Pogovor po filmu Dva brata, Dve sestre v Mestnem kinu Domžale

Pripoved o premožni družini Žagar, ki je na Notranjskem na začetku 20. stoletja razvila mednarodno lesno industrijo, je zgodba o razpetosti med lastno identiteto in ideologijo. Na začetku 20. stoletja je družina Žagar na Notranjskem razvila mednarodno lesno industrijo. Lesni koncern sta nasledila mlada brata Line in Franci. Line, navdušen nad takratno sovjetsko idejo pravične družbe, je postal komunist, Franci pa je poskušal ohraniti družinsko premoženje. Druga svetovna vojna je razdelila svet in na nasprotna bregova postavila tudi brata Žagar. Osemdeset let zatem Francijevi hčerki – sestri Monika in Barbara Žagar – v filmu raziskujeta, kaj se je zgodilo z njunim stricem in očetom. Pripoved o družini Žagar je zgodba o razpetosti med lastno identiteto in ideologijo.

V Mestnem kinu Domžale so v četrtek, 15. maja 2025, predvajali celovečerni dokumentarni film režiserja in scenarista Miha Čelarja, zgodbo pa je pripovedovala Silva Čušin. Pogovora se je udeležil režiser in scenarist Miha Čelar, pogovor je vodil Jure Matičič, direktor Kulturnega doma Franca Bernika Domžale. Slovenski celovečerni, delno animirani film režiserja Miha Čelarja na platno prinaša pripoved o družini Žagar z Notranjske in je zgodba o razpetosti med lastno identiteto in ideologijo. Režiser Miha Čelar je film posnel po avtobiografskem romanu Monike Žagar Dva brata, trije svetovi, ki je izšel pri Mladinski knjigi leta 2015, govori pa o usodnem razkolu med bratoma in njuni razpetosti med lastno identiteto in ideologijo. Ob tem je Mladinska knjiga izdala tudi zvočno knjigo, ki jo bere Silva Čušin.

»Film Dva brata, dve sestri temelji na presunljivih resničnih dogodkih. Na Slovenskem je nekoč živela znamenita družina Žagar, ki je na začetku 20. stoletja na Notranjskem razvila mednarodno lesno industrijo. Ta se je v svojih zlatih časih raztezala od Prezida na Hrvaškem do Trsta. S svojim lesnim koncernom so si Žagarjevi nabrali veliko bogastvo. Na Milanovem vrhu v Gorskem Kotarju na Hrvaškem so Žagarjevi sredi gozdov zgradili tudi nekakšno gozdarsko mestece z najnovejšo tehnologijo. Tam je z družinami živelo več sto delavcev. Imeli so šolo, čitalnico, tamburaško skupino. Celo svoj denar so kovali. Tako velik koncern je bil to,« je v pogovoru razložil režiser dokumentarca Miha Čelar.

Osrčje zgodbe se vrti okoli bratov Žagar. Starejši Line se je v 30. letih prejšnjega stoletja navdušil nad komunizmom in takratno sovjetsko idejo pravične družbe, medtem ko si je mlajši Franci v družbeni ureditvi, nastrojeni proti kapitalistom, želel družinsko industrijo ohraniti. Osemdeset let po tistem, ko je druga svetovna vojna razdelila svet in razklala vezi med bratoma, sta se v iskanju svojih korenin Francijevi hčerki zdaj vrnili iz tujine, da bi ugotovili, kaj se je zgodilo z njunim očetom in stricem. Dokumentarec je deloma animiran, za kar je poskrbel večkrat nagrajeni slovenski avtor stripov Gašper Krajnc, znan po svojem mračnem, noir slogu risanja.

Ko je Francetu in Lineju kmalu po prvi svetovni vojni umrl oče, je rokave zavihala njuna mama. Bila je izredno podjetna ženska, ki je posel še razširila, med drugim v nepremičnine. V Ljubljani na Resljevi so denimo zgradili velika bloka. Medtem sta bila sinova bolj kot ne prepuščena sama sebi. Sprva sta se šolala na elitni šoli v današnji Avstriji, na kateri so se kalili bodoči avstro-ogrski poslovneži in državni voditelji. Študirat sta prišla v Ljubljano na trgovsko akademijo, kjer se je Line začel ogrevati za komunizem. Kasneje se je povezal z vsemi predvojnimi komunisti, na Resljevi je v omenjenih blokih gostil celo Tita. Kljub temu mu partijci nikoli niso zaupali. Veljal je za drugorazrednega, čeprav je bil v partiji na visokih funkcijah. »Ves čas se je poskušal dokazovati. Financiral je vse, kar je tu počela partija. Tri velike žage v lasti Žagarjevih so med vojno pogorele v nepojasnjenih okoliščinah. Govorice so bile, da naj bi za požigi stal Line, da bi tako partiji dokazal svojo zvestobo,« je povedal Čelar.

Mlajšega Francija je medtem komunistična oblast ves čas nadzorovala in zasliševala. Nacionalizacija premoženja je Žagarjevim vzela vse do zadnjega centa, edino, kar so jim pustili, je bilo stanovanje v enem izmed blokov na Resljevi. Natančneje, Franciju in njegovi družini so namenili manjšo sobo v sicer velikem meščanskem stanovanju, po vojni so partijci določenim ljudem nagajali tako, da so v njihova stanovanja naselili druge ljudi, medtem ko je Line z ženo dobil celo stanovanje. Ironija je še ta, da sta lahko praktično gledala drug drugemu v stanovanje.

Miha Čelar je prepričan, da je zgodba, ki sta jo napisali obe sestri, ki nastopata v dokumentarcu, dragocen poduk o tem, kako vojne, ideološke razprtije, travme in delitve v resnici uničujejo tisto najpomembnejše – kot so vezi in odnosi med ljudmi. Kot je razkril režiser in scenarist Miha Čelar, pa že delajo nov film o Petru Nagliču, slovenskem fotografu in tovarnarju iz Šmarce. Petrov oče je vodil ščetarsko obrt, katero je Peter nato prevzel skupaj z bratom Karlom, in razvilo se je družinsko podjetje, ki je bilo v letih 1920–1945 pomemben dejavnik ščetarske industrije na Kamniškem. Film pa bo prikazoval okoli 130 slik s potovanja v Sveto deželo, združeval pa bo pogovore z Matjažem Šporarjem in še nekaterimi.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar