu mašniškega posvečenja ste opravljali kaplansko službo na Vrhniki. Kakšne izkušnje ste pridobili med tem delom in kako vam pomagajo pri sedanjem delu?
Dve leti sem bil kaplan na Vrhniki, poleg mene je tam deloval še mlajši župnik g. Mohor Rihtaršič, doma iz Selc, in starejši duhovni pomočnik g. Franc Hočevar, ki izvira iz Tuhinjske doline. Oba sta mi bila kot “starejša duhovnika od mene” in na nek način zgled in mentorja, predvsem v pastoralnih zadevah. Se pravi, kako ravnati z ljudmi, ki se obračajo na duhovnika v različnih situacijah. Vrhnika je velika župnija, imeli smo maše v desetih različnih cerkvah in podružnicah, imel sem devet ur verouka, skavte, mladinsko skupino, krste, poroke in pogrebe itd.
Vaša novomašna misel iz Svetega pisma je: “Da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.” Kako jo uresničujete v svojem poslanstvu in kaj vam pomeni v vsakdanjem življenju?
Ta stavek sem si izbral za geslo, ker mi je bila blizu podoba učitelja in učenca. V evangeliju Jezusa kličejo »Učitelj« in njegovi sledilci se imenujejo »učenci«. Vsi, ki smo krščeni, smo s tem nekako vstopili v Jezusovo »duhovno« šolo, sledimo njegovemu nauku in še bolj pomembno, njegovemu zgledu. Poleg tega je Jezus svoje učence, navkljub razlikam in njihovim pomanjkljivostim, imenoval prijatelje in bil ves čas zelo zaupen z njimi, razlagal in ponavljal jim je bistvene stvari, bilj je potrpežljiv z njimi, a hkrati je verjel vanje in jim zaupal nalogo, naj na tem svetu nadaljujejo njegovo poslanstvo: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence!«
Ta drža se mi zdi ključna tudi za poslanstvo duhovnika: kot kristjan sem tudi jaz Jezusov »učenec«, za ljudi, h katerim sem poslan, pa tudi »učitelj« – po Jezusovem zgledu.
Pred vami je nov izziv, saj ste novi župnijski upravitelj v župniji sv. Jožefa na Viru od avgusta letos. Naj vam ob tem iz našega uredništva izrečemo čestitko in dobrodošlico, zanima pa nas, kako bi ocenili vašo “novo” župnijo in njene farane? Cerkev na Viru letos praznuje 18 let in je ena izmed najmlajših cerkva v Sloveniji. Kako je vam, kot župnijskemu upravitelju upravljati s takšno cerkvijo, verjetno je manj izzivov, kot pri vaših kolegih, kjer so cerkve lahko starejše tudi več stoletij?
Hvala. Drži, letos poleti sem od g. nadškofa prejel dekret, da bom od 1.avgusta 2024 deloval v župniji na Viru. Sam kraj mi je bil že malo poznan zaradi bližine doma, tako župnija Moravče kot Vir spadata pod Domžalsko dekanijo, vedel sem tudi, da tu stoji nova cerkev sv. Jožefa. Župnija ima novo župnišče in lep pastoralni center z učilnicami, pod cerkvijo je prostorna župnijska dvorana, tudi okrog cerkve je kar nekaj prostora, z veliko in urejeno ploščadjo pred vhodom. Prostor vabi k temu, da bi se ljudje tukaj srečevali, da bi gradili odnos z Bogom s pomočjo bogoslužja in molitev, ki potekajo v cerkvi, kot tudi odnose med seboj, med župljani, ki se vključujejo v različne skupine in dejavnosti: od pevskega zbora do telovadbe, od molitvene skupine do prostovoljcev v župnijski Karitas. Vesel sem, da kar nekaj takšnih skupin že obstaja, gotovo pa bi bil vesel še večjega obiska in zastopanosti tako pri nedeljskih mašah kot pri ostalih dejavnostih v župniji.
Vabimo vas, da si 24. decembra 2024 od 23.15 dalje ogledate prenos polnočne maše v živo na našem spletnem portalu Domžalec.si. Polnočnico bo daroval župnijski upravitelj Vito Urbanija v cerkvi sv. Jožefa na Viru.
Dandanes se mnogi starši oziroma njihovi otroci ne odločijo za vpis in obiskovanje verouka oziroma je med mladimi precejšen osip. Verjetno se tudi vi soočate z mislimi, katere načine uporabiti, da otroke, mlade in njihove starše pritegnete k vašim dejavnostim in jim prikažete pomembnost vere v vsakdanjem življenju?
Skupine pri verouku so gotovo veliko manjše, kot so bile pred leti, kar je lahko tudi prednost za dinamiko skupine. Hkrati se sprašujem, kje in na kakšen način ostali otroci sploh pridejo v stik z vero ali s tradicijo. Če ni verskega pouka in nekih rednih stikov z župnijo, je toliko več prostora za napačne predstave o veri in Bogu, za predsodke o Cerkvi in o duhovnikih, kar se čuti že sedaj v medijskem prostoru in na družbenih omrežjih. Mislim, da bi staršem in otrokom, vera in krščanski nauk bila lahko velika opora za vzgojo vesti, za rast v krepostih in oblikovanje dobrih navadah, v pomoč pri življenjskih odločitvah, pri sprejemanju težkih situacij, pri iskanju odgovorov na vprašanja o smislu in sreči.
Kakšne posebne dejavnosti ali programe bi želeli uvesti v župniji, da bi farani občutili še večjo pripadnost Cerkvi in se še aktivneje vključevali v verske dejavnosti?
Zgoraj sem naštel že nekaj od skupin, ki delujejo v župniji Vir, mogoče bi enkrat ponovno obudil tudi skavtsko in zakonsko skupino – oboje je že pred nekaj leti obstajalo, pa je vmes malo zamrlo. Seveda je veliko odvisno od sodelavcev in prostovoljcev, ki bi bili pripravljeni prevzeti različne vloge, tudi voditeljsko vlogo ali vlogo vzgojitelja, kar je vedno zahtevna in odgovorna služba.
Za zaključek še božično voščilo: Pred nami so božični prazniki in novo leto. Naj bo to čas, ko s hvaležnostjo ovrednotimo vse, kar smo v preteklem letu prejeli in doživeli, hkrati pa naj nam bo v razmislek in v spodbudo, da bi postali še boljši. Bolj pozorni na ljudi okrog sebe in bolj odprti za Božje delovanje v našem življenju.
Naj nam bosta navdih pri tem tudi sveti Jožef, Jezusov krušni oče in Božja Mati Marija, ki sta sprejela novorojeno Dete, ga varovala pred vsemi nevarnostmi, ga vzgajala in učila, da je lahko postalo in zraslo v Vzgojitelja, Učitelja in Odrešenika nas vseh.
Blagoslovljene in mirne božične praznike vsem ter vse dobro v novem letu 2025!
Foto: arhiv Vita Urbanije
