Pogovor z ustvarjalcem Tonetom Partljičem

Krajevna knjižnica Tineta Orla Trzin, je v četrtek, 9. novembra 2023 pripravila pogovor z ustvarjalcem Tonetom Partljičem. Pogovor je potekal v KUD Franc Kotar Trzin. Pisatelja, dramatika in dramaturga Toneta Partljiča je občinstvu predstavila Zdenka Kopač iz Krajevne Knjižnice Tineta Orla iz Trzina, zatem pa je gost »Pogovora z ustvarjalci« začel samopredstavitev.  Pogovora z ustvarjalci se je udeležil tudi pisatelj in nekdanji trzinski župan Tone Peršak.

Tone Partljič, leta 1940 v Mariboru rojeni pisatelj, je začel dvajsetleten v šestdesetih letih pisati predvsem krajšo socialno in satirično prozo. Ko se je odpravil v mestni gledališki svet, pa je napisal okoli trideset uspešnih gledaliških komedij, nekatere, Ščuke pa ni, En dan resnice in Moj ata, socialistični kulak, so igrali po vsej Jugoslaviji. Za Kulaka je prejel Grumovo nagrado, za ves komedijski opus pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo – gotovo zasluženo, saj je najteže nasmejati vedno nekam žalostne in malce jezne Slovence. Nekaj navdiha za komedijo je dobil tudi v času, ko je bil državni poslanec. Odkar je upokojen, piše obsežnejše prozne knjige, najraje romane.

Po samopredstavitvi pa je obiskovalcem povedal nekaj veselih in tudi žalostnih zgodb iz svojega otroštva, Tone Partljič je otroštvo namreč preživel v Pesnici. Starša sta bila revna, zato sta ga spodbujala, naj se izobrazi za učitelja. Kot je dejal, je prva zgodbica posvečena svoji mami, ki je kot deklica z mamo samohranilko služila pri kmetih, kjer ni ji bilo z rožicami postlano. »Tetica, jaz sem te zdaj prišla!« Vzklik, ki je iz ust deklice Micike odmeval že v Partljičevi zbirki spominskih črtic Hotel sem prijeti sonce. Zdaj sem te prišla pa je naslov njegove knjige, v kateri je izšla istoimenska črtica. Gost večera je pripovedoval o otroštvu svoje  matere. Domiselno pripoved je povedal na svoj svojstven način, ki domiselno pospremijo tok vsebine in jo približajo tudi mlajšim poslušalcem. Pripoved zgodbice je  hkrati odraz preteklih časov in slika takratnih razmer ter družbe na slovenskem podeželju. Večkrat je pela šiba, tihe otroške želje pa pogosto niso našle svojega mesta. So pa mesto zmeraj, kakor v vseh časih, našle sanje in upanje. In prav sanje in upanje  je omogočilo boljše življenje deklici Miciki, ko je v neki temni noči pobegnila… Kam? Na bolje! Micika je opazila, da z mamo nista kakor drugi ljudje. Zadnji sta smeli sesti k skupni mizi in prvi sta nehali jesti. Če je Micika hotela pobrati jabolko v sadovnjaku, je morala mama najprej vprašati gospodarja za dovoljenje, deklica pa je videla, da so drugi pobirali jabolka kar sami in se celo obmetavali z njimi. Potem je ugotovila, da je tako tudi zato, ker nima ateja.

V nadaljevanju je povedal prigodo o tem, da je bil  pri devetih letih že skoraj poročen z šestletno deklico, zatem pa so odigrali na odru eno kratko igrico Romea in Julije. Smeha me gledalci ni  manjkalo.

V nadaljevanju je Partljič predstavil tudi najnovejši zgodovinski roman »Veter z vzhoda«, roman, ki ga  pisatelj postavi v svoje mesto Maribor. Zgodba se dogaja v letih 1933 – 1934, v njej pa opisuje zgodbe malih ljudi v zgodovinsko prelomnih časih. Maribor so po prvi svetovni vojni večinsko zapustili nemško govoreči prebivalci. V mesto se priseljujejo z drugih koncev, predvsem z vzhoda (Goric in Prlekije), pa tudi Primorci, ki bežijo iz okupirane Primorske. V ospredju so zgodbe dijakov, Pepija, Jožeka, Sergeja, Riharda in Karla, ki živijo v Mariboru. Nekateri bodoči duhovniki, drugi uporniki, mladi komunisti in proletarci, vsak s svojo zgodbo. Tudi v kindergarten proces so nekateri vpleteni. Tragične zgodbe se prepletajo, v ospredje pisatelj postavi tudi nemško vdovo Greto in njeno zgodbo. Posebej se posveti tudi pogrebu generala Maistra in njegovi vdovi Mariji Maister. Zgodba je zapisana, kot jo zna zapisati le Partljič, preprosto, z izpostavljenim socialnim čutom, ter včasih tudi s kancem šaljivosti.

Iz Slovenskih goric je gor po reki pihal topel vzhodni veter. Pepi ga je čutil skozi svoj rdeči pulover, ki ga je spletla mama. To, da z vzhoda piha gor po Dravi, so pravili stari Mariborčani, je zelo redko. Večinoma je vleklo svežo sapo s tokom Drave od zahoda proti vzhodu.  Zdaj pa ravno gor po Dravi pihlja topla sapa, kot da so se vetrovi obrnili. Mar to kaj pomeni? Ne samo veter in vreme, se bo tudi svet obrnil? Če ne letos, pa se bo morda prihodnje leto. Pred velikimi dogodki ali nesrečami so vedno kakšna naravna znamenja, ki jih navadno prezremo. Toda, kaj pa se naj sploh zgodi? Da le ne bi preveč s severa zapihalo!

»V Mariboru je veter z vzhoda velika izjema, ker vedno piha le ob Dravi od zahoda proti vzhodu. Za točo, bliske, strele na vzhodni strani Maribora rečemo, a to bo pa Drava dolvodno odnesla. Če pa piha z vzhoda, kar je redko, ima kako usodno posledico. Drago Jančar je videl »severni sij«, jaz pa sem čutil topel veter in se čudil drevesom, ki so se nagibala v napačno smer,« je zaključil gost večera Tone Partljič.

Pogovor s Tonetom Partljičem si lahko ogledate v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar